Sveto pismo v enem letu

Poglavje 5

¹ Do starejšega moža ne bodi trd. Opominjaj ga kakor očeta, mlajše pa kakor brate, ² starejše ženske kakor matere, mlajše kakor sestre, in sicer z vso čistostjo. ³ Spoštuj vdove, take, ki so res vdove. ⁴ Če ima kakšna vdova otroke ali vnuke, naj se ti najprej učijo spoštovati domačo družino in staršem vračati prejete dobrote. To je namreč Bogu po volji. ⁵ Takšna, ki je res vdova in je zapuščena, je svoje upanje naslonila na Boga in noč in dan vztraja v prošnjah in molitvah. ⁶ Tista pa, ki teka za užitki, je umrla, kljub temu da živi. ⁷ Zabičaj jim to, da bodo brez graje. ⁸ Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika. ⁹ Med vdove sme biti sprejeta taka, ki ni mlajša od šestdesetih let in je bila žena enega moža, ¹⁰ taka, za katero pričujejo dobra dela, ki je vzgajala otroke, bila gostoljubna, svetim umivala noge, ljudem v stiski pomagala, taka, ki se je zavzemala za vsakršno dobro delo. ¹¹ Mlajše vdove pa odklanjaj. Kadar jih namreč čutnost zvabi proč od Kristusa, se hočejo možiti, ¹² s tem pa si nakopljejo obsodbo, ker so izdale svojo prejšnjo zaobljubo. ¹³ Hkrati se privadijo tudi brezdelnosti in hodijo po hišah. Pa ne le brezdelnosti, ampak tudi klepetavosti in zvedavosti, in govorijo, česar ne bi smele. ¹⁴ Hočem torej, naj se mlajše vdove omožijo. Naj rodijo otroke, gospodinjijo naj, da nasprotniku ne bodo dale prav nobenega povoda za obrekovanje. ¹⁵ Nekatere so namreč že iztirile in šle za satanom. ¹⁶ Če ima kakšna verna ženska vdove v sorodstvu, naj skrbi zanje. Naj se ne obremenjuje Cerkev, da bo mogla podpirati tiste, ki so res vdove. ¹⁷ Starešine, ki so dobri predstojniki, naj bodo deležni dvojne časti, posebno tisti, ki si prizadevajo za oznanjevanje besede in za poučevanje. ¹⁸ Pismo namreč pravi: Ne zavezuj gobca volu, kadar vrši žito! in: »Delavec je vreden svojega plačila.« ¹⁹ Tožbo zoper starešino sprejemaj samo pred dvema ali tremi pričami. ²⁰ Tiste, ki grešijo, pokaraj pred vsemi, da bodo tudi drugi v strahu. ²¹ Rotim te pri Bogu, pri Kristusu Jezusu in pri izvoljenih angelih, da se vsega tega držiš nepristransko in ničesar ne storiš iz osebne naklonjenosti. ²² Na nikogar hitro ne polagaj rok in ne udeležuj se tujih grehov. Ohrani se čistega. ²³ Ne pij več le vode, temveč popij malo vina zaradi želodca in svojih pogostih bolezni. ²⁴ Grehi nekaterih ljudi so že prej očitni in gredo pred njimi v sodbo, pri drugih pa so vidni šele pozneje. ²⁵ Podobno so že prej očitna tudi dobra dela, a tudi tista, ki niso takšna, se ne morejo skriti.

Poglavje 6

¹ Vsi, ki so pod jarmom suženjstva, naj imajo svoje gospodarje za vredne vse časti. Tako Božjega imena in nauka ne bodo preklinjali. ² Tisti pa, ki imajo verne gospodarje, naj jih že zato, ker so bratje, ne prezirajo. Nasprotno, naj jim še bolj zavzeto služijo, saj so ti, ki so deležni njihove oskrbe, verni in ljubljeni.To úči in priporočaj.

Poglavje 1

¹ Gôvori Hilkijájevega sina Jeremija, izmed duhovnikov, ki so bili v Anatótu v Benjaminovi deželi; ² beseda Gospodova, ki se mu je zgodila v dneh Judovega kralja Jošíja, Amónovega sina, v trinajstem letu njegovega vladanja. ³ Zgodila se je tudi v dneh Judovega kralja Jojakíma, Jošíjevega sina, in do konca enajstega leta Judovega kralja Sedekíja, Jošíjevega sina, do izgona Jeruzalemcev v petem mesecu. ⁴ Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: ⁵ »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal;
preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil,
te postavil za preroka narodom.« ⁶ Jaz pa sem rekel: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček.« ⁷ A Gospod mi je odgovoril:
»Nikar ne govôri: deček sem;
kajti h komur koli te pošljem, boš šel,
in kar koli ti ukažem, boš govoril. ⁸ Nikar se jih ne boj,
saj sem jaz s teboj, da te rešujem,govori Gospod.« ⁹ Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust; Gospod mi je rekel:
»Glej, svoje besede polagam v tvoja usta. ¹⁰ Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva,
da ruješ in podiraš,
da uničuješ in rušiš,
da zidaš in sadiš.« ¹¹ Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj vidiš, Jeremija?« Rekel sem: »Mandljevo vejo vidim.« ¹² Gospod mi je rekel: »Prav vidiš; kajti bedim nad svojo besedo, da jo izpolnim.« ¹³ Drugič se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Kaj vidiš?« Rekel sem: »Vidim kotel, v katerem kipi; njegova odprtina se nagiba od severa sèm.« ¹⁴ Tedaj mi je Gospod rekel: »S severa prikipi nesreča nad vse prebivalce dežele. ¹⁵ Kajti glej, pokličem vse rodove severnih kraljestev, govori Gospod. Pridejo in vsak postavi svoj prestol pred jeruzalemskimi vrati, pred vsem njegovim obzidjem naokrog, pred vsemi Judovimi mesti. ¹⁶ Tedaj jim izrečem sodbo za vso njihovo hudobijo, ker so me zapustili, zažigali kadilo drugim bogovom in molili delo svojih rok. – ¹⁷ Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih, da te jaz ne prestrašim pred njimi. ¹⁸ Glej, danes te naredim za utrjeno mesto, za železen steber, za bronasto obzidje proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, proti njegovim knezom, proti njegovim duhovnikom in proti ljudstvu dežele. ¹⁹ Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešujem.«

Poglavje 2

¹ Zgodila se mi je beseda Gospodova, rekoč: ² Pojdi, kliči prestolnici Jeruzalem na ušesa in reci: Tako govori Gospod:
Spominjam te na predanost tvoje mladosti,
na ljubezen tvoje zaročne dobe,
ko si hodila za menoj v puščavi,
v deželi, kjer ne sejejo. ³ Svet je Izrael Gospodu,
prvina njegovega pridelka.
Vsi, ki ga jedó, postanejo krivi,
nesreča jih zadene,govori Gospod. ⁴ Poslušajte Gospodovo besedo, Jakobova hiša in vse rodbine Izraelove hiše. ⁵ Tako govori Gospod:
Kaj so vaši očetje našli krivičnega na meni,
da so se oddaljili od mene,
da so šli za puhlimi maliki
in postali puhli? ⁶ Niso rekli: »Kje je Gospod,
ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele,
ki nas je vodil po puščavi,
po pusti in jamasti deželi,
po sušni in mračni deželi,
po deželi, skozi katero nihče ne hodi
in kjer ne prebiva noben človek?« ⁷ Pripeljal sem vas v rodovitno deželo,
da bi uživali njene sadove in njene dobrine.
A ko ste prišli, ste oskrunili mojo deželo
in mojo dediščino spremenili v gnusobo. ⁸ Duhovniki niso rekli: »Kje je Gospod?«
Čuvarji postave me niso hoteli poznati
in pastirji so se mi upirali.
Preroki so prerokovali v Báalovem imenu
in hodili za tistimi, ki ne morejo pomagati. ⁹ Zato vas še naprej obtožujem,govori Gospod,
obtožujem sinove vaših sinov. ¹⁰ Pojdite vendar na otoke Kitéjcev in poglejte!
Pošljite v Kedár in skrbno preiščite,
poglejte, ali se je godilo kaj takega! ¹¹ Ali je kakšen narod zamenjal bogove?
In tisto sploh niso bogovi!
Moje ljudstvo pa je svoje Veličastvo
zamenjalo z nečim, kar ne more pomagati. ¹² Osupnite nad tem, nebesa,
zgrozite se vsa presunjena,govori Gospod. ¹³ Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo:
zapustili so mene,
studenec žive vode,
in si izkopali kapníce,
razpokane kapníce,
ki ne držijo vode. ¹⁴ Je mar Izrael suženj ali v hiši rojen služabnik?
Zakaj je potem postal plen? ¹⁵ Nanj rjovejo mladi levi,
povzdigujejo svoj glas.
Njegovo deželo so spremenili v pustinjo,
njegova mesta so razdejana, brez prebivalca. ¹⁶ Tudi sinovi Memfisa in Tahpanhésa
ti brijejo glavo. ¹⁷ Ali te ni to doletelo zato,
ker si zapustil Gospoda, svojega Boga,
v času, ko te je vodil po poti? ¹⁸ In zdaj, kaj imaš od poti v Egipt?
Da piješ vodo iz Nila?
In kaj imaš od poti v Asirijo?
Da piješ vodo iz Evfrata? ¹⁹ Tvoja hudobija te tepe
in tvoj odpad te kaznuje.
Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je,
da si zapustila Gospoda, svojega Boga,
in nisi imela mojega strahu,govori Gospod Bog nad vojskami. ²⁰ Zakaj že zdavnaj si zlomila svoj jarem,
raztrgala vezi in rekla:
»Ne bom služila!«
A na vsakem visokem griču
in pod vsakim zelenim drevesom
si poležavala kot vlačuga. ²¹ Sam sem te zasadil kot plemenito trto,
kot pravo, pristno sadiko.
Kako si se mi spridila
v poganjke viničja? ²² Čeprav si se umivala s pepeliko
in uporabljala še toliko mila:
tvoja krivda ostaja umazana pred mano,govori Gospod Bog. ²³ Kako moreš reči: »Nisem se omadeževala,
za Báali nisem hodila?«
Poglej na svoje početje v dolini,
spoznaj, kaj si delala,
lahka kamela, ki teka vsevprek; ²⁴ divja oslica, vajena puščave,
ki lovi sapo v divjem poželenju.
Kdo jo bo zadržal, ko se goni?
Kdor koli jo išče, se mu ni truditi:
v njenem mesecu jo najde. ²⁵ Glej, da se tvoja noga ne zbosi
in tvoje grlo ne užeja!
Pa si rekla: »Nikakor ne!
Kajti tujce ljubim
in hodim za njimi!« ²⁶ Kakor je osramočen tat, ko ga zalotijo,
tako bo osramočena Izraelova hiša:
njihovi kralji in knezi,
njihovi duhovniki in preroki, ²⁷ ki pravijo lesu: »Ti si moj oče!«
in skali: »Ti si me rodila!«
Meni kažejo hrbet,
ne obraza,
v svoji nesreči pa govorijo:
»Vstani in nas reši!« ²⁸ Kje so tedaj bogovi,
katere si si naredil?
Naj vstanejo, če te morejo rešiti
v času tvoje nesreče!
Kajti številni kakor tvoja mesta
so tvoji bogovi, o Juda. ²⁹ Zakaj se pravdate z menoj?
Vsi ste se mi uprli,govori Gospod. ³⁰ Zaman sem tepel vaše sinove:
opomina niso sprejeli;
vaš lastni meč je žrl vaše preroke
kakor lev, ki kolje. ³¹ O, kakšen rod ste! Glejte vendar na Gospodovo besedo!
Ali sem postal puščava za Izraela,
dežela goste teme?
Zakaj govori moje ljudstvo: »Lahko se potikamo okrog,
k tebi ne pridemo več«? ³² Mar dekle pozabi svoj nakit,
nevesta svoj okrasni pas?
Moje ljudstvo pa me pozablja
že brezštevilne dni. ³³ Kako dobro znaš ubrati pot,
ko iščeš ljubimce!
Tako si se na svojih poteh
naučila tudi hudobij. ³⁴ Tudi v tvojih rokavih sem našel
kri nedolžnih siromakov.
Našel sem jo, ne da bi jo bil iskal,
saj je bila na vseh. ³⁵ Ti pa praviš: »Nedolžna sem vendar.
Gotovo se njegova jeza odvrne od mene.«
Glej, kličem te na odgovor,
ker praviš: »Nisem grešila.« ³⁶ Kako lahkomiselno pohajaš
in spreminjaš svojo pot!
Tudi Egipt te bo spravil v sramoto,
kakor te je spravila v sramoto Asirija. ³⁷ Tudi od tam pojdeš
z rokami na glavi,
kajti Gospod je zavrgel tiste, na katere se zanašaš;
ne boš imela sreče z njimi.

Poglavje 119

¹⁴⁵ Kličem iz vsega srca, Gospod, usliši me,
čuval bom tvoje zakone. ¹⁴⁶ K tebi kličem, odreši me,
tvojih pričevanj se bom držal. ¹⁴⁷ Prehitevam zoro in kličem na pomoč,
pričakujem tvojo besedo. ¹⁴⁸ Moje oči prehitevajo nočne straže,
da premišljam o tvojih izrekih. ¹⁴⁹ Poslušaj moj glas po svoji dobroti, o Gospod,
po svoji sodbi me poživi. ¹⁵⁰ Približujejo se razuzdani preganjalci,
daleč so od tvoje postave. ¹⁵¹ Gospod, ti si blizu,
vse tvoje zapovedi so resnica. ¹⁵² Iz tvojih pričevanj sem spoznal že davno,
da si jih postavil za vekomaj. ¹⁵³ Ozri se na mojo bedo in me reši,
ker nisem pozabil na tvojo postavo. ¹⁵⁴ Brani mojo pravico in me odreši,
po svojem izreku me poživi. ¹⁵⁵ Daleč od krivičnikov je odrešenje,
ker tvojih zakonov ne iščejo. ¹⁵⁶ Gospod, tvoje usmiljenje je veliko,
po svojih sodbah me poživi. ¹⁵⁷ Veliko je mojih preganjalcev in nasprotnikov,
od tvojih pričevanj nisem skrenil. ¹⁵⁸ Videl sem odpadnike, pa se mi je zastudilo,
ker se ne držijo tvojega izreka. ¹⁵⁹ Glej, kako ljubim tvoje ukaze, o Gospod,
po svoji dobroti me poživi. ¹⁶⁰ Načelo tvoje besede je resnica,
vsaka sodba tvoje pravičnosti je za veke. ¹⁶¹ Knezi me preganjajo brez vzroka,
toda moje srce se boji le tvoje besede. ¹⁶² Veselim se tvojega izreka
kakor kdo, ki najde velik plen. ¹⁶³ Laž sovražim in mrzim,
tvojo postavo ljubim. ¹⁶⁴ Sedemkrat na dan te hvalim
zaradi sodb tvoje pravičnosti. ¹⁶⁵ Velika je blaginja za tiste, ki ljubijo tvojo postavo,
zanje ni nevarnosti, da bi se spotaknili. ¹⁶⁶ Gospod, upam v tvoje odrešenje,
izpolnjujem tvoje zapovedi. ¹⁶⁷ Tvojih pričevanj se drži moja duša,
zelo jih ljubim. ¹⁶⁸ Držim se tvojih ukazov in pričevanj,
kajti vsa moja pota so pred tabo. ¹⁶⁹ Gospod, moje ječanje naj se približa tvojemu obličju,
po svoji besedi mi daj razumnost. ¹⁷⁰ Moja prošnja naj pride pred tebe,
po svojem izreku me reši. ¹⁷¹ Moje ustnice naj izlivajo hvalnico,
kajti učiš me svojih zakonov. ¹⁷² Moj jezik naj opeva tvoj izrek,
kajti vse tvoje zapovedi so pravičnost. ¹⁷³ Tvoja roka naj bo pripravljena, da mi pomaga,
kajti izbral sem tvoje ukaze. ¹⁷⁴ Gospod, hrepenim po tvojem odrešenju,
tvoja postava je moja naslada. ¹⁷⁵ Naj živi moja duša in te hvali,
tvoja sodba naj mi pomaga. ¹⁷⁶ Zablodil sem kakor izgubljena ovca:
išči svojega služabnika,
kajti nisem pozabil tvojih zapovedi.