Sveto pismo v enem letu

Poglavje 27

³² Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ. ³³ Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹, ³⁴ so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem. In pokusil je, a ni hotel piti. ³⁵ Ko so ga križali, so si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali. ³⁶ Sedeli so in ga tam stražili. ³⁷ Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi: »Ta je Jezus, judovski kralj.« ³⁸ Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desnici in eden na levici. ³⁹ Tisti pa, ki so hodili mimo, so ga sramotili, zmajevali z glavami ⁴⁰ in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« ⁴¹ Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: ⁴² »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. ⁴³ Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« ⁴⁴ Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana. ⁴⁵ Ob šesti uri se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. ⁴⁶ Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« ⁴⁷ Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« ⁴⁸ Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napojil s kisom, nataknil na trst in mu ponujal piti. ⁴⁹ Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« ⁵⁰ Jezus je spet zakričal z močnim glasom in izročil duha. ⁵¹ In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. ⁵² Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je bilo obujenih. ⁵³ Po njegovi obuditvi so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim. ⁵⁴ Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« ⁵⁵ Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč. Od Galileje sèm so hodile za Jezusom in mu stregle. ⁵⁶ Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedejevih sinov. ⁵⁷ Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. ⁵⁸ Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. ⁵⁹ Jožef je telo vzel, zavil v kos čistega platna ⁶⁰ in položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel. ⁶¹ Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu. ⁶² Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja, so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu ⁶³ in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, da je tisti zapeljevalec, ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom obujen.‹ ⁶⁴ Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci, ga ukradejo in ljudstvu porečejo: ›Obujen je bil od mrtvih.‹ In zadnja prevara bo hujša od prve.« ⁶⁵ Pilat jim je rekel: »Saj imate stražo. Pojdite in zastražite grob, kakor veste!« ⁶⁶ In oni so šli s stražo in zavarovali grob, tako da so kamen zapečatili.

Poglavje 7

¹ Ko te Gospod, tvoj Bog, pripelje v deželo, v katero greš, da jo vzameš v last, in pred teboj prežene mnoge narode: Hetejce, Girgašéjce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, sedem narodov, številnejših in močnejših od tebe, ² in ti jih Gospod, tvoj Bog, izroči in jih boš premagal, jih odločno pokončaj z zakletvijo! Ne sklepaj z njimi zaveze, ne prizanašaj jim ³ in ne stopaj v svaštvo z njimi: svoje hčere ne dajaj njegovemu sinu in njegove hčere ne jemlji za svojega sina! ⁴ Kajti to bi tvojega sina odvrnilo od hoje za menoj in bi služili drugim bogovom; tedaj bi se vnela Gospodova jeza proti vam in bi vas hitro pokončal. ⁵ Temveč tako ravnajte z njimi: podrite njihove oltarje, razbijte spominske kamne, posekajte svete kole in v ognju sežgite njihove rezane podobe! ⁶ Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu; Gospod, tvoj Bog, te je izbral, da boš ljudstvo njegove osebne lastnine izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje. ⁷ Gospod se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, ⁸ temveč zato, ker vas Gospod ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom, vas je Gospod izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti, iz roke egiptovskega kralja faraona. ⁹ Vedi torej, da je Gospod, tvoj Bog, Bog, zvesti Bog, ki ohranja zavezo in dobroto tistim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi, do tisočega rodu, ¹⁰ toda plačuje tistemu, ki ga sovraži, v njegov obraz, da ga uniči; ne daje odloga tistemu, ki ga sovraži, v njegov obraz mu poplača. ¹¹ Zato izpolnjuj zapoved, zakone in odloke, ki ti jih danes zapovedujem izpolnjevati! ¹² In zato, ker boste poslušali te odloke in jih vestno izpolnjevali, ti bo Gospod, tvoj Bog, ohranjal zavezo in dobroto, ki jo je prisegel tvojim očetom. ¹³ Ljubil te bo, te blagoslavljal in množil. Blagoslavljal bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje: žito, vino in olje, prirejo tvojega goveda in prirastek tvoje drobnice na zemlji, za katero je prisegel tvojim očetom, da ti jo bo dal. ¹⁴ Bolj boš blagoslovljen kakor vsa ljudstva; pri tebi ne bo ne nerodovitnega ne nerodovitne, tudi pri tvoji živini ne. ¹⁵ Gospod bo odvrnil od tebe vsako bolezen in nobene izmed hudih egiptovskih nadlog, ki jih poznaš, vam ne bo naložil, ampak jih bo spravil nad vse, ki te sovražijo. ¹⁶ In požrl boš vsa ljudstva, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog; naj se ne smilijo tvojim očem. Ne služi njihovim bogovom, kajti s tem bi padel v past. ¹⁷ Morda praviš v svojem srcu: »Ti narodi so številnejši od mene; kako bi jih mogel zavojevati?« ¹⁸ Ne boj se jih! Le spomni se, kaj je Gospod, tvoj Bog, storil faraonu in vsemu Egiptu: ¹⁹ velikih preizkušenj, ki so jih videle tvoje oči, in znamenj in čudežev, močne roke in iztegnjenega lakta, s katerimi te je izpeljal Gospod, tvoj Bog! Tako bo storil Gospod, tvoj Bog, vsem ljudstvom, ki se jih bojiš. ²⁰ In tudi sršene bo pošiljal nadnje Gospod, tvoj Bog, dokler ne bodo uničeni še tisti, ki bodo ostali in se poskrili pred teboj. ²¹ Ne trepetaj pred njimi, kajti Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, velik in strašen Bog. ²² Gospod, tvoj Bog, bo pred teboj pregnal te narode polagoma; ne boš jih mogel pokončati hitro, sicer bi se proti tebi namnožile divje zveri. ²³ Toda Gospod, tvoj Bog, ti jih bo izročil in jih navdal z veliko zmedenostjo, dokler ne bodo pokončani. ²⁴ Dal ti bo v roke njihove kralje in izbrisal boš njihovo ime izpod neba. Nihče ne bo obstal pred teboj, dokler jih ne pokončaš. ²⁵ Podobe njihovih bogov sežgite v ognju; ne žêli si srebra in zlata, ki je na njih, in si ga ne jemlji, da se s tem ne zapleteš v zanko; kajti to je gnusoba za Gospoda, tvojega Boga. ²⁶ In ne nôsi gnusobe v svojo hišo, da te ne zadene zakletev kakor njo! Na vso moč jo sovraži in strašno naj se ti gnusi, kajti zakleta je!

Poglavje 8

¹ Vestno izpolnjujte vso zapoved, ki ti jo danes dajem, da boste živeli, se namnožili in prišli in vzeli v last deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom. ² Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. ³ Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. ⁴ V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla. ⁵ Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina! ⁶ Izpolnjujte torej zapovedi Gospoda, svojega Boga; hôdi po njegovih poteh in se ga boj! ⁷ Kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemskih vodá, ki izvirajo po dolinah in gorah; ⁸ v deželo pšenice, ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; ⁹ v deželo, v kateri ne boš jedel kruha v revščini, kjer ti ne bo ničesar manjkalo, v deželo, katere kamni so železo, in ki boš iz njenih gorá kopal baker. ¹⁰ Do sitega se boš najedel in zahvalil boš Gospoda, svojega Boga, za lepo deželo, ki ti jo je dal. ¹¹ Varuj se, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, da ne bi izpolnjeval njegovih zapovedi, odlokov in zakonov, ki ti jih danes zapovedujem! ¹² Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ¹³ ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, ¹⁴ glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, ¹⁵ ki te je vodil po veliki in strašni puščavi, kjer so strupene kače, škorpijoni in suhi kraji, kjer ni vode; ki ti je točil vodo iz kremenaste skale; ¹⁶ ki te je v puščavi hranil z mano, ki je tvoji očetje niso poznali. Tako te je poniževal in preizkušal, da bi ti potem izkazoval dobrote. ¹⁷ Pa boš rekel v svojem srcu: »Moja moč in sila moje roke mi je pridobila to bogastvo.« ¹⁸ A spomni se Gospoda, svojega Boga, kajti on je tisti, ki ti daje moč, da si lahko pridobivaš bogastvo, zato da uresničuje, kakor to dela danes, svojo zavezo, ki jo je s prisego sklenil s tvojimi očeti. ¹⁹ Če pa bi vendarle pozabil Gospoda, svojega Boga, in hodil za drugimi bogovi, jim služil in se jim priklanjal, vam danes zagotavljam, da boste gotovo uničeni. ²⁰ Kakor narodi, ki jih Gospod uničuje pred vami, tako boste uničeni, ker niste poslušali glasu Gospoda, svojega Boga.

Poglavje 7

¹ Mar ni človek najemnik na zemlji
in njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi? ² Kakor hlapec hrepeni po senci,
kakor dninar čaka na plačilo, ³ tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja,
dodeljene so mi noči, polne trpljenja. ⁴ Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal,
kadar vzamem za mero večer,
naveličan prehitevam čas do mraka. ⁵ Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo,
moja koža se grbanči in razpada. ⁶ Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček,
minevajo brez upanja. ⁷ Spomni se, da je moje življenje le dih,
moje oko ne bo več videlo sreče. ⁸ Oko, ki me zdaj še gleda, me ne bo več videlo,
tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več. ⁹ Kakor se oblak razprši in izgine,
tako ne vstane več tisti, ki gre v podzemlje. ¹⁰ Ne vrne se več v svojo hišo,
njegov kraj ga več ne pozna. ¹¹ Zato ne bom zadrževal svojih ust,
govoril bom v stiski svojega duha,
tožil bom v bridkosti svoje duše. ¹² Mar sem morje ali morska pošast,
da si postavil stražo proti meni? ¹³ Kadar rečem: Moja postelja me bo tolažila,
moje ležišče me bo rešilo skrbi, ¹⁴ tedaj me strašiš s sanjami
in me plašiš s prikaznimi. ¹⁵ Moja duša hrepeni po zadušitvi,
raje ima smrt kakor moje kosti. ¹⁶ Odpovedujem, saj ne bom živel večno,
odnehaj, kajti moji dnevi so le dih! ¹⁷ Kaj je človek, da ga tako upoštevaš
in misliš nanj v svojem srcu, ¹⁸ da ga obiskuješ vsako jutro,
ga preizkušaš vsak trenutek? ¹⁹ Kako dolgo ne boš odmaknil pogleda od mene,
ne odnehal, da bi vsaj slino požrl? ²⁰ Če sem kaj zagrešil,
kaj sem ti, varuh ljudi, s tem prizadel?
Zakaj si me postavil za tarčo,
da sem sam sebi v breme? ²¹ Zakaj ne odpustiš moje pregrehe,
ne odvzameš moje krivde?
Kajti zdaj bom legel v zemljo,
in če me boš iskal, me ne bo več.