Sveto pismo v enem letu

Poglavje 4

¹ Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: ² Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. ³ Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. ⁴ Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke. ⁵ Ti pa bodi v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo. ⁶ Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. ⁷ Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. ⁸ Odslej je zame pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni, marveč vsem, ki ljubijo njegovo pojavitev. ⁹ Potrudi se in čim prej pridi k meni. ¹⁰ Demá me je namreč zapustil, ker je vzljubil ta svet. Odpotoval je v Tesaloníko, Kreskens v Galatijo in Tit v Dalmacijo. ¹¹ Samo Luka je pri meni. Vzemi Marka in ga pripelji s seboj, ker mi zelo koristi za službo. ¹² Tihika pa sem poslal v Efez. ¹³ Ko prideš, mi prinesi popotni plašč, ki sem ga pustil v Troádi pri Karpu, in knjige, zlasti pergamente. ¹⁴ Kovač Aleksander mi je prizadel veliko hudega. Gospod mu bo povrnil po njegovih delih. ¹⁵ Tega se tudi ti varuj, ker zelo nasprotuje našim naukom. ¹⁶ Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo. ¹⁷ K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani. In tako sem bil rešen iz levjega žrela. ¹⁸ Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava na veke vekov! Amen. ¹⁹ Pozdravi Prisko in Ákvila in Onezíforjevo družino. ²⁰ Erást je ostal v Korintu, Trofima pa sem bolnega pustil v Miletu. ²¹ Pohiti, da prideš pred zimo. Pozdravljajo te Evbúl in Pudent in Lin in Klavdija in vsi bratje. ²² Gospod naj bo s tvojim duhom. Milost z vami!

Poglavje 11

¹ Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, rekoč: ² Poslušajte besede te zaveze. Govôri jih Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem. ³ Reci jim: Tako govori Gospod, Izraelov Bog. Preklet bodi vsak, kdor ne posluša besed te zaveze, ⁴ ki sem jo zapovedal vašim očetom tisti dan, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, iz talilnice železa, in rekel: Poslušajte moj glas in delajte vse tako, kakor vam zapovedujem. Tako boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog, ⁵ da izpolnim prisego, ki sem jo dal vašim očetom, da jim dam deželo, v kateri se cedita mleko in med, kakor ta dan. Tedaj sem odgovoril in rekel: »Velja, Gospod.« ⁶ Potem mi je rekel Gospod: Oznani vse te besede v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah; reci: Poslušajte besede te zaveze in jih izpolnjujte. ⁷ Kajti vaše očete sem od tistega dne, ko sem jih pripeljal iz egiptovske dežele, pa do tega dne nenehno najresneje opominjal, rekoč: Poslušajte moj glas. ⁸ Pa niso poslušali ne nastavili ušesa, ampak je vsak hodil v trmi svojega hudobnega srca. Zato sem poslal nadnje vse besede te zaveze, katero sem jim ukazal izpolnjevati, pa je niso izpolnjevali. ⁹ Gospod mi je še rekel: Zarota je med Judovimi možmi in jeruzalemskimi prebivalci: ¹⁰ vrnili so se h krivdam svojih davnih očetov, ki niso marali poslušati mojih besed; hodili so za drugimi bogovi in jim služili. Izraelova in Judova hiša sta prelomili zavezo, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti. ¹¹ Zato tako govori Gospod: Glej, spravim nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. In če bodo vpili k meni, jih ne bom uslišal. ¹² Judova mesta in jeruzalemski prebivalci naj gredo in vpijejo k bogovom, katerim so zažigali kadilo. A nikakor jim ne bodo mogli pomagati ob času njihove nesreče! ¹³ Tvoji bogovi, Juda, so postali številni kakor tvoja mesta, in kolikor je ulic v Jeruzalemu, toliko oltarjev ste postavili sramoti, oltarjev, na katerih zažigate kadilo Báalu. ¹⁴ Ti pa ne moli za to ljudstvo in ne povzdiguj svoje mile prošnje in molitve, ker jih ne bom uslišal, ko bodo klicali k meni spričo svoje nesreče. ¹⁵ Kaj hoče moja ljuba v moji hiši s svojimi sramotnimi dejanji? Ali bodo zaobljube in posvečeno meso mogli odvrniti nesrečo od tebe? Se tedaj moreš veseliti? ¹⁶ »Zeleno oljko z lepimi sadeži in bujno rastjo« te je nekoč imenoval Gospod. A s hrumom velikega viharja bom zažgal ogenj na njej, da ji bodo veje zgorele. ¹⁷ Gospod nad vojskami te je zasadil, a ti je zagrozil z nesrečo zavoljo hudobije, ki jo počenjata Izraelova in Judova hiša, da me jezita, ko zažigata kadilo Báalu. ¹⁸ Gospod mi je dal spoznati in tako sem spoznal;
takrat si mi razkril njihova dejanja. ¹⁹ Bil sem kakor krotko jagnje,
ki ga peljejo v zakol.
Nisem vedel, da so kovali
naklepe proti meni:
»Pokončajmo drevo z njegovim sadom vred
in iztrebimo ga iz dežele živih,
da njegovo ime ne bo več ostalo v spominu.« ²⁰ Gospod nad vojskami, ti sodiš pravično,
preizkušaš obisti in srce,
naj vidim tvoje maščevanje nad njimi,
saj sem tebi zaupal svojo pravdo. ²¹ Zato tako govori Gospod proti ljudem v Anatótu: Tiste, ki ti strežejo po življenju in govorijo: »Ne prerokuj v Gospodovem imenu, sicer umreš od naših rok« – ²² zato tako govori Gospod nad vojskami – glej, tiste bom kaznoval; mladi umrejo pod mečem, njihovi sinovi in hčere umrejo od lakote. ²³ Nobeden izmed njih ne preostane. Kajti nesrečo pripeljem nad ljudi v Anatótu, leto njihovega kaznovanja.

Poglavje 12

¹ Ti, Gospod, imaš prav,
kadar koli se pravdam s teboj,
vendar bi o nekaterih sodbah rad govoril s teboj:
Zakaj je pot krivičnih uspešna?
Zakaj žive v miru vsi, ki izdajalsko izdajajo? ² Zasadil si jih, pognali so korenine,
rastejo in dajejo sad.
Blizu si njihovim ustom,
a daleč od njihovega srca. ³ Ti, Gospod, me poznaš, me vidiš,
preizkusil si moje srce, da je s tabo.
Izloči jih kakor ovce za zakol,
določi jih za dan poboja. ⁴ Doklej naj žaluje dežela,
se suši zelišče po vsem polju?
Zaradi hudobije njenih prebivalcev
poginjajo živina in ptice,
ker pravijo: »Ne vidi naše prihodnosti.« ⁵ Če te je upehala že tekma s pešci,
kako boš tekmoval s konji?!
Če se le v mirni deželi čutiš varnega,
kaj boš počel v goščavi Jordana? ⁶ Kajti celo tvoji bratje in hiša tvojega očeta,
celo ti so te izdali,
tudi ti vpijejo za tabo na vse grlo.
Ne verjemi jim,
čeprav lepo govorijo s tabo! ⁷ Zapustil sem svojo hišo,
zavrgel svojo dediščino,
ljubljenko svojega srca sem dal
v roke njenih sovražnikov. ⁸ Moja dediščina je postala zame
kakor lev v gozdu.
Proti meni je vzdignila svoj glas,
zato jo sovražim. ⁹ Moja dediščina mi je kakor pisana roparica,
ptice roparice, spravite se nanjo!
Dajte, zberite se, vse poljske živali,
pridite žret. ¹⁰ Veliko pastirjev pustoši moj vinograd,
mendrajo moj delež,
spreminjajo moj ljubljeni delež
v opustelo puščavo. ¹¹ V pustinjo ga spreminjajo,
opustel žaluje po meni.
Vsa dežela je opustošena,
a nihče si tega ne jemlje k srcu. ¹² Čez vse goljave v puščavi
vdirajo pokončevalci;
kajti Gospod ima meč, ki žre
od enega do drugega konca dežele,
nobeno meso nima miru. ¹³ Sejejo pšenico, žanjejo trnje,
mučijo se, pa nič ne dosežejo.
Osramočeni so pri svojih žetvah
zaradi Gospodove srdite jeze. ¹⁴ Tako govori Gospod o vseh mojih hudobnih sosedih, ki segajo po dediščini, ki sem jo dal svojemu ljudstvu Izraelu: »Glej, izrujem jih iz njihove dežele in Judovo hišo izrujem iz njihove srede. ¹⁵ Potem ko jih izrujem, se jih bom spet usmilil in jih pripeljal nazaj, vsakega v njegovo dediščino in vsakega v njegovo deželo. ¹⁶ Če se potem dobro naučijo poti mojega ljudstva, da bodo prisegali pri mojem imenu: ›Kakor živi Gospod‹, kakor so učili moje ljudstvo prisegati pri Báalu, tedaj se bodo nastanili sredi mojega ljudstva. ¹⁷ Če pa ne bodo poslušali, bom takšen narod neusmiljeno izruval in uničil,« govori Gospod.

Poglavje 124

² ko ne bi bil Gospod tisti, ki je bil za nas,
ko so ljudje vstajali zoper nas, ³ tedaj bi nas bili žive pogoltnili
v svoji srditi jezi zoper nas; ⁴ tedaj bi nas bile odnesle vode,
hudournik bi bil tekel čez nas; ⁵ tedaj bi bile tekle čez nas
deroče vode. ⁶ Slavljen bodi Gospod, ki nas ni izročil
njihovim zobem v plen. ⁷ Naša duša je kakor ptica,
ki se je rešila iz zanke lovcev;
zanka se je pretrgala,
in mi smo se rešili. ⁸ Naša pomoč je v imenu Gospodovem,
ki je naredil nebo in zemljo.