Poglavje 9
1
O, da bi imel v puščavi
popotniško kočo:
zapustil bi svoje ljudstvo
in odšel od njih!
Kajti vsi so prešuštniki,
truma sleparjev.
2
Svoj jezik napenjajo kakor lok;
z lažjo in nezvestobo gospodujejo v deželi.
Letajo od hudobije do hudobije,
mene pa ne poznajo, govori Gospod.
3
Vsak naj se varuje svojega prijatelja,
naj ne zaupa nobenemu bratu,
kajti vsak brat na vso moč goljufa
in vsak prijatelj hodi okrog in obrekuje.
4
Drug drugega varajo,
nobeden ne govori resnice.
Svoj jezik so navadili na laž,
ne naveličajo se delati krivice.
5
Prebivaš sredi zvijačnosti,
zaradi zvijačnosti me nočejo poznati, govori Gospod.
6
Zato tako govori Gospod nad vojskami:
Glej, topil jih bom in preizkušal.
Kaj drugega naj bi storil zaradi hčere mojega ljudstva?
7
Njihov jezik je morilna puščica,
govori zvijačno;
z usti vsak miroljubno govori z bližnjim,
v srcu pa mu nastavlja past.
8
Mar naj jih ne kaznujem za vse to? govori Gospod.
Naj se ne maščujem
nad takim narodom?
9
Jok in žalovanje začnem zavoljo gorá,
žalostinko zavoljo pašnikov v puščavi.
Opusteli so, nihče ne hodi čeznje,
ne sliši se več glas črede.
Od ptic neba do živine,
vse je ubežalo, odšlo.
10
Iz Jeruzalema bom naredil kup razvalin,
brlog šakalov.
Judova mesta bom spremenil v pustinjo,
kjer nihče ne prebiva.
11
Kdo je tako moder, da bo to razumel, in komu so govorila Gospodova usta, da bo to sporočil? Zakaj propada dežela in je opustela kakor puščava, da nihče ne hodi skoznjo?
12
Gospod govori: Ker so zapustili mojo postavo, ki sem jim jo predložil, in niso poslušali mojega glasu, ne po njem živeli,
13
ampak so sledili trmi svojega srca in Báalom, kakor so jih naučili njihovi očetje,
14
zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, hranil jih bom, to ljudstvo, s pelinom in jih napajal z zastrupljeno vodo.
15
Razkropil jih bom med narode, ki jih niso poznali ne oni sami ne njihovi očetje, in bom za njimi poslal meč, dokler jih ne pokončam.
16
Tako govori Gospod nad vojskami:
Dajte, pokličite žalovalke, da pridejo,
in pošljite po izurjene ženske.
17
Hitro naj pridejo in zapojejo žalostinko nad nami,
da se naše oči raztope v solzah
in prikaplja voda z naših trepalnic.
18
Čuj, glas žalostinke se sliši s Siona:
»Kako smo uničeni,
silno osramočeni,
ker moramo zapustiti deželo,
ker so podrli naše domove.«
19
Poslušajte torej, ženske, Gospodovo besedo!
Vaše uho naj sprejme besedo njegovih ust!
Učite svoje hčere žalostinko,
druga drugo pogrebno pesem:
20
»Smrt nam je prilezla skoz okna,
prišla v naše palače,
pobrala je otroka s ceste,
mladeniče s trgov.«
21
Govôri: »Tako govori Gospod:
Človeška trupla padajo
kakor gnoj na površje polja,
kakor požeto žito za žanjcem,
ki ga nihče ne pobira.«
22
Tako govori Gospod: Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo, bogati naj se ne ponaša s svojim bogastvom.
23
Kdor se marveč hoče ponašati, naj se ponaša s tem, da je razumen in pozna mene, da sem jaz Gospod, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji. To mi je namreč všeč, govori Gospod.
24
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom kaznoval vse, ki so kljub obrezi neobrezani:
25
Egipt in Juda, Edóm, Amónce in Moáb ter vse ostrižene na sencih, ki bivajo v puščavi; kajti vsi ti narodi so neobrezani in vsa Izraelova hiša je neobrezanega srca.
Poglavje 10
1
Poslušajte besedo, ki vam jo govori Gospod, Izraelova hiša!
2
Tako govori Gospod:
Ne učite se poti narodov
in ne bojte se znamenj na nebu,
kajti le pogani se jih bojijo.
3
Običaji ljudstev so namreč ničnost,
le les, ki ga posekajo v gozdu
in ga obrtnikova roka obdela s sekiro.
4
Okrasí ga s srebrom in z zlatom,
pritrdi z žeblji in s kladivom,
tako da ne omahne.
5
Maliki so kakor strašilo na polju s kumaricami,
ne morejo govoriti;
nositi jih morajo,
ker ne morejo hoditi.
Ne bojte se jih,
saj ne morejo škodovati,
a tudi dobro storiti ni v njihovi moči.
6
Nobeden ni tebi, Gospod, enak;
ti si velik in veliko je tvoje ime v môči.
7
Kdo bi se te ne bal, kralj narodov?
Zares, tebi to pritiče.
Saj med vsemi modreci narodov
in v vseh njihovih kraljestvih
ni nobeden tebi enak.
8
Vsi po vrsti so neumni in bedasti,
nauk o ničnostih: les je to.
9
Kovano srebro prinašajo iz Taršíša
in zlato iz Ufáza.
Delo kiparja in rok zlatarja so,
višnjev in rdeč škrlat je njihovo oblačilo,
vsi so delo spretnih obrtnikov.
10
Gospod pa je resnični Bog,
živi Bog in večni Kralj.
Od njegovega gneva se strese zemlja,
narodi ne vzdržijo njegovega srda.
11
Tako jim recite: »Bogovi, ki niso naredili neba in zemlje, naj izginejo z zemlje in izpod neba.«
12
On je naredil zemljo s svojo močjo,
utemeljil svet s svojo modrostjo
in s svojo razumnostjo razpel nebo.
13
Ko zadoni njegov glas, zašumijo vode na nebu,
on vzdiguje meglo od konca zemlje;
ob dežju dela bliske
in iz svojih shramb spušča veter.
14
Vsak človek je neumen, če tega ne ve;
osramočen je vsak podobar zaradi rezane podobe,
ker je njegova podoba prevara,
ker v njej ni duha.
15
Ničnost so, smešno delo;
ob času njih kaznovanja bodo uničene.
16
Jakobov delež ni kakor oni,
saj je stvarnik vsega;
in Izrael je rod njegove dediščine.
Gospod nad vojskami mu je ime.
17
Poberi s tal svojo culo,
prebivalka obleganega kraja.
18
Tako namreč govori Gospod:
Glej, tokrat izženem prebivalce dežele
in jih spravim v stisko, da me najdejo.
19
Gorje mi zaradi mojega zloma,
strašen je moj udarec!
A rekel sem: To je moja bolečina,
ki jo bom moral prenesti.
20
Moj šotor je razdejan,
vse moje vrvi so potrgane,
moji otroci so odšli od mene
in jih ni več.
Nikogar ni, ki bi spet razpel moj šotor
in razgrnil moje zastore.
21
Pastirji so bili suroveži,
niso iskali Gospoda,
zato niso imeli uspeha,
vsa njihova čreda se je razkropila.
22
Čuj, glas! Glej, prihaja:
silen hrup iz severne dežele,
da se Judova mesta spremene v pustinjo,
v brlog šakalov.
23
Vem, Gospod: človek ne usmerja svoje poti,
popotnik ne določa svojih korakov.
24
Kaznuj me, Gospod, vendar kakor je prav,
nikar v svoji jezi, da me ne ponižaš preveč.
25
Razlij svoj srd nad narode, ki te ne poznajo,
nad rodove, ki ne kličejo tvojega imena.
Kajti požrli so Jakoba;
požrli so ga in pokončali
in opustošili njegov pašnik.