Sveto pismo v enem letu

Poglavje 10

¹ Nato sem videl drugega mogočnega angela, ki se je spuščal z neba, ogrnjen v oblak. Nad njegovo glavo se je pela mavrica, obličje je imel kakor sonce in noge kakor ognjene stebre. ² V roki je držal odprto knjižico. Z desno nogo je stopil na morje, z levo pa na zemljo. ³ Potem je zavpil z močnim glasom, kakor rjove lev. Ko je zavpil, je sedem gromov spregovorilo s svojimi glasovi. ⁴ Ko je spregovorilo sedem gromov, sem hotel pisati. Toda zaslišal sem glas iz nebes, ki je rekel: »Zapečati, kar je spregovorilo sedem gromov, in ne zapisuj tega!« ⁵ In angel, ki sem ga videl stati na morju in zemlji,
je vzdignil desnico proti nebu ⁶ in prisegel pri njem, ki živi na veke vekov,ki je ustvaril nebo in kar je na njem, zemljo in kar je na njej, in morje in kar je v njem: »Ne bo več časa! ⁷ V dneh, ko se bo oglasil sedmi angel in zatrobil, se bo dopolnila Božja skrivnost, kakor jo je Bog oznanil svojim služabnikom prerokom.« ⁸ Glas, ki sem ga slišal iz nebes, mi je spet spregovoril in rekel: »Stopi in vzemi odprto knjižico; ta je v roki angela, ki stoji na morju in na zemlji.« ⁹ Stopil sem k angelu in mu rekel, naj mi dá knjižico. In rekel mi je: »Vzemi jo in pojej! V trebuhu te bo grenila, toda v ustih bo sladka kot med.« ¹⁰ Tedaj sem vzel iz angelove roke knjižico in jo pojedel; v mojih ustih je bila sladka kot med. A ko sem jo pojedel, me je v trebuhu zagrenilo. ¹¹ Tedaj mi je bilo rečeno: »Vnovič moraš prerokovati nad mnogimi ljudstvi, narodi, jeziki in kralji.«

Poglavje 13

¹ Tistega dne smo na ušesa ljudstva brali iz Mojzesove knjige. V njej smo našli zapisano, naj Amónec in Moábec nikoli ne stopita v Božje občestvo, ² ker Izraelovim sinovom nista prišla naproti s kruhom in vodo, temveč sta proti njim najela Bileáma, da bi jih preklel. Naš Bog je kletev obrnil v blagoslov. ³ Ko so slišali postavo, so vse tujce izločili iz Izraela. ⁴ Pred tem je duhovnik Eljašíb, Tobijev sorodnik, ki je bil postavljen čez izbe hiše našega Boga, ⁵ njemu pripravil veliko izbo. Tja so prej dajali jedilne daritve, kadilo, priprave in desetine od žita, vina in olja, po zapovedi namenjene za levite, pevce in vratarje, ter prispevke duhovnikom. ⁶ Ko se je to zgodilo, nisem bil v Jeruzalemu, kajti v dvaintridesetem letu babilonskega kralja Artakserksa sem se vrnil h kralju. Po določenem času sem prosil kralja, ⁷ da sem spet šel v Jeruzalem. Spoznal sem zlo, ki ga je storil Eljašíb, ko je Tobiju uredil prostor v dvorih Božje hiše. ⁸ To me je zelo prizadelo in pometal sem vse stvari Tobijeve hiše ven iz izbe. ⁹ Potem sem rekel, naj počistijo izbe in spet spravijo tja priprave Božje hiše, jedilne daritve in kadilo. ¹⁰ Izvedel sem tudi, da levitom niso dajali pristojbin in da so leviti ter pevci, določeni za službo, zbežali vsak na svojo posest. ¹¹ Oštel sem oblastnike in rekel: »Zakaj je Božja hiša zapuščena?« Potem sem jih zbral skupaj in postavil na njihova mesta. ¹² Ves Juda je tedaj prinesel v skladišča desetine od žita, vina in olja. ¹³ Za nadzornike nad skladišči sem postavil duhovnika Šelemjája, pismouka Cadóka in Pedajája izmed levitov. Njim v pomoč pa je bil Hanán, sin Zahúrja, sinú Matanjája. Ti so namreč veljali za zanesljive ljudi. Njim je bila zaupana tudi delitev dajatev med njihove brate. ¹⁴ »Moj Bog, spominjaj se tega in ne izbriši moje dobrote, ki sem jo izkazoval za Božjo hišo in za službo v njej!« ¹⁵ V tistih dneh sem v Judu opazil, da so ljudje ob sobotah stiskali grozdje ali pospravljali snopje in ga nakladali na osle. Tudi z vinom, grozdjem, smokvami in z vsakovrstnimi posli so se v Jeruzalemu ukvarjali na sobotni dan. Posvaril sem tudi tiste, ki so na ta dan prodajali živila. ¹⁶ Tirci pa, ki so se tu naselili, so prinašali ribe in vsakovrstno blago ter ga v soboto prodajali po Jeruzalemu Judovim sinovom. ¹⁷ Opozoril sem Judove odličnike in jim rekel: »Kaj je ta hudobija, kar počenjate in tako oskrunjate sobotni dan? ¹⁸ Ali niso tako delali vaši očetje in je naš Bog nad nas in nad to mesto poslal vso to nesrečo? Vi pa še povečujete srd nad Izraelom, ko oskrunjate soboto.« ¹⁹ Potem sem rekel, naj še pred soboto in ko bo mrak nad jeruzalemskimi vrati, zaprejo vratnice. Tudi sem rekel, naj jih ne odpirajo vse do dneva po soboti, in postavil nekaj svojih služabnikov pri vratih, da ne bi nikakršno blago prišlo skoznje na sobotni dan. ²⁰ Tako so morali tržci in prodajalci raznovrstnega blaga enkrat ali dvakrat prenočiti zunaj Jeruzalema. ²¹ Posvaril sem jih in jim rekel: »Zakaj prenočujete pred obzidjem? Če to storite še enkrat, bom iztegnil svojo roko nad vas.« Od tistega časa niso več prihajali ob sobotah. ²² Levitom pa sem rekel, naj se očistijo in pridejo stražit vrata, da se bo posvečeval sobotni dan. »Moj Bog, tudi tega se spominjaj in mi prizanesi po svoji veliki dobroti!« ²³ V tistih dneh sem tudi videl Judovce, ki so bili vzeli Ašdódke, Amónke in Moábke za žene. ²⁴ Polovica njihovih sinov je govorila po ašdódsko ali jezik drugih narodov, niso pa znali govoriti po judovsko. ²⁵ Oštel sem jih in preklel, udaril po nekaterih možeh med njimi in jih zlasal. Potem sem jih pri Bogu zarotil: »Ne dajajte svojih hčera njihovim sinovom in njihovih hčera ne jemljite za svoje sinove ali zase! ²⁶ Ali se ni zoper to pregrešil Salomon, Izraelov kralj? Med mnogimi narodi ni bilo kralja kakor on. Bil je ljub svojemu Bogu in Bog ga je postavil za kralja nad vsem Izraelom in tudi njega so tuje žene zapeljale v greh. ²⁷ Zdaj se to sliši o vas, kako počenjate to veliko hudobijo in se izneverjate Bogu, ko jemljete tujke za žene.« ²⁸ Eden izmed Jojadájevih sinov, sin vélikega duhovnika Eljašíba, pa je bil zet Horónca Sanbaláta; tega sem spodil od sebe. ²⁹ »Moj Bog, spominjaj se jih, kajti oskrunili so duhovništvo in tudi zavezo z duhovniki in leviti!« ³⁰ Tako sem jih očistil vsega tujega, določil službe duhovnikom in levitom, vsakemu po njegovi dolžnosti. ³¹ Poskrbel sem tudi za dajatve drv ob določenih časih in za prvine. »Moj Bog, spominjaj se me v dobro!«

Poglavje 104

²⁵ To morje, veliko in širokih rok,
tam so plazilci brez števila,
majhne in velike živali. ²⁶ Tam prehajajo ladje,
Leviatán, ki si ga naredil, da bi se z njim igral. ²⁷ Vsa ta bitja čakajo nate,
da jim daš hrano ob pravem času: ²⁸ daješ jim, pobirajo,
odpreš svojo roko, nasičena so z dobrinami. ²⁹ Skriješ svoje obličje, prestrašijo se;
vzameš jim dih, preminejo,
in se v svoj prah povrnejo; ³⁰ pošlješ svoj dih, ustvarjena so,
in prenoviš obličje zemlje. ³¹ Gospodova slava naj traja na veke,
Gospod naj se veseli nad svojimi deli. ³² Pogleda na zemljo, in ta se strese,
dotakne se gorá, in te se kadijo. ³³ Pel bom Gospodu v svojem življenju,
igral bom svojemu Bogu, dokler bom bival. ³⁴ Naj mu bo prijetna moja pesem,
jaz se bom veselil v Gospodu. ³⁵ Grešniki naj izginejo z zemlje,
naj ne bo več krivičnikov.
Slávi, moja duša, Gospoda.
Aleluja!