Sveto pismo v enem letu

Poglavje 20

¹ Ko je nekega dne v templju učil ljudstvo in oznanjal evangelij, so pristopili véliki duhovniki in pismouki s starešinami ² ter mu rekli: »Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš ali kdo je, ki ti je dal to oblast?« ³ Odgovoril jim je: »Tudi jaz vas bom nekaj vprašal. Povejte mi, ⁴ ali je bil Janezov krst iz nebes ali od ljudi.« ⁵ Razpravljali so med seboj: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ bo rekel: ›Zakaj mu niste verjeli?‹ ⁶ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ nas bo vse ljudstvo kamnalo, kajti prepričano je, da je Janez prerok.« ⁷ Zato so odgovorili, da ne vedo, od kod. ⁸ In Jezus jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« ⁹ Ljudstvu pa je začel pripovedovati tole priliko: »Neki človek je zasadil vinograd, ga dal v najem viničarjem in za dalj časa odpotoval. ¹⁰ V primernem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi mu dali od pridelka vinograda. Viničarji pa so ga pretepli in odslovili praznih rok. ¹¹ Nato je poslal drugega služabnika. Oni pa so tudi tega pretepli in ozmerjali ter ga odslovili praznih rok. ¹² Poslal je še tretjega, pa so tudi tega ranili in vrgli ven. ¹³ Tedaj je gospodar vinograda dejal: ›Kaj naj storim? Svojega ljubljenega sina bom poslal, morda bodo njega spoštovali.‹ ¹⁴ Toda ko so ga viničarji zagledali, so se posvetovali in rekli: ›Ta je dedič. Ubijmo ga, da bo dediščina naša.‹ ¹⁵ In vrgli so ga iz vinograda in ubili. Kaj bo torej storil z njimi gospodar vinograda? ¹⁶ Prišel bo in te viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim.« Ko so oni to slišali, so rekli: »Bog ne daj!« ¹⁷ On pa se je ozrl vanje in rekel: »Kaj torej pomeni to, kar je pisano:
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogalni kamen. ¹⁸ Vsak, kdor pade na ta kamen, se bo razbil, in na kogar ta kamen pade, ga bo zmečkal.« ¹⁹ Pismouki in véliki duhovniki so hoteli še tisto uro nanj položiti roke, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so namreč, da je s to priliko meril nanje. ²⁰ Opazovali so ga torej in k njemu poslali zalezovalce, ki so se delali pravične, da bi ga ujeli v besedi, tako da bi ga lahko izročili upraviteljevi oblasti in pristojnosti. ²¹ Vprašali so ga: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš Božjo pot. ²² Ali smemo cesarju dajati davek ali ne?« ²³ Spoznal je njihovo zvijačnost in jim rekel: ²⁴ »Pokažite mi denarij! Čigavo podobo in napis ima?« Rekli so: »Cesarjevo.« ²⁵ On pa jim je dejal: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« ²⁶ Tako ga niso mogli pred ljudmi ujeti v besedi. In začudili so se nad njegovim odgovorom ter umolknili.

Poglavje 35

¹ Bog je rekel Jakobu: »Vstani, pojdi v Betel in ostani tam! Tam postavi oltar Bogu, ki se ti je prikazal, ko si bežal pred bratom Ezavom!« ² Jakob je rekel svoji hiši in vsem, ki so bili z njim: »Odpravite tuje bogove, ki so med vami! Očistite se in preoblecite se! ³ Potem se vzdignimo in pojdimo v Betel! Tam bom naredil oltar Bogu, ki me je uslišal na dan moje stiske in bil z menoj na poti, po kateri sem hodil.« ⁴ Tedaj so dali Jakobu vse tuje bogove, ki so jih imeli, pa tudi uhane iz svojih ušes, in Jakob jih je zakopal pod hrast blizu Sihema. ⁵ Ko so se odpravili, je okoliška mesta zajel strah Božji, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov. ⁶ Jakob je prišel v Luz, ki je v kánaanski deželi, to je Betel, on in vse ljudstvo, ki je hodilo z njim. ⁷ Tam je postavil oltar in kraj imenoval El iz Betela, ker se mu je tam Bog razodel, ko je bežal pred bratom. ⁸ Takrat je umrla Rebekina dojilja Debóra. Pokopali so jo za Betelom pod hrastom; zato ga je imenoval hrast jokanja. ⁹ Bog se je Jakobu spet prikazal, ko je ta prišel iz Mezopotamije, in ga blagoslovil. ¹⁰ Rekel mu je: »Jakob ti je ime, a se ne boš več imenoval Jakob, temveč naj ti bo ime Izrael!« Tako ga je imenoval za Izraela. ¹¹ Bog mu je rekel: »Jaz sem Bog Mogočni. Bodi rodoviten in mnôži se! Narod, da, občestvo narodov naj nastane iz tebe in kralji naj prihajajo iz tvojih ledij. ¹² Deželo pa, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, dajem tebi; in tvojim potomcem dajem deželo.« ¹³ In Bog se je vzdignil izpred njega z mesta, kjer je govoril z njim. ¹⁴ Jakob je na kraju, kjer je govoril z njim, postavil spomenik, kamnit spomenik. Izlil je nanj pitno daritev in ga oblil z oljem. ¹⁵ Kraj, kjer je Bog govoril z njim, je Jakob imenoval Betel. ¹⁶ Odpravili so se od Betela. Ko so imeli še malo poti, da bi dospeli v Efráto, je Rahela porodila, a je imela pri porodu težave. ¹⁷ Ko je ležala v porodnih bolečinah, ji je rekla babica: »Nikar se ne boj, saj imaš tudi zdaj sina!« ¹⁸ Ko je njena duša že odhajala, kajti umirala je, ga je imenovala Ben Oní. Njegov oče pa mu je dal ime Benjamin. ¹⁹ Rahela je umrla in pokopali so jo ob poti v Efráto, to je v Betlehem. ²⁰ Jakob je postavil spomenik na njenem grobu; to je Rahelin nagrobnik do današnjega dne. ²¹ Izrael se je odpravil dalje in razpel šotor onkraj Migdál Ederja. ²² In ko je prebival v tem kraju, je šel Ruben k Bilhi, stranski ženi svojega očeta, in ležal z njo. Izrael pa je to izvedel.Jakobovih sinov je bilo dvanajst. ²³ Leini sinovi: Jakobov prvorojenec Ruben, Simeon, Levi, Juda, Isahár in Zábulon. ²⁴ Rahelina sinova: Jožef in Benjamin. ²⁵ Sinova Raheline dekle Bilhe: Dan in Neftáli. ²⁶ Sinova Leine dekle Zilpe: Gad in Aser. To so Jakobovi sinovi, ki so se mu rodili v Mezopotamiji. ²⁷ Jakob je prišel k svojemu očetu Izaku v Mamre, v Kirját Arbo, to je Hebrón, kjer sta Abraham in Izak živela kot tujca. ²⁸ Izakovih dni je bilo sto osemdeset let. ²⁹ Potem je Izak izdihnil in umrl, star in nasičen z dnevi, in bil je pridružen svojim ljudem. Pokopala sta ga sinova Ezav in Jakob.

Poglavje 36

¹ To je rodovnik Ezava, ki se imenuje tudi Edóm. ² Ezav si je vzel žene izmed Kánaanovih hčera: Ado, hčer Hetejca Elóna, Oholibámo, hčer Anája, sina Hivéjca Cibóna, ³ in Basemáto, Izmaelovo hčer, Nebajótovo sestro. ⁴ Ada je Ezavu rodila Elifáza, Basemáta je rodila Reguéla, ⁵ Oholibáma pa je rodila Jeúša, Jaláma in Koraha. To so Ezavovi sinovi, ki so se mu rodili v kánaanski deželi. ⁶ Ezav je vzel svoje žene, sinove in hčere ter vse duše svoje hiše, čredo, vso živino in vse imetje, ki si ga je pridobil v kánaanski deželi, in odšel v deželo proč od brata Jakoba. ⁷ Kajti njunega premoženja je bilo preveč, da bi mogla živeti skupaj, in zemlja, kjer sta živela kot tujca, ju ni mogla vzdrževati zaradi njunih čred. ⁸ Tako se je Ezav naselil na pogorju Seír; Ezav, to je Edóm. ⁹ To je rodovnik Ezava, očeta Edómcev na pogorju Seír. ¹⁰ To so imena Ezavovih sinov: Elifáz, sin Ezavove žene Ade, Reguél, sin Ezavove žene Basemáte. ¹¹ Elifázovi sinovi so bili: Temán, Omár, Cefó, Gatám in Kenáz. ¹² Timna je bila stranska žena Ezavovega sina Elifáza in je rodila Elifázu Amáleka. To so bili sinovi Ezavove žene Ade. ¹³ To pa so Reguélovi sinovi: Nahat, Zerah, Šamá in Mizá. To so bili sinovi Ezavove žene Basemáte. ¹⁴ In to so bili sinovi Ezavove žene Oholibáme, hčere Anája, Cibónovega sina; ta je rodila Ezavu Jeúša, Jaláma in Koraha. ¹⁵ To so poglavarji Ezavovih sinov. Sinovi Ezavovega prvorojenca Elifáza: poglavar Temán, poglavar Omár, poglavar Cefó, poglavar Kenáz, ¹⁶ poglavar Korah, poglavar Gatám in poglavar Amálek. To so bili Elifázovi poglavarji v edómski deželi; to so Adini sinovi. ¹⁷ To so sinovi Ezavovega sina Reguéla: poglavar Nahat, poglavar Zerah, poglavar Šamá in poglavar Mizá. To so Reguélovi poglavarji v edómski deželi; to so sinovi Ezavove žene Basemáte. ¹⁸ To pa so sinovi Ezavove žene Oholibáme: poglavar Jeúš, poglavar Jalám in poglavar Korah. To so poglavarji Ezavove žene Oholibáme, Anájeve hčere. ¹⁹ To so Ezavovi sinovi in to njihovi poglavarji; to je Edóm. ²⁰ To so sinovi Horéjca Seírja, prebivalci dežele: Lotán, Šobál, Cibón, Aná, ²¹ Dišón, Ecer in Dišán. To so poglavarji Horéjcev, Seírjevih sinov v edómski deželi. ²² Lotánova sinova sta bila Horí in Hemám, Lotánova sestra pa je bila Timna. ²³ To pa so Šobálovi sinovi: Alván, Manáhat, Ebál, Šefí in Onám. ²⁴ In to sta Cibónova sinova Ajá in Aná. To je tisti Aná, ki je v puščavi našel izvire, ko je pasel osle svojega očeta Cibóna. ²⁵ To pa sta Anájeva otroka: Dišón in Oholibáma, Anájeva hči. ²⁶ To pa so Dišónovi sinovi: Hemdán, Ešbán, Jitrán in Kerán. ²⁷ To so Ecerjevi sinovi: Bilhán, Zaaván in Akán. ²⁸ To sta Dišánova sinova: Uc in Arán. ²⁹ To so poglavarji Horéjcev: poglavar Lotán, poglavar Šobál, poglavar Cibón, poglavar Aná, ³⁰ poglavar Dišón, poglavar Ecer in poglavar Dišán. To so horéjski poglavarji po svojih rodovih v seírski deželi. ³¹ To pa so kralji, ki so kraljevali v edómski deželi, preden je kak kralj zavladal Izraelovim sinovom. ³² V Edómu je kraljeval Beórjev sin Bela in njegovo mesto se je imenovalo Dinhába. ³³ Ko je Bela umrl, je namesto njega postal kralj Jobáb, Zerahov sin iz Bocre. ³⁴ Ko je Jobáb umrl, je namesto njega postal kralj Hušám iz dežele Temáncev. ³⁵ Ko je Hušám umrl, je namesto njega postal kralj Bedádov sin Hadád, ki je pobil Midjánce na moábski planoti; njegovo mesto se je imenovalo Avít. ³⁶ Ko je Hadád umrl, je namesto njega postal kralj Samlá iz Masréke. ³⁷ Ko je Samlá umrl, je namesto njega postal kralj Šaúl iz Rehobót Nahárja. ³⁸ Ko je Šaúl umrl, je namesto njega postal kralj Ahbórjev sin Báal Hanán. ³⁹ Ko je Ahbórjev sin Báal Hanán umrl, je namesto njega postal kralj Hadád; njegovo mesto se je imenovalo Pagú, njegovi ženi pa je bilo ime Mehetabéla, hči Me Zahábove hčere Matréde. ⁴⁰ To so imena Ezavovih poglavarjev po njihovih rodovih, krajih in imenih: poglavar Timná, poglavar Alvá, poglavar Jetét, ⁴¹ poglavar Oholibáma, poglavar Elá, poglavar Pinón, ⁴² poglavar Kenáz, poglavar Temán, poglavar Mibcár, ⁴³ poglavar Magdiél in poglavar Irám. To so edómski poglavarji po svojih bivališčih v deželi, ki so jo posedli. To je Ezav, oče Edómcev.

Poglavje 27

² Ko se mi hudobneži približajo,
da bi požrli moje meso,
moji nasprotniki in sovražniki proti meni,
se spotaknejo in padejo. ³ Tudi če se tabor vojske utabori proti meni,
se moje srce ne boji;
tudi če proti meni izbruhne vojna,
jaz pri tem zaupam. ⁴ Za eno prosim Gospoda,
to skušam doseči:
da bi prebival v Gospodovi hiši
vse dni svojega življenja,
da bi zrl Gospodovo milino,
premišljal v njegovem templju. ⁵ Zakaj on mi daje varstvo v svojem zavetišču
na dan nesreče,
skriva me v skrivališču svojega šotora,
na skalo me vzdigne. ⁶ In zdaj se dviga moja glava
nad mojimi sovražniki, ki me obdajajo;
daroval bom v njegovem šotoru
daritve ob vzklikanju;
peti in igrati hočem Gospodu. ⁷ Poslušaj, Gospod, moj glas, s katerim kličem,
izkaži mi milost in me usliši! ⁸ Tebi pravi moje srce:
»Iščite moje obličje!«
Tvoje obličje, Gospod, iščem. ⁹ Ne skrivaj svojega obličja pred mano!
Ne zavračaj v jezi svojega služabnika!
Moja pomoč si postal,
ne zavrzi in ne zapusti me,
Bog moje rešitve. ¹⁰ Zares, moj oče in moja mati sta me zapustila,
Gospod pa me sprejema. ¹¹ Úči me, Gospod, svojo pot,
vodi me po ravni stezi
zaradi mojih sovražnikov. ¹² Ne izročaj me volji mojih nasprotnikov,
kajti zoper mene so vstale krive priče,
ki besnijo od nasilja. ¹³ Verujem, da bom videl dobroto Gospodovo
v deželi živih. ¹⁴ Upaj v Gospoda,
bodi močan, tvoje srce naj se opogumi,
upaj v Gospoda.