Sveto pismo v enem letu

Poglavje 11

¹ Tedaj mi je bila dana trstika, podobna palici, z naročilom: »Vstani in izmeri Božje svetišče in oltar ter tiste, ki molijo v njem. ² Dvorišče pa, ki je zunaj svetišča, izpústi in ga ne meri. Bilo je namreč prepuščeno poganom, ki bodo dvainštirideset mesecev teptali sveto mesto. ³ Toda dvema svojima pričama bom naročil, naj prerokujeta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševino.« ⁴ To sta dve oljki in dva svečnika, ki stojita pred Gospodarjem zemlje. ⁵ Če bi jima kdo hotel storiti kaj žalega, bo iz njunih ust bruhnil ogenj in požrl njune sovražnike. Tako bo moral umreti, kdor koli bi jima hotel storiti kaj žalega. ⁶ Ta dva imata oblast, da zapreta nebo, da v dneh njunega prerokovanja ne bo deževalo. Prav tako imata oblast nad vodami, da jih spremenita v kri, in nad zemljo, da jo udarita z vsakršno nadlogo, kolikorkrat hočeta. ⁷ Ko bosta pa dokončala svoje pričevanje, bo zver, ki se vzdiguje iz brezna, začela vojno proti njima, ju premagala in ubila. ⁸ Njuni trupli bosta obležali na cesti velikega mesta, ki se v duhovnem pomenu imenuje Sódoma in Egipt: tam je bil križan tudi njun Gospod. ⁹ Ljudje iz vseh ljudstev, rodov, jezikov in narodov bodo tri dni in pol gledali njuni trupli in ne bodo pustili, da bi bili njuni trupli položeni v grob. ¹⁰ Zaradi njiju se bodo prebivalci zemlje veselili in radostili ter si izmenjavali darila, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce zemlje. ¹¹ Toda po treh dneh in pol je iz Boga šinil vanju dih življenja: postavila sta se na noge in navdala z grozo tiste, ki so ju gledali. ¹² Tedaj so iz nebes zaslišali močen glas, ki jima je rekel: »Povzpnita se sèm!« In povzpela sta se v oblaku proti nebu in njuni sovražniki so ju videli. ¹³ V tisti uri je nastal velik potres, deseti del mesta se je zrušil in v potresu je bilo ubitih sedem tisoč ljudi. Preživele pa je prevzela groza in so izkazali čast Bogu nebes. ¹⁴ Drugo gorje je prešlo. Glej, kmalu pride tretje gorje. ¹⁵ Zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli močni glasovi ter govorili:
»Nad svetom je zakraljeval naš Gospod
in njegov Mesija:
kraljeval bo na veke vekov.« ¹⁶ Tedaj je štiriindvajset starešin, ki sedijo pred Bogom na svojih prestolih, padlo na obraz in molilo Boga: ¹⁷ »Zahvaljujemo se ti, Gospod, Bog, vladar vsega,
ki si in si bil,
da si segel po svoji veliki moči
in zakraljeval. ¹⁸ Narodi so pobesneli,
a prišla je tvoja jeza
in trenutek, da se sodijo mrtvi,
da dobijo plačilo tvoji služabniki preroki,
sveti in kateri se bojijo tvojega imena,
mali in veliki,
in da se pokončajo tisti, ki pokončujejo zemljo.« ¹⁹ Tedaj se je odprlo Božje svetišče, ki je v nebesih, in v svetišču se je prikazala skrinja zaveze. In nastali so bliski in glasovi, gromi in potres ter silovita toča.

Poglavje 1

¹ Bilo je v dneh Ahasvérja, tistega Ahasvérja, ki je kraljeval od Indije do Etiopije nad sto sedemindvajsetimi pokrajinami. ² Tiste dni, ko je kralj Ahasvér sedèl na prestolu svojega kraljestva v prestolnici Suze, ³ je v tretjem letu svojega kraljevanja napravil vsem svojim knezom in služabnikom gostijo, na kateri so bili pri njem vojni poveljniki Perzije in Medije s plemiči in pokrajinski poglavarji, ⁴ medtem ko je razkazoval sijajno bogastvo svojega kraljestva in bleščečo slavo svoje veličine, mnogo dni, sto osemdeset dni. ⁵ Ko so se ti dnevi dopolnili, je kralj vsemu ljudstvu, kar se ga je našlo v prestolnici Suze, od najvišjega do najnižjega, napravil sedemdnevno gostijo na dvorišču v vrtu kraljeve palače. ⁶ Na srebrnih drogovih vrh alabastrnih stebrov so bile z vrvicami iz bele tančice in rdečega škrlata pripete tkanine iz belega platna in bombaža ter iz vijoličastega škrlata. Na tleh, ki so bila iz dragih kamnov, alabastra, biserovine in pisanega marmorja, so stali zlati in srebrni ležalniki. ⁷ Pijačo so točili v zlate posode, posode različnih vrst. Kraljevega vina je bilo v izobilju, kakor se spodobi kraljevski darežljivosti. ⁸ Pili so po naročilu, naj nikogar ne silijo, kajti kralj je zapovedal vsem upraviteljem svojega dvora, naj vsakemu postrežejo po želji. ⁹ Kraljica Vaští pa je pripravila ženam gostijo v palači kralja Ahasvérja. ¹⁰ Sedmi dan, ko je bil kralj Ahasvér od vina dobre volje, je ukazal Mehumánu, Bizetáju, Harbonáju, Bigtáju, Abagtáju, Zetárju in Karkásu, sedmim evnuhom, ki so služili kralju Ahasvérju, ¹¹ naj privedejo kraljico Vaští s kraljevsko krono pred kralja, da bi ljudstvu in knezom pokazal njeno lepoto, kajti bila je lepa na pogled. ¹² Kraljica Vaští pa ni hotela priti na kraljevo besedo, ki ji jo je po evnuhih sporočil. Zato se je kralj zelo razsrdil in njegova jeza se je razvnela. ¹³ Tedaj je kralj dejal modrim, ki so poznali čase, kajti tako so bile kraljeve zadeve predložene vsem, ki so bili izvedeni v zakonu in pravu, ¹⁴ tistim, ki so mu bili blizu, Karšenáju, Šetárju, Admátu, Taršíšu, Meresu, Marsenáju, Memuhánu, sedmim perzijskim in medijskim knezom, ki so smeli gledati kraljevo obličje, tistim, ki so sedeli prvi v kraljestvu: ¹⁵ »Kaj je treba po zakonu storiti s kraljico Vaští, ker ni storila po povelju kralja Ahasvérja, ki ji ga je bil sporočil po evnuhih?« ¹⁶ Tedaj je Memuhán odgovoril pred kraljem in pred knezi: »Kraljica Vaští se ni pregrešila samo proti kralju, temveč tudi proti vsem knezom in vsem ljudstvom v vseh pokrajinah kralja Ahasvérja. ¹⁷ Kajti kraljičino dejanje se bo razvedelo med vsemi ženami, da bodo prezirale svoje može in bodo govorile: ›Kralj Ahasvér je ukazal, naj pripeljejo kraljico Vaští predenj, pa ni prišla.‹ ¹⁸ Še danes bodo perzijske in medijske kneginje, ki so slišale o kraljičinem dejanju, o tem govorile vsem kraljevim knezom in tako bo preziranja in jeze na pretek. ¹⁹ Če se kralju zdi dobro, naj od njega izide kraljevski odlok, ki naj bo zapisan v zakonik Perzije in Medije in ga ne bo mogoče preklicati, da kraljica Vaští ne sme več stopiti pred kralja; kralj pa naj izroči njeno kraljevsko dostojanstvo drugi, ki je boljša od nje. ²⁰ Ko bodo odlok, ki ga bo kralj izdal, razglasili po vsem njegovem kraljestvu – zares, prostrano je –, bodo vse žene dajale čast svojim možem, od velikih do majhnih.« ²¹ Ta predlog je bil kralju in knezom všeč in kralj je storil po Memuhánovem nasvetu. ²² Poslal je pisma v vse svoje pokrajine, in sicer v vsako pokrajino v njeni pisavi in vsakemu ljudstvu v njegovem jeziku, da bi bil vsakdo gospodar v svoji hiši in bi govoril v jeziku svojega ljudstva.

Poglavje 105

¹ Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime,
dajte spoznati med ljudstvi njegova dela. ² Pojte mu, igrajte mu,
premišljajte o vseh njegovih čudovitih delih. ³ Ponašajte se z njegovim svetim imenom,
naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda. ⁴ Iščite Gospoda in njegovo moč,
vedno iščite njegovo obličje. ⁵ Spominjajte se čudovitih del, ki jih je storil,
njegovih znamenj in sodb njegovih ust, ⁶ zarod njegovega služabnika Abrahama,
Jakobovi sinovi, njegovi izvoljenci. ⁷ On je Gospod, naš Bog,
po vsej zemlji so njegove sodbe. ⁸ Na veke se spominja svoje zaveze,
besede, ki jo je zapovedal tisoč rodovom, ⁹ ki jo je sklenil z Abrahamom,
prisege, ki jo je dal Izaku. ¹⁰ Za Jakoba jo je postavil kot zakon,
za Izraela kot večno zavezo, ¹¹ ko je dejal: »Tebi bom dal kánaansko deželo,
delež vaše dediščine.« ¹² Ko jih je bilo malo po številu,
le peščica in tujci v njej, ¹³ ko so potovali od naroda do naroda,
od kraljestva do drugega ljudstva, ¹⁴ ni pustil človeku, da bi jih stiskal,
zaradi njih je grajal kralje: ¹⁵ »Ne dotikajte se mojih maziljencev,
mojim prerokom ne delajte nič hudega!« ¹⁶ Priklical je lakoto v deželo,
zlomil je vsako steblo za kruh. ¹⁷ Poslal je moža pred njimi,
za sužnja je bil prodan Jožef. ¹⁸ Z verigo so mučili njegove noge,
v železo je prišla njegova duša ¹⁹ do časa, ko je prišla njegova beseda,
ko ga je prečiščeval Gospodov izrek. ²⁰ Poslal je kralja, da ga je izpustil,
vladarja ljudstev, da mu je odprl. ²¹ Postavil ga je za gospodarja svoji hiši,
za vladarja nad vsem svojim imetjem, ²² da bi zvezal njegove kneze z njegovo dušo
in njegove starešine učil modrosti. ²³ Izrael je prišel v Egipt,
Jakob je gostoval v Hamovi deželi. ²⁴ Svoje ljudstvo je naredil zelo plodonosno,
naredil ga je močnejšega od njegovih nasprotnikov. ²⁵ Spremenil jim je srce, da so sovražili njegovo ljudstvo,
da so zahrbtno ravnali z njegovimi služabniki.