Sveto pismo v enem letu

Poglavje 7

¹⁸ Janezu so njegovi učenci pripovedovali o vsem tem; Janez pa je poklical k sebi dva izmed njih ¹⁹ ter ju poslal h Gospodu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« ²⁰ Ko sta moža prišla k Jezusu, sta rekla: »Janez Krstnik naju je poslal k tebi z vprašanjem: ›Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?‹« ²¹ Prav tisti čas je Jezus veliko ljudi ozdravil bolezni, nadlog in zlih duhov ter milostno naklonil mnogim slepim, da so videli. ²² Odgovoril jima je: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; ²³ in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« ²⁴ Ko sta Janezova poslanca odšla, je začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? ²⁵ Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, taki, ki se sijajno oblačijo in razkošno živijo, bivajo v kraljevskih palačah. ²⁶ Kaj ste torej šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. ²⁷ Ta je, o katerem je pisano:
Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,
ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. ²⁸ Povem vam: Med rojenimi od žená ni večjega od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega. ²⁹ Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom. ³⁰ Farizeji in učitelji postave pa so se uprli namenu, ki ga je imel Bog z njimi, kajti niso se mu dali krstiti. ³¹ S kom naj torej primerjam ljudi tega rodu? Komu so podobni? ³² Podobni so otrokom, ki posedajo na trgu in kličejo drug drugemu:
›Piskali smo vam, pa niste plesali;
peli smo žalostinko, pa niste jokali.‹ ³³ Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: ›Demona ima.‹ ³⁴ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravite: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.‹ ³⁵ In modrost je bila opravičena po vseh svojih otrocih.« ³⁶ Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. ³⁷ In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja ³⁸ in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. ³⁹ Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« ⁴⁰ In Jezus mu je odgovoril: »Simon, nekaj ti moram povedati.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.« ⁴¹ »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. ⁴² Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« ⁴³ Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.« ⁴⁴ In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. ⁴⁵ Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. ⁴⁶ Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. ⁴⁷ Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« ⁴⁸ Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« ⁴⁹ Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« ⁵⁰ On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!«

Poglavje 11

¹ Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. ² Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. ³ Rekli so drug drugemu: »Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte. ⁴ Rekli so: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« ⁵ Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci. ⁶ In Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. ⁷ Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!« ⁸ In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. ⁹ Zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji. ¹⁰ To je Semov rodovnik. Sem je bil star sto let, ko se mu je rodil Arpahšád, dve leti po potopu. ¹¹ Potem ko se mu je rodil Arpahšád, je Sem živel še petsto let in rodili so se mu sinovi in hčere. ¹² Ko je bil Arpahšád star petintrideset let, se mu je rodil Šelah. ¹³ Potem ko se mu je rodil Šelah, je Arpahšád živel še štiristo tri leta in rodili so se mu sinovi in hčere. ¹⁴ Ko je bil Šelah star trideset let, se mu je rodil Eber. ¹⁵ Potem ko se mu je rodil Eber, je Šelah živel še štiristo tri leta in rodili so se mu sinovi in hčere. ¹⁶ Ko je bil Eber star štiriintrideset let, se mu je rodil Peleg. ¹⁷ Potem ko se mu je rodil Peleg, je Eber živel še štiristo trideset let in rodili so se mu sinovi in hčere. ¹⁸ Ko je bil Peleg star trideset let, se mu je rodil Regu. ¹⁹ Potem ko se mu je rodil Regu, je Peleg živel še dvesto devet let in rodili so se mu sinovi in hčere. ²⁰ Ko je bil Regu star dvaintrideset let, se mu je rodil Serúg. ²¹ Potem ko se mu je rodil Serúg, je Regu živel še dvesto sedem let in rodili so se mu sinovi in hčere. ²² Ko je bil Serúg star trideset let, se mu je rodil Nahór. ²³ Potem ko se mu je rodil Nahór, je Serúg živel še dvesto let in rodili so se mu sinovi in hčere. ²⁴ Ko je bil Nahór star devetindvajset let, se mu je rodil Terah. ²⁵ Potem ko se mu je rodil Terah, je Nahór živel še sto devetnajst let in rodili so se mu sinovi in hčere. ²⁶ Terah je bil star sedemdeset let, ko so se mu rodili Abram, Nahór in Harán. ²⁷ To je Terahov rodovnik. Terahu so se rodili Abram, Nahór in Harán, Haránu pa se je rodil Lot. ²⁸ Harán je umrl pred svojim očetom Terahom v svoji rojstni deželi, v Uru Kaldejcev. ²⁹ Abram in Nahór sta se oženila. Abramovi ženi je bilo ime Sarája, Nahórjevi pa Milka. Bila je hči Harána, Milkinega in Jiskinega očeta. ³⁰ Sarája pa je bila nerodovitna, ni imela otrok. ³¹ Terah je vzel sina Abrama in vnuka Lota, Haránovega sina, ter svojo snaho Sarájo, ženo svojega sina Abrama, in odšel z njimi iz Ura Kaldejcev, da bi šel v deželo Kánaan. Prišli so do Harána in se tam naselili. ³² Vseh Terahovih dni je bilo dvesto pet let. Potem je Terah umrl v Haránu.

Poglavje 5

² Poslušaj moje izreke, o Gospod,
dojemi moje vzdihovanje. ³ Prisluhni glasu moje tožbe,
moj Kralj in moj Bog,
saj k tebi molim. ⁴ Gospod, zjutraj poslušaj moj glas,
zjutraj polagam predte molitev in čakam. ⁵ Zares, ti nisi Bog, ki bi se veselil krivičnosti,
hudobni ne more gostovati pri tebi. ⁶ Bahači ne morejo obstati pred tvojimi očmi,
ti sovražiš vse hudodelce. ⁷ Ugonabljaš tiste, ki govore za slepilo,
krvoločneža in varljivca mrzi Gospod. ⁸ Jaz pa po tvoji veliki dobroti
prihajam v tvojo hišo,
padam na kolena proti tvojemu svetemu templju
v tvojem strahu. ⁹ Gospod, vodi me v svoji pravičnosti
zaradi mojih sovražnikov,
uravnavaj svojo pot pred mano. ¹⁰ Zares, v njihovih ustih ni resnice,
njihova notranjost je pogubna;
odprt grob je njihovo grlo,
s svojim jezikom se prilizujejo. ¹¹ Obtoži jih krivde, o Bog,
naj padejo zaradi svojih naklepov;
zaradi njihovih mnogih hudodelstev jih odženi,
saj so se ti uprli. ¹² A veselijo naj se vsi, ki se zatekajo k tebi,
vekomaj naj vriskajo;
zavaruj jih, da bodo ukali v tebi
tisti, ki tvoje ime ljubijo. ¹³ Saj ti, Gospod, blagoslavljaš pravičnega,
kakor s ščitom ga kronaš z milostjo.