Sveto pismo v enem letu

Poglavje 9

¹ Poklical je k sebi dvanajstere ter jim dal moč in oblast nad vsemi demoni in za ozdravljanje bolezni. ² Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. ³ Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. ⁴ V katero koli hišo stopite, ostanite tam in od tam pojdite dalje. ⁵ In kjer vas ne sprejmejo, si otresite prah z nog, ko odidete iz tistega kraja, v pričevanje proti njim.« ⁶ Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali. ⁷ Herod, četrtni oblastnik, je slišal, kaj vse se je zgodilo, in je bil zbegan, kajti nekateri so govorili: »Janez je bil obujen od mrtvih;« ⁸ drugi: »Elija se je pojavil;« in spet drugi: »Eden od starodavnih prerokov je vstal.« ⁹ Herod je rekel: »Janeza sem jaz dal obglaviti; kdo pa je ta, o katerem slišim take reči?« In prizadeval si je, da bi ga videl. ¹⁰ Apostoli so se vrnili in mu pripovedovali o vsem, kar so storili. Vzel jih je s seboj in se umaknil sam zase proti mestu, ki se imenuje Betsajda. ¹¹ Ko so množice to izvedele, so šle za njim. Sprejel jih je in jim govoril o Božjem kraljestvu ter ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdravljenja. ¹² Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« ¹³ Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« ¹⁴ Bilo pa je okoli pet tisoč mož. Dejal je svojim učencem: »Posedite jih v skupinah približno po petdeset.« ¹⁵ Storili so tako in vse posedli. ¹⁶ Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. ¹⁷ Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in tega je bilo za dvanajst košar koščkov. ¹⁸ Ko je nekoč na samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« ¹⁹ Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« ²⁰ Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovoril: »Božji Maziljenec.« ²¹ Strogo jim je prepovedal, da bi to komu pripovedovali. ²² Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« ²³ Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. ²⁴ Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. ²⁵ Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? ²⁶ Kdor se sramuje mene ali mojih besed, se ga bo sramoval Sin človekov, ko bo prišel v svojem veličastvu in veličastvu Očeta in svetih angelov. ²⁷ Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva.«

Poglavje 15

¹ Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« ² Abram pa je rekel: »Gospod Bog, kaj mi boš vendar dal, ko pa ostajam brez otrok in bo dedič moje hiše Damaščan Eliézer?« ³ In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« ⁴ A glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« ⁵ Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« ⁶ Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. ⁷ Rekel mu je: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da bi ti dal to deželo v posest.« ⁸ Rekel je: »Gospod Bog, po čem bom spoznal, da jo dobim v posest?« ⁹ Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega kozla, grlico in mladega goloba!« ¹⁰ Vzel je torej zanj vse te živali, jih razpolovil in položil vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil. ¹¹ Ptice roparice so se spuščale na trupla, Abram pa jih je odganjal. ¹² Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je Abrama obšel trden spanec in glej, polastila se ga je groza in gost mrak je padel nanj. ¹³ Rekel je Abramu: »Vedi, da bodo tvoji potomci priseljenci v deželi, ki ne bo njihova, spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. ¹⁴ A tudi narodu, ki jih bo imel zasužnjene, bom sodil. Potem bodo odšli z velikim imetjem. ¹⁵ Ti pa pojdeš v miru k svojim očetom; pokopan boš v visoki starosti. ¹⁶ V četrtem rodu se bodo vrnili sem, kajti hudobija Amoréjcev še ni dopolnjena.« ¹⁷ Sonce je zašlo in legel je mrak. In glej, lonec za ogenj, iz katerega se je kadilo, in plameneča bakla sta se premikala med kosi živali. ¹⁸ Tisti dan je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu potomstvu dajem to deželo od Egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata; ¹⁹ Kenéjce, Kenázovce, Kadmonéjce, ²⁰ Hetejce, Perizéjce, Rafájevce, ²¹ Amoréjce, Kánaance, Girgašéjce in Jebusejce.«

Poglavje 8

² Gospod, naš Gospod,
kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa. ³ Iz ust otročičev in dojenčkov
si postavil trdnjavo
zaradi svojih nasprotnikov,
da brzdaš sovražnika in maščevalca. ⁴ Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih utrdil: ⁵ Kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ? ⁶ Naredil si ga malo nižjega od Boga,
s slavo in častjo si ga ovenčal. ⁷ Dal si mu oblast nad deli svojih rok,
vse si položil pod njegove noge: ⁸ vse ovce in govedo,
in tudi živali na polju, ⁹ ptice neba in ribe morja,
vse, kar se giblje po morskih stezah. ¹⁰ Gospod, naš Gospod,
kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!