Sveto pismo v enem letu

Poglavje 24

¹ Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. ² Kamen so našle odvaljen od groba ³ in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. ⁴ Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. ⁵ Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? ⁶ Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: ⁷ ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« ⁸ Tedaj so se spomnile njegovih besed. ⁹ Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. ¹⁰ Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. ¹¹ Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. ¹² Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.

Poglavje 43

¹ Lakota je hudo pestila deželo. ² Ko so pojedli vse žito, ki so ga prinesli iz Egipta, jim je oče rekel: »Pojdite in nam spet kupite nekaj živeža!« ³ Juda mu je rekel: »Tisti mož nam je ostro zabičal in rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne pripeljete s seboj svojega brata.‹ ⁴ Če se odločiš, da pošlješ našega brata z nami, pojdemo in ti kupimo živeža. ⁵ Če ga pa nočeš poslati, ne gremo; kajti mož nam je rekel: ›Ne boste videli mojega obličja, če ne bo vašega brata z vami.‹« ⁶ Izrael je rekel: »Zakaj ste mi storili to húdo, da ste možu povedali, da imate še enega brata?« ⁷ Rekli so: »Mož nas je natančno spraševal o nas in o naši rodbini: ›Ali vaš oče še živi?‹ je rekel. ›Imate še kakega brata?‹ Morali smo mu odgovoriti na ta vprašanja. Kako bi mogli vedeti, da poreče: ›Pripeljite svojega brata.‹« ⁸ Juda pa je rekel očetu Izraelu: »Pošlji mladeniča z menoj, da se vzdignemo in odidemo, si ohranimo življenje in ne umremo ne ti ne mi ne naši otroci! ⁹ Jaz sem porok zanj. Iz mojih rok ga terjaj! Če ga ne pripeljem nazaj k tebi in ga ne postavim pred tvoje obličje, bom kriv pred teboj vse dni. ¹⁰ Kajti če ne bi odlašali, bi se zdaj že dvakrat vrnili.« ¹¹ Nato jim je oče Izrael rekel: »Če je tako, storite tole: denite najboljše pridelke dežele v svoje posode in nesite možu darilo: nekaj mastike in nekaj medu, kozlinca in ládana, pistacij in mandeljnov! ¹² Vzemite s seboj dvakratno vsoto denarja; kajti denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših žitnih vreč, morate nesti nazaj in ga izročiti; nemara se je kdo zmotil. ¹³ Tudi svojega brata vzemite, odpravite se in se vrnite k tistemu možu! ¹⁴ Bog Mogočni pa naj vam nakloni usmiljenje tistega moža, da vam izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, kakor sem bil brez otrok, sem spet brez njih!« ¹⁵ Tedaj so možje vzeli to darilo, tudi dvakratno vsoto denarja so vzeli in Benjamina. Odpravili so se in odšli v Egipt ter stopili pred Jožefa. ¹⁶ Ko je Jožef videl pri njih Benjamina, je velel oskrbniku svoje hiše: »Pelji te može v hišo, zakolji žival in pripravi obed! Kajti ti možje bodo opoldne jedli z menoj.« ¹⁷ Mož je storil, kakor mu je Jožef naročil, in je peljal može v njegovo hišo. ¹⁸ Možje pa so se bali, ker so jih pripeljali v Jožefovo hišo, in so rekli: »Zaradi denarja, ki je bil zadnjič vrnjen v naše žitne vreče, nas vodijo noter. Hočejo nas obdolžiti, planiti na nas in nas vzeti za sužnje z našimi osli vred.« ¹⁹ Zato so stopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga pred hišnimi vrati nagovorili. ²⁰ Rekli so: »Prosimo, gospod! Zadnjič smo prišli sem, da kupimo živeža. ²¹ Ko pa smo prišli do počivališča in razvezali žitne vreče, je bil denar vsakega izmed nas na vrhu njegove vreče, naš denar v svoji polni teži; zato smo ga prinesli nazaj. ²² Pa tudi drug denar smo prinesli s seboj, da kupimo živeža. Ne vemo, kdo je položil naš denar v žitne vreče.« ²³ In oskrbnik je rekel: »Pomirite se, nikar se ne bojte! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v žitne vreče; vaš denar je prišel do mene.« Potem je pripeljal k njim Simeona. ²⁴ Nato je mož popeljal može v Jožefovo hišo in jim dal vode, da so si umili noge, in klaje njihovim oslom. ²⁵ Pripravili so darilo, preden bi opoldne prišel Jožef. Izvedeli so namreč, da bodo tam obedovali. ²⁶ Ko je Jožef prišel v hišo, so mu izročili darilo, ki so ga imeli pri sebi v hiši, in so se mu priklonili do tal. ²⁷ Vprašal jih je, kako se jim godi, in rekel: »Ali se vašemu staremu očetu, o katerem ste govorili, dobro godi? Ali še živi?« ²⁸ Rekli so: »Dobro se godi tvojemu služabniku, našemu očetu; še živi.« Pokleknili so in se priklonili. ²⁹ Ko je vzdignil oči, je zagledal brata Benjamina, sina svoje matere, in rekel: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?« In je rekel: »Bog ti bodi milostljiv, moj sin!« ³⁰ Potem je hitro odšel, kajti milo se mu je storilo pred bratom in bil je na tem, da zajoka. Šel je v sobo in se tam razjokal. ³¹ Potem si je umil obraz in prišel ven. Ko se je obvladal, je rekel: »Prinesite jedi!« ³² Prinesli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim; kajti Egipčani ne smejo jesti skupaj s Hebrejci, ker je Egipčanom to gnusoba. ³³ Sedeli pa so pred njim razvrščeni po starosti, od prvorojenega do najmlajšega. Začudeno so se spogledovali. ³⁴ Dal jim je nositi jedila izpred sebe. Benjaminov delež pa je bil petkrat večji kakor deleži vseh drugih. Pili so z njim in postali dobre volje.

Poglavje 34

² Slavil bom Gospoda ob vsakem času,
njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih. ³ Z Gospodom se hvali moja duša,
ponižni naj slišijo in se veselijo. ⁴ Poveličujte z menoj Gospoda,
povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. ⁵ Iskal sem Gospoda, in me je uslišal,
vseh mojih strahov me je rešil. ⁶ Glejte nanj, da boste žareli,
vaši obrazi naj se ne sramujejo. ⁷ Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal,
iz vseh njegovih stisk ga je rešil. ⁸ Angel Gospodov utrjuje tabor
okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. ⁹ Okusite in glejte, kako dober je Gospod.
Blagor možu, ki se zateka k njemu! ¹⁰ Bojte se Gospoda, vi, njegovi sveti,
saj nič ne manjka njim, ki se ga bojijo. ¹¹ Mladi levi trpijo pomanjkanje in stradajo,
a tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. ¹² Pridite, sinovi, poslušajte me,
strahu Gospodovega vas bom učil. ¹³ Kdo je mož, ki ima veselje nad življenjem,
ki ljubi dneve, da bi videl dobro? ¹⁴ Zadržuj svoj jezik od zla,
svoje ustnice od zvijačnega govorjenja. ¹⁵ Ogiblji se zla in delaj dobro,
išči mir in se zanj zavzemaj. ¹⁶ Gospodove oči so uprte v pravične,
njegova ušesa v njihovo klicanje. ¹⁷ Gospodovo obličje je zoper hudodelce,
da izbriše z zemlje njihov spomin. ¹⁸ Vpili so, in Gospod je uslišal,
iz vseh njihovih stisk jih je rešil. ¹⁹ Blizu je Gospod tistim, ki so skrušenega srca,
in tiste, ki so potrtega duha, rešuje. ²⁰ Veliko nesreč zadene pravičnega,
a iz vseh ga Gospod rešuje. ²¹ Varuje vse njegove kosti,
nobena izmed njih se ne bo zlomila. ²² Krivičnika bo usmrtila nesreča,
sovražnike pravičnega bo zadela krivda. ²³ Gospod odkupuje duše svojih služabnikov,
nihče od teh, ki se zatekajo k njemu, si ne bo nakopal krivde.