Sveto pismo v enem letu

Poglavje 6

¹ Videl sem, kako je Jagnje odtrgalo prvega izmed sedmih pečatov. Nato sem slišal prvo izmed štirih živih bitij, kako je reklo z glasom kakor grom: »Pridi!« ² In glej, prikazal se mi je bel konj, in tisti, ki ga je jezdil, je imel lok. Jezdec je dobil venec in odšel kot zmagovalec in da bi zmagal. ³ Ko je odtrgalo drugi pečat, sem slišal, kako je drugo živo bitje reklo: »Pridi!« ⁴ Tedaj je prišel drug konj, rdeč kot ogenj. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo dano odvzeti mir z zemlje, tako da se ljudje koljejo med seboj. In dan mu je bil velik meč. ⁵ Ko je odtrgalo tretji pečat, sem slišal, kako je tretje živo bitje reklo: »Pridi!« In glej, prikazal se mi je črn konj, in tisti, ki ga je jezdil, je držal v roki tehtnico. ⁶ In slišal sem kakor glas, ki je govoril sredi štirih živih bitij: »Merica pšenice po denariju in tri merice ječmena po denariju! Olju in vinu pa ne delaj škode!« ⁷ Ko je odtrgalo četrti pečat, sem slišal glas četrtega živega bitja, ki je reklo: »Pridi!« ⁸ In glej, prikazal se mi je konj mrtvaško blede barve. Tistemu, ki ga je jezdil, je bilo ime Smrt, za njim pa je prihajalo Podzemlje. In dana jima je bila oblast nad četrtino zemlje, da morita z mečem, z lakoto, s smrtjo in z zverinami zemlje. ⁹ Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. ¹⁰ In zavpili so z močnim glasom: »Doklej, o Vladar, ki si svet in resničen, ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?« ¹¹ Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami. ¹² Ko je Jagnje odtrgalo šesti pečat, sem videl, da je nastal velik potres. Sonce je počrnelo kakor žimnata vrečevina, vsa luna je postala kakor kri ¹³ in zvezde na nebu so popadale na zemljo, kakor smokva otrese nezrele sadeže, če jo premetava silovit veter. ¹⁴ Nebo se je odmaknilo, kakor če se zvije zvitek, in vse gore in otoki so se premaknili s svojih mest. ¹⁵ Kralji zemlje in velikaši, vojaški poveljniki in bogatini, mogočniki in sploh vsi, sužnji in svobodni, so se tedaj poskrili po votlinah in po gorskem skalovju. ¹⁶ In so rekli goram in skalovju: »Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo! ¹⁷ Kajti prišel je veliki dan njune jeze in kdo bo mogel obstati?«

Poglavje 8

¹³ Drugi dan so se družinski poglavarji vsega ljudstva, duhovniki in leviti zbrali ob pismouku Ezru, da bi mogli bolje doumeti besede postave. ¹⁴ V postavi so našli mesto, kjer je bilo zapisano, da je Gospod po Mojzesu ukazal, naj Izraelovi sinovi med praznikom v sedmem mesecu prebivajo v šotorih. ¹⁵ Oznanili in razglasili so po vseh svojih mestih in po Jeruzalemu, rekoč: »Pojdite v gore in prinesite nam oljčnih vej, vej divjih oljk, mirtovih in palmovih vej ter vej listnatega drevja, da naredimo šotore, kakor je zapisano.« ¹⁶ Ljudstvo je odšlo in prinesli so vej ter si napravili šotore, vsak na svoji strehi, na dvorišču ali v dvoru Božje hiše. Tudi na trgu pred Vodnimi vrati in na trgu pred Efrájimovimi vrati. ¹⁷ Vsi iz zbora, ki so se vrnili iz ujetništva, so si naredili šotore in v njih prebivali. Izraelovi sinovi namreč niso tako delali od dni Nunovega sina Józueta do tistega dne. In bilo je silno veliko veselje. ¹⁸ Dan na dan so zatem brali iz knjige Božje postave, od prvega do poslednjega dne. Obhajali so praznik sedem dni, osmi dan pa so po običaju imeli praznični shod.

Poglavje 9

¹ Štiriindvajseti dan istega meseca so se Izraelovi sinovi zbrali v raševnikih in z zemljo na glavi, da bi se postili. ² Tedaj se je Izraelov zarod ločil od vseh tujih sinov. Pristopili so in izpovedali svoje grehe in krivde svojih očetov. ³ Vstali so, vsak na svojem mestu, in so brali iz knjige postave Gospoda, svojega Boga, eno četrtino dneva. Eno četrtino dneva pa so se spovedovali in klanjali pred Gospodom, svojim Bogom. ⁴ Tedaj so stopili na levitski oder Ješúa, Baní, Kadmiél, Šebanjá, Buní, Šerebjá, Baní in Kenáni. Vpili so z močnim glasom h Gospodu, svojemu Bogu. ⁵ In leviti Ješúa, Kadmiél, Baní, Hašabjá, Šerebjá, Hodijá, Šebanjá in Petahjá so rekli: »Vstanite, slavite Gospoda, svojega Boga, od vekov na veke! Bodi slavljeno ime tvojega veličastva, vzvišeno nad vso slavo in hvalo!« ⁶ Ti Gospod, le ti edini, ti si naredil nebesa, nebes nebesa in vso njihovo vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in vse, kar je v njih. Ti si vsemu podaril življenje, in nebeška vojska se tebi priklanja. ⁷ Ti, Gospod, si Bog, ki si izvolil Abrama, ga izpeljal iz Ura Kaldejcev in mu dal ime Abraham. ⁸ Zvesto si pred seboj našel njegovo srce, z njim sklenil zavezo, da boš dal zemljo Kánaancev, Hetejcev in Amoréjcev, Perizéjcev, Jebusejcev in Girgašéjcev njegovemu zarodu. Izpolnil si svoje besede, kajti ti si Pravični. ⁹ V Egiptu si videl stisko naših očetov, prisluhnil si njih klicu pri Trstičnem morju. ¹⁰ Delal si znamenja in čudeže pred faraonom, pred vsemi njegovimi hlapci in pred vsem ljudstvom v njegovi deželi. Dobro si vedel, da so z njimi grdo ravnali, in si si naredil ime, kakršno je še ta dan. ¹¹ Razdelil si morje pred njimi in sredi morja so hodili po suhem. Njihove preganjalce si pahnil v vodne globine, kakor kamen v silno vodovje. ¹² V oblačnem stebru si jih vodil podnevi in v ognjenem stebru ponoči, da jim je bilo svetlo na poti, po kateri naj bi hodili. ¹³ Na Sinajsko goro si stopil in iz nebes z njimi govoril. Dal si jim prave sodbe, resnične postave, dobre zakone in zapovedi. ¹⁴ Oznanil si jim svojo sveto soboto, jim po Mojzesu, svojem služabniku, določil zapovedi, zakone in postavo. ¹⁵ Iz nebes si jim dajal kruha v njihovi lakoti in v njihovi žeji si jim preskrbel vodo iz skale. Rekel si, naj gredo in vzamejo v posest deželo, za katero si vzdignil svojo roko, da jim jo boš dal. ¹⁶ Oni, naši očetje, pa so bili prevzetni, otrdili so svoj vrat in niso poslušali tvojih zapovedi. ¹⁷ Niso hoteli poslušati in se spominjati tvojih čudovitih del, ki si jih storil med njimi. Otrdili so svoj vrat, postavili so si vodja, da bi se vrnili v svojo sužnost, v Egipt. Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti, da jih nisi zapustil. ¹⁸ Tudi ko so si naredili ulito tele in rekli: »To je tvoj Bog, ki te je izpeljal iz Egipta,« ter počeli velika bogoskrunstva, ¹⁹ jih v svojem velikem usmiljenju nisi zapustil v puščavi. Oblačnega stebra pred njimi podnevi nisi odstranil, da si jih vodil po poti; in ognjenega stebra ponoči, da si jim razsvetljeval pot, po kateri naj bi hodili. ²⁰ Svojega dobrega duha si jim dal, da bi jih modril, mane nisi odvrnil od njihovih ust in dajal si jim vode v njihovi žeji. ²¹ Štirideset let si zanje skrbel, nič jim ni manjkalo v puščavi. Njihova oblačila niso razpadla in noge jim niso otekle. ²² Dal si jim kraljestva in ljudstva in jih razdelil po deležih. V last so dobili Sihónsko deželo, deželo hešbónskega kralja, deželo bašánskega kralja Oga. ²³ Njihove sinove si pomnožil kakor zvezde na nebu ter jih pripeljal v deželo, za katero si rekel njihovim očetom, da pridejo in jo dobijo v last. ²⁴ Prišli so sinovi in dobili deželo v last, pred njimi si ponižal prebivalce kánaanske dežele in jih dal v njihove roke; tudi njih kralje in ljudstvo dežele, da so z njimi ravnali po svoji volji. ²⁵ Zavzeli so utrjena mesta in rodovitno zemljo, v last so dobili hiše, polne vsega dobrega, izkopane vodnjake, vinograde in oljčnike ter obilje sadnega drevja. Jedli so, se nasitili, se okrepili in se naslajali v tvoji veliki dobroti. ²⁶ Toda postali so uporni, ločili so se od tebe, vrgli so tvojo postavo za svoj hrbet. Ubijali so tvoje preroke, ki so jih opominjali, da bi jih vrnili k tebi; počeli so velika bogokletstva. ²⁷ Potem si jih dal nasprotnikom v roke, da so jih stiskali. V času svoje stiske so klicali k tebi in ti si jih iz nebes uslišal. V svojem velikem usmiljenju si jim dal rešitelje, da jih rešijo iz rok njihovih nasprotnikov. ²⁸ Komaj pa si jim naklonil počitek, so ponovno delali húdo pred teboj. Zato si jih prepustil v roke njihovim sovražnikom, da so gospodovali nad njimi. Vrnili so se in klicali k tebi in ti si jih iz nebes uslišal ter jih v svojem usmiljenju reševal veliko časa. ²⁹ Svaril si jih, da bi jih vrnil k svoji postavi, toda bili so prevzetni in niso poslušali tvojih zapovedi. Pregrešili so se proti tvojim sodbam, po katerih ima človek življenje, če jih izpolnjuje. Obrnili so trdovratna ledja, otrdili svoj vrat in te niso poslušali. ³⁰ Mnogo let si imel potrpljenje z njimi, jih s svojim duhom svaril po svojih prerokih, pa niso prisluhnili. Zato si jih dal v roke narodov dežel. ³¹ Vendar jih v svojem velikem usmiljenju nisi uničil, nisi jih zapustil, kajti milostljiv in usmiljen Bog si. ³² Zdaj torej, naš Bog, veliki, močni in strašni Bog, ki ohranjaš zavezo in milost, ne spreglej vseh stisk, ki so zadele nas, naše kralje in naše kneze, naše duhovnike in naše preroke, naše očete in vse tvoje ljudstvo, od dni asirskih kraljev do tega dne. ³³ Ti si pravičen v vsem, kar je prišlo nad nas, kajti ti si bil zvest, mi pa smo krivično ravnali. ³⁴ Tudi naši kralji, naši knezi, naši duhovniki in naši očetje se niso ravnali po tvoji postavi, niso izpolnjevali tvojih zapovedi in tvojih določb, po katerih si jih svaril. ³⁵ V svojem kraljestvu in ob tvojih obilnih dobrotah, ki si jim jih izkazoval, v prostrani in rodovitni deželi, ki si jim jo dal, ti niso služili in se niso odvrnili od svojih hudobnih dejanj. ³⁶ Glej, danes smo sužnji mi in tudi dežela, ki si jo dal našim očetom, da bi uživali njene sadove in njene dobrote. Glej, zaradi tega smo sužnji. ³⁷ Večina njenih obilnih sadov gre kraljem, ki si jih zaradi naših grehov postavil nad nas. Ti razpolagajo po svoji volji z našimi telesi in z našo živino in mi smo v veliki stiski.

Poglavje 101

² Razumen bom na pošteni poti:
kdaj prideš k meni?
Hodil bom v popolnosti svojega srca,
v notranjosti svoje hiše. ³ Ne bom postavljal pred svoje oči
pogubnih reči.
Delo odpadnikov sovražim,
ne bo se me držalo. ⁴ Izprijeno srce se mora umakniti od mene,
slabega nočem poznati. ⁵ Tistega, ki na skrivnem obrekuje svojega bližnjega,
njega bom utišal.
Tistega, ki je visokih oči in pohlepnega srca,
njega ne morem prenašati. ⁶ Moje oči bodo na zvestih v deželi,
da bodo bivali z mano.
Kdor hodi po popolni poti,
on mi bo služil. ⁷ Ne bo prebival v notranjosti moje hiše,
kdor dela varljive reči.
Kdor govori laži,
ne obstane pred mojimi očmi. ⁸ Vsako jutro bom utišal
vse krivičnike v deželi,
da iztrebim iz Gospodovega mesta
vse hudodelce.