Sveto pismo v enem letu

Poglavje 22

¹ Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. ² »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. ³ Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. ⁴ Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ ⁵ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ⁶ ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. ⁷ Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. ⁸ Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. ⁹ Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ ¹⁰ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. ¹¹ Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. ¹² Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. ¹³ Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ ¹⁴ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« ¹⁵ Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. ¹⁶ K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. ¹⁷ Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« ¹⁸ Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? ¹⁹ Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. ²⁰ Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« ²¹ Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« ²² Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.

Poglavje 21

¹ Ko je Kánaanec, kralj v Arádu, ki je bival v Negebu, slišal, da po poti iz Ataríma prihaja Izrael, se je začel z njim bojevati in je zajel nekaj ujetnikov. ² Tedaj je Izrael naredil zaobljubo Gospodu in rekel: »Če mi daš to ljudstvo popolnoma v roke, bom z zakletvijo pokončal njegova mesta.« ³ Gospod je uslišal Izraelov glas in mu dal Kánaance; in z zakletvijo je Izrael pokončal nje in njihova mesta. Zato so ta kraj imenovali Horma. ⁴ Odpravili so se od gore Hor po poti k Trstičnemu morju, da bi obšli edómsko deželo. Ljudstvo pa je postalo nepotrpežljivo na poti; ⁵ začelo je govoriti proti Bogu in Mojzesu: »Zakaj sta nas izpeljala iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« ⁶ Tedaj je Gospod poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi in mnogi iz Izraela so umrli. ⁷ In ljudstvo je prišlo k Mojzesu in so rekli: »Grešili smo, ko smo govorili proti Gospodu in proti tebi. Môli h Gospodu, naj odstrani kače od nas!« Mojzes je torej molil za ljudstvo. ⁸ Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Narêdi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor koli je pičen in jo pogleda, bo živel.« ⁹ Mojzes je napravil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ. ¹⁰ Izraelovi sinovi so se odpravili na pot in se utaborili v Obótu. ¹¹ Potem so se odpravili iz Obóta in se utaborili v Ijé Abarímu v puščavi, ki je nasproti Moábu, proti sončnemu vzhodu. ¹² Odpravili so se od tam in se utaborili ob potoku Zeredu. ¹³ Od tod so se odpravili naprej in se utaborili onkraj Arnóna v puščavi, ki se širi z ozemlja Amoréjcev. Arnón je namreč Moábova meja, med Moábom in Amoréjci. ¹⁴ Zato je rečeno v knjigi Gospodovih vojn:
»Vahéb v Sufi
in Arnónovi pritoki ¹⁵ in pobočje dolin,
ki sega do naselja Ar
in se naslanja na moábsko mejo.« ¹⁶ Od tam so šli v Beêr. To je vodnjak, o katerem je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi ljudstvo, da jim dam vode!« ¹⁷ Takrat je Izrael pel tole pesem:
»Pridi gor, vodnjak – prepevajte mu! ¹⁸ Vodnjak, ki so ga izkopali knezi,
ki so ga izsekali prvaki ljudstva
z žezlom, s svojimi palicami.«Iz puščave so šli v Matáno, ¹⁹ iz Matáne v Nahaliél, iz Nahaliéla v Bamót, ²⁰ iz Bamóta v dolino, ki je na Moábski planjavi, do vrha Pisge, ki se vzdiguje nad pustinjo. ²¹ Tedaj je Izrael poslal sle k amoréjskemu kralju Sihónu in rekel: ²² »Naj grem skozi tvojo deželo. Ne bomo zavijali na polja in v vinograde in ne bomo pili vode iz vodnjakov; po kraljevi cesti bomo hodili, dokler ne pridemo čez tvoje ozemlje.« ²³ Sihón pa ni dovolil Izraelu, da bi šel čez njegovo ozemlje, temveč je zbral vse svoje ljudstvo in šel Izraelu nasproti v puščavo. Ko je prišel v Jahac, je Izraela napadel. ²⁴ Ta pa ga je udaril z ostrino meča in zavzel njegovo deželo od Arnóna do Jabóka, do Amónovih sinov; kajti meja Amónovih sinov je bila utrjena. ²⁵ Izrael je zavzel vsa ta mesta in se naselil v vseh amoréjskih mestih, v Hešbónu in v vseh podrejenih mestih. ²⁶ Hešbón je namreč mesto amoréjskega kralja Sihóna; ta pa se je vojskoval s prejšnjim moábskim kraljem in mu vzel iz rok vso njegovo deželo do Arnóna. ²⁷ Zato pravijo pesniki:
»Pridite v Hešbón! Naj se sezida,
naj se utrdi Sihónovo mesto. ²⁸ Zakaj ogenj je planil iz Hešbóna,
plamen iz Sihónove trdnjave;
požrl je moábska mesta,
gospodarje arnónskih višin. ²⁹ Gorje tebi, Moáb,
izgubljeno si, Kemoševo ljudstvo!
Iz tvojih sinov je naredil begunce
in iz tvojih hčera ujetnice
amoréjskega kralja Sihóna. ³⁰ Streljali smo nanje;
uničeni so od Hešbóna do Dibóna;
pustošili smo tja do Nofaha pri Médebi.« ³¹ Tako se je Izrael naselil v amoréjski deželi. ³² Nato je dal Mojzes ogledati Jazêr. Zavzeli so njemu podrejena mesta in pregnali Amoréjce, ki so bili tam. ³³ Potem so se obrnili in šli po poti proti Bašánu. Bašánski kralj Og jim je prišel nasproti z vsem svojim ljudstvom, da bi se bojeval pri Edréiju. ³⁴ Gospod je rekel Mojzesu: »Ne boj se ga! Kajti dam ti ga v roke z vsem njegovim ljudstvom in njegovo deželo vred. Stôri z njim tako, kakor si storil z amoréjskim kraljem Sihónom, ki je prebival v Hešbónu!« ³⁵ In pobili so njega, njegove sinove in vse njegovo ljudstvo, dokler mu ni ostal nihče, ki bi preživel; zavzeli so njegovo deželo.

Poglavje 1

¹ Pesem pesmi, ki je Salomonova. ² Poljublja naj me s poljubi svojih ust!
Saj je tvoja ljubezen opojnejša od vina, ³ opojnejša od vonja tvojih olj.
Imenitno olje je tvoje ime,
zato te ljubijo dekleta. ⁴ Povleci me za sabo, teciva;
kralj naj me povede v svoje sobane.
Radovali in veselili se te bomo,
opevali bomo tvojo ljubezen.
Bolj kot slastno vino te ljubijo. ⁵ Črna sem in lepa, hčere jeruzalemske,
kot kedárski šotori,
kot šalmska šotorna pregrinjala. ⁶ Nikar ne strmite vame, če sem ogorela,
če me je ožgalo sonce!
Sinovi moje matere so se razjezili name:
postavili so me za varuhinjo vinogradov;
svojega vinograda pa nisem varovala. ⁷ Ti, ki te ljubi moja duša, povej mi,
kje paseš,
kje daješ počitek opoldne,
da ne bom kot tista, ki je zagrnjena
med čredami tvojih vrstnikov. ⁸ Če tega ne veš,
najlepša med ženami,
kreni po sledeh drobnice
in pasi svoje kozice
pri pastirskih stanovih. ⁹ Z žrebico med faraonovo konjenico
bi te primerjal, moja draga. ¹⁰ Tvoja lica so ozaljšana z obeski,
tvoj vrat z nizi biserov. ¹¹ Zlate obeske ti naredimo,
s srebrnimi okraski. ¹² Ko je kralj na svojem ležalniku,
moja narda daje svoj vonj. ¹³ Moj ljubi mi je mošnjiček mire,
med nedri mi počiva. ¹⁴ Moj ljubi mi je ciprov grozd
v engédijskih vinogradih. ¹⁵ Kako lepa si, moja draga,
kako lepa!
Tvoje oči so golobi. ¹⁶ Kako lep si, moj ljubi, zares očarljiv!
Zares razkošno je najino ležišče; ¹⁷ trami najinega doma so cedre,
najin opaž ciprese.

Poglavje 2

¹ Šarónska narcisa sem,
dolinska lilija. ² Kakor lilija med robidami,
taka je moja draga med mladenkami. ³ Kakor jablana med gozdnim drevjem,
tak je moj ljubi med mladeniči.
Z užitkom posedam v njeni senci
in njen sad je sladek mojim ustom. ⁴ V vinski hram me je peljal
in njegov prapor nad mano je ljubezen. ⁵ Okrepčajte me z rozinovimi kolači,
poživite me z jabolki,
ker sem bolna od ljubezni. ⁶ Njegova levica je pod mojo glavo,
njegova desnica me objema. ⁷ Rotim vas, hčere jeruzalemske,
pri gazelah ali poljskih srnah:
Ne budite in ne motite ljubezni,
dokler se veseli!