Sveto pismo v enem letu

Poglavje 8

²⁶ Pripluli so v Géraško deželo, ki leži nasproti Galileji. ²⁷ Ko je stopil na kopno, mu je iz mesta prišel nasproti moški, ki je imel demone. Že dolgo ni nosil oblačil in ni živel v hiši, temveč v grobovih. ²⁸ Ko je zagledal Jezusa, je zavpil, padel predenj in rekel z močnim glasom: »Kaj imam s teboj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, ne muči me!« ²⁹ Jezus je namreč ukazal nečistemu duhu, naj gre iz tega človeka, kajti že dolgo časa ga je imel v oblasti. Zvezali so ga z verigami in ga imeli vklenjenega v okove, a je vezi potrgal in demon ga je gnal v zapuščene kraje. ³⁰ Jezus ga je vprašal: »Kako ti je ime?« »Legija,« je rekel, ker je šlo vanj veliko demonov. ³¹ In rotili so Jezusa, naj jim ne ukaže oditi v brezno. ³² Bila pa je tam velika čreda svinj, ki se je pasla na hribu. Prosili so ga, naj jim dovoli iti vanje. In dovolil jim je. ³³ Demoni so tedaj zapustili človeka in šli v svinje. In čreda je planila s pobočja v jezero in se utopila. ³⁴ Ko so pastirji videli, kaj se je zgodilo, so zbežali in to sporočili v mesto in po vaseh. ³⁵ Ljudje so pohiteli gledat, kaj se je zgodilo. Prišli so k Jezusu in našli človeka, iz katerega so odšli demoni; oblečen in zdrave pameti je sedel pri Jezusovih nogah. Zbali so se. ³⁶ Tisti, ki so to videli, so jim pripovedovali, kako je bil rešen ta, ki je bil obseden. ³⁷ Vsa množica iz géraške okolice je Jezusa prosila, naj odide od njih, ker jih je obšel velik strah. On pa se je vkrcal v čoln in se vrnil. ³⁸ Mož, iz katerega so odšli demoni, ga je prosil, da bi bil z njim, toda odslovil ga je z besedami: ³⁹ »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog.« In odšel je in po vsem mestu oznanjal, kaj vse mu je storil Jezus. ⁴⁰ Ko se je Jezus vrnil, ga je sprejela množica, kajti vsi so ga pričakovali. ⁴¹ Tedaj je prišel mož, ki mu je bilo ime Jaír; bil je načelnik shodnice. Padel je k Jezusovim nogam in ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo. ⁴² Imel je namreč edino hčer, staro okoli dvanajst let, in ta je umirala.Ko je Jezus šel tja, so se množice gnetle ob njem. ⁴³ Neka žena, ki je že dvanajst let krvavela in potrošila za zdravnike vse, kar je imela za življenje, pa je nihče ni mogel ozdraviti, ⁴⁴ se mu je približala od zadaj. Dotaknila se je roba njegove obleke in takoj nehala krvaveti. ⁴⁵ Tedaj je Jezus rekel: »Kdo je tisti, ki se me je dotaknil?« Ker so vsi zanikali, je Peter dejal: »Učenik, množice se gnetejo ob tebi in te stiskajo.« ⁴⁶ Jezus pa je rekel: »Nekdo se me je dotaknil. Opazil sem namreč, da je šla moč od mene.« ⁴⁷ Ko je žena videla, da ni ostala skrita, je drhte pristopila. Vrgla se je predenj in vpričo vsega ljudstva povedala, zakaj se ga je dotaknila in kako je v trenutku ozdravela. ⁴⁸ On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru!« ⁴⁹ Medtem ko je še govoril, je prišel nekdo od predstojnikovih in rekel: »Tvoja hči je umrla, ne nadleguj več učitelja.« ⁵⁰ Ko je Jezus to slišal, mu je odgovoril: »Ne boj se! Samo veruj in bo rešena.« ⁵¹ Stopil je v hišo in nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru, Janezu in Jakobu ter očetu in materi deklice. ⁵² Vsi so jokali in žalovali za njo. On pa je rekel: »Ne jokajte, saj ni umrla, ampak spi!« ⁵³ Posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je umrla. ⁵⁴ On pa jo je prijel za roko in zaklical: »Deklica, vstani!« ⁵⁵ In njen duh se je vrnil in takoj je vstala. Ukazal je, naj ji dajo jesti. ⁵⁶ Njeni starši so bili čisto iz sebe. Naročil pa jim je, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo.

Poglavje 13

¹ Abram je torej odšel iz Egipta proti Negebu. Z njim je šla njegova žena, vse, kar je imel, in Lot. ² Abram je bil silno bogat z živino, s srebrom in z zlatom. ³ Potem se je selil s šotori od Negeba do Betela, do kraja, kjer si je prej postavil šotor, med Betelom in Ajem. ⁴ To je kraj, kjer je prej postavil oltar; in tam je klical Gospodovo ime. ⁵ Tudi Lot, ki je potoval z Abramom, je imel drobnico, govedo in šotore. ⁶ A dežela ni mogla preživljati obeh, ko sta prebivala skupaj. Kajti njuno premoženje je bilo tako veliko, da nista mogla živeti skupaj. ⁷ Vnel se je prepir med pastirji Abramovih čred in pastirji Lotovih čred – Kánaanci in Perizéjci so tisti čas prebivali v deželi – ⁸ in Abram je rekel Lotu: »Naj ne bo prepira med menoj in teboj, med mojimi in tvojimi pastirji, saj sva brata! ⁹ Mar ni vsa dežela pred teboj? Loči se torej od mene! Če pojdeš ti na levo, grem jaz na desno, če se ti obrneš proti desni, bom jaz krenil na levo.« ¹⁰ Lot je povzdignil oči in videl vso jordansko pokrajino. Preden je Gospod pokončal Sódomo in Gomóro, je bila v celoti namakana. Vse do Coara je bila kakor Gospodov vrt, kakor egiptovska dežela. ¹¹ Lot si je torej izbral vso jordansko pokrajino in se odselil proti vzhodu. Tako sta se ločila. ¹² Abram je prebival v kánaanski deželi, Lot pa je živel v mestih pokrajine in šotoril tja do Sódome. ¹³ Sódomci pa so bili hudobni in so silno grešili zoper Gospoda. ¹⁴ Gospod je govoril Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: »Povzdigni oči in poglej s svojega mesta proti severu in jugu, proti vzhodu in zahodu! ¹⁵ Zares, vso deželo, ki jo vidiš, za vedno dajem tebi in tvojemu potomstvu. ¹⁶ In storil bom, da bo tvojega zaroda kakor prahu zemlje. Če bi kdo mogel prešteti prah zemlje, bi lahko preštel tudi tvoj zarod. ¹⁷ Vstani in prehodi deželo po vsej njeni dolžini in širini, kajti tebi jo dajem.« ¹⁸ Abram je šotoril ter prišel in se naselil pri Mamrejevih hrastih, ki so pri Hebrónu. Tam je postavil oltar Gospodu.

Poglavje 14

¹ Za časa šinárskega kralja Amraféla so se elasárski kralj Arjóh, elámski kralj Kedorlaómer in gojímski kralj Tidál ² vojskovali zoper sódomskega kralja Bera, gomórskega kralja Biršája, admaškega kralja Šinába, cebojímskega kralja Šeméberja in kralja Bele, to je Coarja. ³ Vsi ti so zbrali svoje čete v Sidímski dolini, to je Slano morje. ⁴ Dvanajst let so služili Kedorlaómerju, trinajsto leto pa so se uprli. ⁵ Štirinajsto leto so prišli Kedorlaómer in kralji, ki so bili z njim. Premagali so Rafájevce pri Ašterót Karnájimu, Zuzéjce pri Hamu, Emejce v Kirjatájimski dolini ⁶ in Horéjce na njihovem pogorju Seír ter prišli do El Parána na robu puščave. ⁷ Ko so se vračali, so prišli do En Mišpáta, to je Kadeša, in pokončali vse amalečanske kraje in tudi Amoréjce, ki so bivali v Hacecón Tamáru. ⁸ Tedaj so se sódomski, gomórski, admaški, cebojímski in belaški – to je coarski – kralj odpravili na pot in se v Sidímski dolini spustili v spopad ⁹ z elámskim kraljem Kedorlaómerjem, gojímskim kraljem Tidálom, šinárskim kraljem Amrafélom in elasárskim kraljem Arjóhom: štirje kralji proti petim. ¹⁰ V Sidímski dolini pa je bilo vse polno smolnih jam. Na begu sta sódomski in gomórski kralj padla v eno od njih, drugi pa so zbežali v gore. ¹¹ Oni pa so pobrali vse imetje Sódome in Gomóre, ves njihov živež, in odšli. ¹² Vzeli so tudi Lota, sina Abramovega brata, in njegovo imetje ter odšli. Prebival je namreč v Sódomi. ¹³ Neki ubežnik je prišel do Hebrejca Abrama in mu to povedal. Ta se je naselil pri hrastih Amoréjca Mamreja, Eškólovega in Anêrjevega brata, ki so bili Abramovi zavezniki. ¹⁴ Ko je torej Abram slišal, da je njegov brat ujet, je sklical svoje izurjene može, rojene v njegovi hiši, tristo osemnajst ljudi, in jih zasledoval do Dana. ¹⁵ Ponoči je razdelil svoje može in z njimi napadel sovražnike. Premagal jih je in jih zasledoval do Hobe, ki je severno od Damaska. ¹⁶ In spravil je nazaj vse imetje in tudi svojega brata in njegovo premoženje je spravil nazaj, z ženami in drugimi ljudmi vred. ¹⁷ Potem ko se je vrnil z zmage nad Kedorlaómerjem in kralji, ki so bili z njim, mu je prišel naproti sódomski kralj v dolini Šavé, to je v Kraljevi dolini. ¹⁸ Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga ¹⁹ in ga je blagoslovil, rekoč:
»Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvišji,
ki je ustvaril nebo in zemljo! ²⁰ In slavljen bodi Bog Najvišji,
ki ti je dal v roke tvoje nasprotnike!«Potem mu je Abram dal desetino od vsega. ²¹ Sódomski kralj pa je rekel Abramu: »Daj mi duše, imetje pa obdrži zase!« ²² Abram mu je odgovoril: »Prisegam Gospodu, Bogu Najvišjemu, ki je ustvaril nebo in zemljo: ²³ Ne, niti vrvice ali jermena od sandale, prav ničesar od tega, kar je tvoje, ne bom vzel, da ne porečeš: ›Jaz sem storil, da je Abram bogat.‹ ²⁴ Samó tisto, kar so pojedli moji ljudje, in delež plena za može, ki so šli z menoj: Anêr, Eškól in Mamre. Naj vzamejo svoje deleže.«

Poglavje 7

² Gospod, moj Bog, k tebi se zatekam,
odreši me vseh mojih preganjalcev in me reši! ³ Sicer raztrgajo kakor lev mojo dušo,
iztrgajo jo, in ni rešitelja. ⁴ Gospod, moj Bog, če sem to storil,
če je v mojih rokah krivica, ⁵ če sem svojemu prijatelju vračal húdo
ali svojega nasprotnika oropal brez vzroka, ⁶ naj sovražnik preganja mojo dušo in jo ujame,
v tla naj potepta moje življenje,
mojo čast naj položi v prah. Sela. ⁷ Vstani, Gospod, v svoji jezi,
vzdigni se zoper besnost mojih nasprotnikov,
zbudi se, moj Bog, ki si ukazal sodbo. ⁸ Zbor narodov naj se zbere okrog tebe,
nad njim se vrni v višavo. ⁹ Gospod, ki sodi ljudstva,
sodi me, Gospod, po moji pravičnosti,
po moji popolnosti, ki je v meni. ¹⁰ Naj se vendar konča hudobija krivičnih,
nakloni trdnost pravičnemu!
Tisti, ki preizkuša srca in obisti,
je pravični Bog. ¹¹ Moj ščit je pri Bogu,
rešitelju iskrenih v srcu. ¹² Bog je pravičen sodnik,
Bog, ki je vsak dan togoten. ¹³ Če se kdo ne spreobrne, nabrusi svoj meč;
svoj lok je napel in ga pripravil. ¹⁴ Nadel si je smrtonosno orožje,
iz svojih puščic je naredil bakle. ¹⁵ Glej, snuje zlo,
z muko spočne in rodi prevaro. ¹⁶ Koplje luknjo in jo poglablja,
vendar pade v jamo, ki jo je naredil. ¹⁷ Njegova zloba se vrne na njegovo glavo,
na njegovo teme se spusti njegovo nasilje. ¹⁸ Zahvaljeval se bom Gospodu, ker je pravičen,
opeval bom ime Gospoda Najvišjega.