Sveto pismo v enem letu

Poglavje 12

¹ Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. ² Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. ³ Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. ⁴ Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. ⁵ In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. ⁶ Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni. ⁷ Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. ⁸ Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. ⁹ Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. ¹⁰ Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel:
»Zdaj je prišlo odrešenje, moč
in kraljevanje našega Boga
ter oblast njegovega Mesija,
zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov,
ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. ¹¹ Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta
in zaradi besede svojega pričevanja,
saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. ¹² Zato se veselite, nebesa,
in vi, ki prebivate v njih!
Gorje pa vama, zemlja in morje,
ker je hudič sestopil k vama,
poln divjega besa,
ker ve, da ima le malo časa.« ¹³ Ko je zmaj videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. ¹⁴ Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi: tam naj bi se hranila čas, dva časa in pol časa, daleč od kače. ¹⁵ Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela za ženo kakor reko vode, da bi jo odnesla. ¹⁶ A ženi je priskočila na pomoč zemlja: zemlja je odprla svoja usta in popila reko, ki jo je zmaj bruhnil iz svojih ust. ¹⁷ Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo pričevanje. ¹⁸ In ustavil se je na pesku morske obale.

Poglavje 2

¹ Po teh dogodkih, ko se je jeza kralja Ahasvérja polegla, se je spomnil na Vaští, na to, kar je storila, in na to, kar je bilo sklenjeno proti njej. ² Tedaj so rekli kraljevi mladeniči, ki so mu stregli: »Naj se za kralja poiščejo mladenke, device, lepe na pogled. ³ Naj kralj v vsaki pokrajini svojega kraljestva postavi poverjenike, ki bodo zbrali vse mladenke, device, lepe na pogled, v prestolnico Suze, v ženski dvor pod nadzorstvo kraljevega evnuha Hegája, varuha ženà; naj jim dajo njihova mazila. ⁴ Dekle, ki bo kralju všeč, naj postane kraljica namesto Vaští.« Ta beseda je bila kralju všeč in storil je tako. ⁵ V prestolnici Suze je živel Jud po imenu Mordohaj, sin Jaíra, sinú Šimíja, sinú Kiša, Benjaminovca, ⁶ ki je bil izgnan iz Jeruzalema med izgnanci, ki so bili izgnani z Judovim kraljem Jojahínom, ki jih je izgnal babilonski kralj Nebukadnezar. ⁷ Bil je rednik Hadáse, to je Estere, hčere svojega strica, ker ni imela več ne očeta ne matere. Dekle je bilo lepe postave in lepo na pogled. Ko sta ji umrla oče in mati, si jo je Mordohaj vzel za hčer. ⁸ Ko so razglasili kraljev ukaz in njegovo odločbo in so v prestolnici Suze zbrali mnogo deklet pod Hegájevo nadzorstvo, so tudi Estero vzeli v kraljevo palačo pod nadzorstvo Hegája, varuha ženà. ⁹ Dekle je bilo lepo v njegovih očeh in je našlo naklonjenost pred njegovim obličjem. Hitro ji je priskrbel mazila in živež ter sedem izbranih služabnic iz kraljeve palače. Potem je premestil njo in njene služabnice v najboljše prostore ženskega dvora. ¹⁰ Estera ni razodela ne svojega ljudstva ne svojega rodu, ker ji je bil Mordohaj ukazal, naj tega ne razodene. ¹¹ Mordohaj pa se je dan za dnem sprehajal pred dvoriščem ženskega dvora, da bi izvedel, kako se Estera počuti in kaj se z njo dogaja. ¹² Ko je prišla za vsako dekle vrsta, da gre h kralju Ahasvérju, ob koncu dvanajstih mesecev po predpisih za žene, ker je bil to redni čas za njihovo lepotičenje, šest mesecev z oljem mire, šest mesecev z balzamom in z drugimi ženskimi lepotili, ¹³ je tako dekle prišlo h kralju; dali so ji vse, kar koli je hotela vzeti iz ženskega dvora s seboj v kraljevo palačo. ¹⁴ Zvečer je prišla, zjutraj pa se je vrnila v drug ženski dvor pod nadzorstvo kraljevega evnuha Šaašgáza, varuha stranskih ženà. Ni prišla več h kralju, razen če je kralju ugajala in jo je dal z imenom poklicati. ¹⁵ Ko je Estera, hči Abihájila, strica Mordohaja, ki si jo je bil vzel za hčer, prišla na vrsto, da gre h kralju, ni zahtevala nič drugega kot to, kar je določil kraljevi evnuh Hegáj, varuh ženà. In zgodilo se je, da je Estera našla naklonjenost v očeh vseh, ki so jo videli. ¹⁶ Tako so vzeli Estero h kralju Ahasvérju v njegovo kraljevo palačo v desetem mesecu, to je v mesecu tébetu, v sedmem letu njegovega kraljevanja. ¹⁷ Kralj je vzljubil Estero bolj kot vse druge žene in našla je milost in naklonjenost pred njim, bolj kot vse mladenke. Posadil ji je kraljevsko krono na glavo in jo naredil za kraljico namesto Vaští. ¹⁸ Potem je kralj napravil veliko gostijo vsem svojim knezom in služabnikom, gostijo Esteri na čast, pokrajinam je naklonil davčni popust in s kraljevsko darežljivostjo razdelil darove. ¹⁹ Ko so drugič zbirali mladenke in je Mordohaj sedèl pri kraljevih vratih, ²⁰ Estera ni razodela ne svojega rodu ne svojega ljudstva, kakor ji je bil Mordohaj ukazal. Mordohajevo besedo je Estera izpolnjevala kakor takrat, ko je bila še rejenka pri njem. ²¹ Tiste dni, ko je Mordohaj sedèl pri kraljevih vratih, sta se raztogotila Bigtán in Tereš, dva izmed kraljevih evnuhov, stražnikov pri vhodu, in iskala sta priložnost, da iztegneta roko po kralju Ahasvérju. ²² To je izvedel Mordohaj in razodel kraljici Esteri. Estera pa je v Mordohajevem imenu povedala kralju. ²³ Ko so stvar raziskali in odkrili, da je res, so oba obesili na vislice. Dogodek pa so vpričo kralja zapisali v knjigo letopisov.

Poglavje 105

²⁶ Poslal je Mojzesa, svojega služabnika,
in Arona, ki ga je izvolil. ²⁷ Med njimi sta oznanila besede njegovih znamenj,
čudeže v Hamovi deželi. ²⁸ Poslal je temo, in se je stemnilo,
in niso se uprli njegovim besedam. ²⁹ V kri je spremenil njihove vode,
usmrtil je njihove ribe. ³⁰ Njihova dežela je mrgolela od žab,
do soban njihovih kraljev. ³¹ Rekel je, in prišel je mrčes,
komarji po vsej njihovi pokrajini. ³² Za dež jim je dal točo,
plameneč ogenj po njihovi deželi. ³³ Stolkel jim je trte in smokve,
polomil je drevje njihovih pokrajin. ³⁴ Rekel je, in prišle so kobilice
in gosenice brez števila; ³⁵ požrle so vse zelišče v njihovi deželi,
požrle so sadove njihove zemlje. ³⁶ Udaril je vse prvorojene v njihovi deželi,
prvi sad vse njihove moškosti. ³⁷ Odpeljal jih je s srebrom in z zlatom,
nobeden med njegovimi rodovi ni doživel poloma. ³⁸ Egipt je bil vesel njihovega odhoda,
kajti strah pred njimi je padel nanje. ³⁹ Razgrnil je oblak za zaščito,
ogenj, da je razsvetljeval noč. ⁴⁰ Prosili so, in pripeljal je prepelice,
nasičeval jih je z nebeškim kruhom. ⁴¹ Odprl je skalo, in pritekla je voda,
tekla je v suhih pokrajinah kakor reka. ⁴² Zakaj spomnil se je svoje svete besede,
Abrahama, svojega služabnika. ⁴³ Odpeljal je svoje ljudstvo v veselju,
v vriskanju svoje izvoljence. ⁴⁴ Dal jim je dežele narodov,
trud ljudstev so podedovali, ⁴⁵ da bi varovali njegove zakone
in čuvali njegove postave.
Aleluja!