Sveto pismo v enem letu

Poglavje 12

¹ Medtem se je zbralo na tisoče ljudi, tako da so hodili drug po drugem. Jezus je najprej začel govoriti svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. ² Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. ³ Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah.« ⁴ »Vam, svojim prijateljem, pa pravim: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več. ⁵ Pokazal vam bom, koga se bojte. Bojte se tistega, ki ubije in ima potem oblast vreči v peklensko dolino. Da, rečem vam, tega se bojte! ⁶ Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. ⁷ Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« ⁸ »Toda povem vam: Vsakega, ki bo priznal mene pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli. ⁹ Kdor pa bo zatajil mene pred ljudmi, bo zatajen pred Božjimi angeli. ¹⁰ Vsakemu, ki izgovori besedo zoper Sina človekovega, bo odpuščeno; tistemu pa, kdor izgovori kletev zoper Svetega Duha, ne bo odpuščeno. ¹¹ Kadar vas bodo vlačili pred shodnice, pred vladarje in oblasti, ne skrbite, kako bi se zagovarjali ali kaj bi rekli, ¹² kajti Sveti Duh vas bo poučil tisto uro, kaj je treba reči.« ¹³ Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« ¹⁴ On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« ¹⁵ In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« ¹⁶ Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, ¹⁷ zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ ¹⁸ Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. ¹⁹ Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ ²⁰ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ ²¹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« ²² Nato je rekel svojim učencem: »Zato vam pravim: Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. ²³ Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. ²⁴ Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! ²⁵ Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? ²⁶ Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo? ²⁷ Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. ²⁸ Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! ²⁹ Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! ³⁰ Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. ³¹ Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo. ³² Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. ³³ Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. ³⁴ Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

Poglavje 21

¹ Gospod je obiskal Saro, kakor je rekel, in Gospod je storil Sari, kakor je napovedal. ² Sara je spočela in rodila Abrahamu sina v njegovi starosti ob času, ki mu ga je Bog napovedal. ³ Abraham je svojemu sinu, ki mu ga je rodila Sara, dal ime Izak. ⁴ Ko je bil sin Izak star osem dni, ga je Abraham obrezal, kakor mu je Bog zapovedal. ⁵ Abraham je bil star sto let, ko se mu je rodil sin Izak. ⁶ Sara je rekla: »Bog mi je pripravil smeh; kdor bo to slišal, se mi bo nasmihal.« ⁷ In rekla je: »Kdo bi dejal Abrahamu, da bo Sara dojila otroke? In vendar sem mu rodila sina v njegovi starosti.« ⁸ Deček je rastel in ga je odstavila. Na dan, ko je bil Izak odstavljen, je Abraham napravil veliko gostijo. ⁹ Ko je Sara nekoč videla sina Egipčanke Hagáre, ki ga je rodila Abrahamu, kako se posmehuje, ¹⁰ je rekla Abrahamu: »Naženi to deklo in njenega sina! Kajti sin te dekle ne sme dedovati skupaj z mojim sinom Izakom.« ¹¹ Ta beseda Abrahamu zaradi sina ni bila prav nič pogodu. ¹² Bog pa mu je rekel: »Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. ¹³ A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.« ¹⁴ Abraham je zgodaj zjutraj vstal, vzel kruha in meh vode, dal to Hagári na rame in jo z dečkom poslal proč. Šla je in blodila po beeršébski puščavi. ¹⁵ Ko pa je voda v mehu pošla, je vrgla dečka pod enega od grmov. ¹⁶ Potem je šla in sedla za streljaj puščice daleč; rekla si je namreč: »Naj ne gledam, kako deček umira!« Ko je tako sedela v bližini, je na glas zajokala. ¹⁷ Bog je pa slišal dečkov glas in Božji angel je iz nebes poklical Hagáro ter ji rekel: »Kaj ti je, Hagára? Ne boj se, kajti Bog je slišal dečkov glas od tam, kjer leži. ¹⁸ Vstani, poberi dečka in ga dŕži s svojo roko! Kajti iz njega bom naredil velik narod.« ¹⁹ Bog ji je tedaj odprl oči, da je zagledala studenec. Šla je, napolnila meh z vodo in dala piti dečku. ²⁰ Bog je bil z dečkom. Rastel je, prebival v puščavi in postal lokostrelec. ²¹ Živel je v paránski puščavi. Mati pa mu je dobila ženo iz egiptovske dežele. ²² Tisti čas pa sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól rekla Abrahamu: »Bog je s teboj v vsem, kar delaš. ²³ Prisezi mi zdaj tukaj pri Bogu, da ne boš varal ne mene ne mojih naslednikov ne potomcev; enako dobroto, kakršno sem ti izkazoval jaz, izkazuj ti meni in deželi, v kateri prebivaš kot tujec!« ²⁴ Abraham je odgovoril: »Prisežem.« ²⁵ Tedaj se je Abraham pritožil Abimélehu zaradi studenca, ki so si ga Abimélehovi hlapci s silo prilastili. ²⁶ Abiméleh je rekel: »Ne vem, kdo je to storil, tudi ti mi nisi povedal in sam nisem slišal o tem do danes.« ²⁷ Abraham je vzel od drobnice in goveda, dal to Abimélehu in sklenila sta zavezo. ²⁸ Abraham je oddelil od drobnice sedem jagnjic. ²⁹ Abiméleh je rekel Abrahamu: »Kaj pomeni teh sedem jagnjic, ki si jih oddelil?« ³⁰ Rekel je: »Resnično, vzel boš sedem jagnjic iz moje roke, da mi boš za pričo, da sem jaz izkopal ta vodnjak.« ³¹ Zato je ta kraj dobil ime Beeršéba, ker sta tam oba prisegla. ³² Tako sta pri Beeršébi sklenila zavezo. Potem sta Abiméleh in poveljnik njegove vojske Pihól vstala in se vrnila v filistejsko deželo. ³³ Abraham je v Beeršébi zasadil tamarisko in tam klical ime Gospoda, večnega Boga. ³⁴ In Abraham je prebival veliko dni kot tujec v filistejski deželi.

Poglavje 14

² Gospod gleda dol iz nebes
na človeške sinove,
da bi videl, ali je kateri razumen,
kateri, ki Boga išče. ³ Vsi so zablodili,
vsi skupaj so se izpridili;
ni ga, ki bi delal dobro,
ni ga niti enega. ⁴ Mar nimajo spoznanja vsi hudodelci,
ki jedo moje ljudstvo, kakor jedo kruh,
a Gospoda ne kličejo. ⁵ Tam se jih loti strah in groza,
kajti Bog je z rodom pravičnega. ⁶ Sklep nesrečnega hočete zasramovati,
a Gospod je njegovo zatočišče. ⁷ O da bi prišla s Siona Izraelova rešitev!
Ko bo Gospod obrnil usodo svojega ljudstva,
se bo Jakob radoval, veselil se bo Izrael.