Poglavje 3
1
Jaz sem mož, ki je videl bedo
pod palico njegovega besa.
2
Mene je odpeljal in vodil
v temo in ne v luč.
3
Le zoper mene vedno znova obrača
ves dan svojo roko.
4
Pustil je razpasti moje meso in kožo,
polomil je moje kosti.
5
Obzidal in obdal me je
s strupom in nadlogo.
6
V temine me je prestavil
kakor večno mrtve.
7
Ogradil me je, da ne morem uiti,
obtežil me je s težkimi okovi.
8
Četudi vpijem in moledujem,
potlači mojo molitev.
9
Poti mi je ogradil s klesancem,
steze mi je skrivil.
10
Prežeč medved je zame,
lev v skrivališču.
11
Moje poti je zamešal in me pustil na ledini,
naredil me je za pustinjo.
12
Napel je svoj lok in me postavil
za tarčo puščice.
13
V ledvice mi je streljal
puščice svojega tula.
14
Bil sem v zasmeh vsemu svojemu ljudstvu,
za njegovo zabavljico ves dan.
15
Nasičeval me je z grenkimi zelišči,
napajal me je s pelinom.
16
Zobe mi je brusil na produ,
v pepel me je poteptal.
17
Moja duša je oropana miru,
pozabil sem, kaj je sreča.
18
Dejal sem torej: »Izginila je moja večnost
in upanje, ki je od Gospoda.«
19
Spomni se moje bede in brezdomstva,
pelina in strupa!
20
Neprenehoma misli in je sklonjena
moja duša v meni.
21
To si hočem vzeti k srcu,
zato imam upanje:
22
Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani,
da njegovo usmiljenje ni prenehalo;
23
nova je vsako jutro,
velika je tvoja zvestoba.
24
»Gospod je moj delež,« pravi moja duša,
»zato imam upanje vanj.«
25
Gospod je dober tistim, ki upajo vanj,
duši, ki ga išče.
26
Dobro je mirno čakati
na rešitev Gospodovo.
27
Dobro je za moža, če nosi
jarem v svoji mladosti.
28
Samoten naj sedi in molči,
ko mu ga nalaga.
29
Naj da v prah svoja usta,
morda je še upanje.
30
Naj ponudi lice tistemu, ki ga tepe,
naj se nasiti z zasramovanjem.
31
Zakaj Gospod
ne zavrača za vselej;
32
zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil
po obilju svoje dobrote.
33
Zakaj ne muči iz srca
ali žalosti človeških otrok.
34
Ko kdo tepta pod svojimi nogami
vse ujetnike dežele,
35
ko izkrivlja pravico moža
pred Najvišjim,
36
ko goljufa človeka v pravdi –
naj bi Gospod ne videl?
37
Kdo je tisti, ki je rekel, in se je zgodilo,
ne da bi Gospod zapovedal?
38
Mar ne prihaja iz ust Najvišjega
hudo in dobro?
39
Kaj bi se pritoževal živ človek,
korenjak kljub svojim grehom?
40
Preiščimo svoja pota in preudarimo,
vrnimo se h Gospodu.
41
Povzdignimo svoja srca na rokah,
k Bogu v nebesih.
42
Mi smo bili nezvesti in nepokorni;
ti nam nisi odpustil.
43
Ogrnil si se z jezo in nas preganjal,
ubijal si, nisi se usmilil;
44
ogrnil si se z oblakom,
da ne bi prodrla molitev.
45
Iz nas si naredil smeti in odpadek
sredi med ljudstvi.
46
Nad nami odpirajo svoja usta
vsi naši sovražniki;
47
groza in brezno sta bila za nas,
opustošenje in polom.
48
Moje oko toči potoke solza
zaradi poloma hčere mojega ljudstva.
49
Moje oko se solzi in se ne pomiri,
ker ni prestanka,
50
dokler se ne ozre in ne vidi
Gospod z nebes.
51
Moje oko deluje žalostno na mojo dušo
zaradi vseh hčera mojega mesta.
52
Vztrajno so me lovili kakor ptico
tisti, ki me sovražijo brez vzroka.
53
Utišali so moje življenje v jami
in kamen zvalili name.
54
Vode so preplavile mojo glavo;
dejal sem: »Odrezan sem.«
55
Klical sem tvoje ime, Gospod,
iz najgloblje jame.
56
Slišal si moj glas: »Ne skrivaj
svojega ušesa pred mojim klicem na pomoč!«
57
Približal si se na dan, ko sem te klical,
rekel si: »Nikar se ne boj!«
58
Gospod, pravdal si se za pravde moje duše,
rešil si moje življenje.
59
Videl si, Gospod, moje zatiranje;
brani mojo pravdo!
60
Videl si vso njihovo maščevalnost,
vse njihove naklepe zoper mene.
61
Slišal si njihovo sramotenje, Gospod,
vse njihove naklepe zoper mene.
62
Ustnice mojih napadalcev in njihovo šepetanje
je ves dan proti meni.
63
Naj sedijo ali stojijo, poglej:
jaz sem njihova zbadljivka.
64
Povrnil jim boš, Gospod,
po delu njihovih rok.
65
Dal jim boš ščit srca,
tvoje prekletstvo bo zanje.
66
Z jezo jih boš preganjal in jih iztrebil
izpod svojega neba, Gospod.
Poglavje 4
1
Kako je potemnelo zlato,
se spremenilo čisto zlato!
Raztreseni so sveti kamni
na začetku vseh ulic.
2
Sinovi sionski, dragoceni,
vredni čistega zlata,
kako jih cenijo, kot glinaste posode,
delo lončarjevih rok!
3
Celo šakali ponujajo prsi,
dojijo svoje mladiče;
hči mojega ljudstva je postala kruta
kakor noji v puščavi.
4
Dojenčkov jezik se lepi
na nebo od žeje;
otroci prosijo kruha,
nihče jim ga ne lomi.
5
Tisti, ki so uživali slaščice,
so zapuščeni na ulicah;
tisti, ki so vzrejeni v škrlatu,
objemajo blato.
6
Večja je bila krivda hčere mojega ljudstva
kakor greh Sódome,
ki je bila zrušena v trenutku,
ne da bi se je dotaknile roke.
7
Njeni posvečenci so bili bolj čisti kakor sneg,
bolj beli kakor mleko;
telo je bilo bolj rdeče kakor korale,
njihova postava je bila kakor safir.
8
Temnejša od črnine je bila njihova podoba,
ne spoznajo jih na ulicah;
koža se jim je zgrbančila na telesu,
posušila se je kakor les.
9
Boljše je pobitim z mečem
kakor pobitim z lakoto,
ki so izkrvaveli, prebodeni,
zaradi poljskih pridelkov.
10
Roke nežno čutečih žena
so kuhale svoje otroke;
bili so jim za okrepčilo
ob polomu hčere mojega ljudstva.
11
Gospod je utešil svojo srditost,
izlil je srdito jezo;
zanetil je ogenj na Sionu,
da je požrl njegove temelje.
12
Kralji zemlje niso verjeli,
niti noben prebivalec sveta,
da bi nasprotnik in sovražnik lahko vstopila
skozi vrata jeruzalemska.
13
To se je zgodilo zaradi grehov njegovih prerokov,
krivd njegovih duhovnikov,
ki so prelivali v njegovi sredi
kri pravičnih.
14
Tavali so, slepi, po ulicah,
omadeževani s krvjo,
da se nihče ni smel dotikati
njihovih oblačil.
15
»Umaknite se! Nečist!« so vpili nanje,
»Umaknite se, umaknite se, ne dotikajte se!«
Ker so zbežali, ker so tavali, so rekli med narodi:
»Ne bodo več imeli stalnega bivališča.«
16
Gospodovo obličje jih je razdelilo,
ne bo jih več gledal;
duhovnikov niso spoštovali,
starešinam niso bili naklonjeni.
17
Še vedno so koprnele naše oči
po naši rešitvi, zaman;
na svoji opazovalnici smo opazovali
narod, ki se ne more rešiti.
18
Prežali so na naše korake,
da nismo mogli hoditi po naših trgih.
Naš konec se je približal, naši dnevi so se dopolnili;
da, prišel je naš konec.
19
Naši preganjalci so bili hitrejši
kakor orli pod nebom;
po gorah so nas podili,
v puščavi so prežali na nas.
20
Dih naših nosnic, Gospodov maziljenec,
je bil ujet v njihovih jamah,
on, o katerem smo rekli: »V njegovi senci
bomo živeli med narodi.«
21
Raduj in veseli se, hči edómska,
ki prebivaš v deželi Uc.
Tudi nadte bo prišla čaša;
opijanila se boš in se razgalila.
22
Končana je tvoja kazen, hči sionska,
ne bo te več pregnal.
Kaznoval bo tvojo krivdo, hči edómska,
razkril bo tvoje grehe.