Sveto pismo v enem letu

Poglavje 23

²⁶ Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. ²⁷ Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žene, ki so se tolkle po prsih in jokale zaradi njega. ²⁸ Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! ²⁹ Glejte, prišli bodo namreč dnevi, ob katerih porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ ³⁰ Takrat bodo začeli govoriti goram:
›Padite na nas!‹
in gričem:
›Pokrijte nas!‹ ³¹ Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?« ³² Gnali pa so še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju skupaj z njim usmrtili. ³³ In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. ³⁴ Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. ³⁵ Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« ³⁶ Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. ³⁷ Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« ³⁸ Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« ³⁹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« ⁴⁰ Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? ⁴¹ In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« ⁴² In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« ⁴³ In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« ⁴⁴ Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ⁴⁵ ker sonce ni dajalo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. ⁴⁶ Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. ⁴⁷ Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in dejal: »Zares, ta človek je bil pravičen.« ⁴⁸ In vse množice, ki so se zbrale, da bi gledale, in so videle, kar se je zgodilo, so se nazaj grede tolkle po prsih. ⁴⁹ Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sèm in so to gledale. ⁵⁰ Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ⁵¹ ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. ⁵² Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. ⁵³ In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. ⁵⁴ Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. ⁵⁵ Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno. ⁵⁶ Nato so se vrnile ter pripravile dišave in miro.V soboto pa so po zapovedi počivale.

Poglavje 42

¹ Ko je Jakob izvedel, da imajo v Egiptu žito, je rekel svojim sinovom: »Kaj se spogledujete?« ² In je rekel: »Slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umremo!« ³ Tedaj je odšlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili žita v Egiptu. ⁴ Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati; rekel si je: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!« ⁵ Med drugimi, ki so prihajali kupovat žito, so prišli tudi Izraelovi sinovi, kajti lakota je bila v kánaanski deželi. ⁶ Jožef je bil oblastnik v deželi in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli in se priklonili pred njim z obrazom do tal. ⁷ Ko jih je Jožef videl, jih je spoznal, a se je delal tujca pred njimi in trdo govoril z njimi. Rekel jim je: »Od kod ste prišli?« Rekli so: »Iz kánaanske dežele kupovat živež.« ⁸ Jožef je brate spoznal, oni pa ga niso spoznali. ⁹ Tedaj se je Jožef spomnil sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« ¹⁰ Rekli so mu: »Ne, moj gospod, tvoji služabniki so prišli nakupit živež. ¹¹ Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji služabniki niso ogleduhi.« ¹² »Ne,« jim je rekel, »zares ste prišli ogledovat nezavarovane kraje v deželi.« ¹³ Rekli so: »Dvanajst je bilo tvojih služabnikov, bratje smo, sinovi enega moža v kánaanski deželi; najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.« ¹⁴ Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam govoril in rekel: ogleduhi ste! ¹⁵ Takole vas bomo preizkusili: kakor živi faraon, ne boste šli od tod, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat. ¹⁶ Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako preizkusimo vaše besede, ali je resnica v njih. Če je ni, kakor živi faraon, ste ogleduhi.« ¹⁷ Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni. ¹⁸ Tretji dan jim je rekel: »To morate storiti, če hočete ostati živi. Bojim se Boga. ¹⁹ Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za svoje sestradane hiše; ²⁰ potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo vaše besede izkazale za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako. ²¹ Govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom, saj smo videli stisko njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla ta stiska nad nas.« ²² Ruben jim je odgovoril in rekel: »Ali vam nisem rekel: ›Ne pregrešite se nad otrokom!‹ Pa niste hoteli poslušati. Zdaj se od nas terja njegova kri.« ²³ Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi govoril po tolmaču. ²⁴ Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in jim govoril.Vzel je izmed njih Simeona in ga dal zvezati pred njihovimi očmi. ²⁵ Potem je ukazal, naj jim napolnijo posode z žitom in jim vrnejo njihov denar, vsakemu v njegovo vrečo, ter jim dajo hrane za na pot. In storili so jim tako. ²⁶ Naložili so žito na osle in odšli. ²⁷ Na počivališču je eden razvezal svojo vrečo, da bi nakrmil osla. Pa je zagledal svoj denar. Bil je v žitni vreči na vrhu. ²⁸ Rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Srce jim je zastalo in trepetajoč so se obračali drug k drugemu ter rekli: »Kaj nam je Bog to storil?« ²⁹ Potem so prišli k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo, mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, in rekli: ³⁰ »Mož, ki je gospodar dežele, je trdo govoril z nami. Imel nas je za ogleduhe dežele. ³¹ Rekli smo mu: ›Pošteni smo, nismo ogleduhi. ³² Bilo nas je dvanajst bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri očetu v kánaanski deželi.‹ ³³ Pa nam je mož, ki je gospodar dežele, rekel: ›Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar potrebujete za svoje sestradane hiše in odidite! ³⁴ Pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in videl bom, da niste ogleduhi, temveč poštenjaki! Vašega brata vam potem vrnem in smeli boste hoditi po deželi.‹« ³⁵ Ko so praznili vreče, je vsak našel v svoji vreči mošnjo s svojim denarjem. Ko so sami in njihov oče videli te mošnje, so se prestrašili. ³⁶ Oče Jakob jim je rekel: »Otroke mi jemljete; Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina mi jemljete! Vse prihaja nadme!« ³⁷ Ruben je rekel očetu: »Moja sinova usmŕti, če ti ga ne pripeljem nazaj! Zaupaj ga moji roki in vrnil ti ga bom!« ³⁸ Pa je rekel: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je ostal sam. Če bi ga na poti, na katero boste odšli, zadela nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo v podzemlje.«

Poglavje 33

¹ Vriskajte, pravični, v Gospodu,
iskrenim pristaja hvala; ² zahvaljujte se Gospodu s citrami,
na harfo desetih strun mu igrajte; ³ pojte mu novo pesem,
dobro igrajte ob vzklikanju. ⁴ Zakaj Gospodova beseda je prava,
vse njegovo delo je v zvestobi; ⁵ ljubi pravičnost in pravico,
zemlja je polna Gospodove dobrote. ⁶ Z Gospodovo besedo so bila narejena nebesa,
z dihom njegovih ust vsa njihova vojska. ⁷ Kakor jez zbira morske vode,
v zbirališča daje oceane. ⁸ Vsa zemlja naj se boji Gospoda,
vsi prebivalci sveta naj pred njim trepetajo. ⁹ Zakaj dejal je in je nastalo,
ukazal je in je stalo. ¹⁰ Gospod podira namere narodov,
zametuje načrte ljudstev. ¹¹ Gospodov nasvet pa ostane na veke,
misli njegovega srca od roda do roda. ¹² Blagor narodu, ki je Gospod njegov Bog,
ljudstvu, ki si ga je izbral za dediščino. ¹³ Z nebes gleda Gospod,
vidi vse človeške sinove. ¹⁴ S kraja, kjer ima prestol, opazuje
vse prebivalce zemlje; ¹⁵ on, ki oblikuje srce vsem skupaj,
ki pazi na vsa njihova dela. ¹⁶ Noben kralj ne zmaga z veliko vojsko,
junak se ne reši z veliko silo. ¹⁷ Konj je lažno upanje za zmago,
s svojo veliko močjo ne more reševati. ¹⁸ Glej, Gospodovo oko je na tistih, ki se ga bojijo,
na tistih, ki pričakujejo njegovo dobroto, ¹⁹ da reši smrti njihovo dušo
in jih oživlja v lakoti. ²⁰ Naša duša pričakuje Gospoda,
on je naša pomoč in naš ščit. ²¹ Zares, v njem se veseli naše srce,
kajti v njegovo sveto ime zaupamo. ²² Tvoja dobrota, Gospod, naj bo nad nami,
kakor smo upali vate.