Sveto pismo v enem letu

Poglavje 15

¹ Tedaj so prišli k Jezusu iz Jeruzalema farizeji in pismouki in so rekli: ² »Zakaj tvoji učenci prestopajo izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo.« ³ Odgovoril je in jim rekel: »Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? ⁴ Bog je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. ⁵ Vi pa pravite: ›Kdor reče očetu ali materi: To, s čimer bi ti lahko koristil, je dar, ⁶ temu ni treba več spoštovati svojega očeta.‹ Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila. ⁷ Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: ⁸ To ljudstvo me časti z ustnicami,
njihovo srce pa je daleč od mene. ⁹ Toda zaman mi izkazujejo čast,
ker kot nauke učijo človeške zapovedi.« ¹⁰ Poklical je k sebi množico in ji rekel: »Poslušajte in doumite! ¹¹ Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka.« ¹² Tedaj so prišli učenci in mu rekli: »Ali veš, da so se farizeji spotikali nad tvojimi besedami?« ¹³ Odgovoril je: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. ¹⁴ Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.« ¹⁵ Peter je odvrnil in mu rekel: »Razlôži nam to priliko.« ¹⁶ On pa je dejal: »Kaj ste tudi vi še vedno nerazumni? ¹⁷ Mar ne uvidite, da gre vse, kar prihaja v usta, v želodec in se vrže v greznico? ¹⁸ Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. ¹⁹ Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve. ²⁰ To je tisto, kar omadežuje človeka, jesti z neumitimi rokami pa ne omadežuje človeka.«

Poglavje 24

¹ Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: ² »Zapovej Izraelovim sinovom, naj ti prinesejo čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik in naj prižgejo svetilko, ki bo stalno gorela. ³ Aron naj jo oskrbuje pred zagrinjalom pričevanja v shodnem šotoru, da bo od večera do jutra stalno gorela pred Gospodom. To naj vam bo večni zakon iz roda v rod. ⁴ Na čistem svečniku naj pripravlja svetilke, da bodo stalno gorele pred Gospodom. ⁵ Vzemi bele moke in iz nje speci dvanajst hlebov; vsak hleb naj bo iz dveh desetink. ⁶ Položi jih v dveh vrstah, po šest v vrsto, na čisto mizo pred Gospodom. ⁷ Na vsako vrsto potresi čistega kadila, da bo s kruhom kot spominski dar pri ognjeni daritvi Gospodu! ⁸ Soboto za soboto naj jih kot večno zavezo stalno polaga pred Gospoda v imenu Izraelovih sinov. ⁹ Pripadajo naj Aronu in njegovim sinovom; ti naj jih jedo na svetem kraju, kajti njemu po večnem zakonu pripada presveti del ognjenih daritev Gospodu.« ¹⁰ Sin izraelske žene, ki pa je bil sin Egipčana, je nekoč prišel med Izraelove sinove. Izraelkin sin in neki Izraelec sta se sporekla v taboru ¹¹ in Izraelkin sin je sramotil Ime in ga preklinjal. Pripeljali so ga k Mojzesu. Njegovi materi je bilo ime Šelomíta in je bila hči Dibríja iz Danovega rodu. ¹² Zaprli so ga, da bi iz Gospodovih ust prejeli navodilo. ¹³ In Gospod je spregovoril Mojzesu ter rekel: ¹⁴ »Pelji preklinjevalca iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu položijo roke na glavo. Nato naj ga vsa skupnost kamenja! ¹⁵ Izraelovim sinovom pa spregovôri in reci:›Kdor koli preklinja svojega Boga, si nakoplje greh ¹⁶ in kdor sramoti Gospodovo ime, naj bo usmrčen. Vsa skupnost naj ga posuje s kamenjem. Naj bo tujec ali domačin: ker je sramotil Ime, mora umreti. ¹⁷ Kdor ubije katero koli človeško bitje, naj bo usmrčen. ¹⁸ Kdor ubije žival, naj jo povrne, žival za žival. ¹⁹ Kdor svojemu rojaku prizadene poškodbo, naj mu storijo, kakor je storil: ²⁰ zlom za zlom, oko za oko in zob za zob; kakor je on prizadel človeka, tako naj prizadenejo njega. ²¹ Kdor ubije žival, naj jo povrne, kdor pa ubije človeka, mora umreti. ²² Isto pravo imejte za tujca kakor za domačina; kajti jaz sem Gospod, vaš Bog.‹« ²³ Mojzes je to povedal Izraelovim sinovom. In odpeljali so preklinjevalca iz tabora in ga posuli s kamenjem. Izraelovi sinovi so storili tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu.

Poglavje 25

¹ Gospod je spregovoril Mojzesu na Sinajski gori in rekel: ² »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko boste prišli v deželo, ki vam jo dajem, naj zemlja počiva, naj obhaja soboto za Gospoda. ³ Šest let posevaj svoje polje in šest let obrezuj svoj vinograd in spravljaj njegov pridelek, ⁴ sedmo leto pa naj ima zemlja sobotni počitek, soboto za Gospoda: polja ne posevaj in vinograda ne obrezuj! ⁵ Kar ti po žetvi zraste samo od sebe, tega ne žanji in grozdja z neobrezane trte ne trgaj; naj bo to leto sobotnega počitka za zemljo. ⁶ Jej tisto, kar obrodi zemlja, ki počiva. To velja zate, za sužnja in sužnjo, za najemnika in tujca, ki bivajo pri tebi. ⁷ Tudi živini in zverem, ki so v tvoji deželi, bodi v živež, kar bo zemlja obrodila.‹« ⁸ »›Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako boš iz sedmih sobotnih let dobil devetinštirideset let. ⁹ Deseti dan sedmega meseca, na spravni dan, daj zatrobiti na rog naznanilo, po vsej vaši deželi dajte trobiti na rog! ¹⁰ Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini. ¹¹ Petdeseto leto naj vam bo leto jubileja; ne sejte in tega, kar samo zraste, ne žanjite in ne trgajte v neobrezanem vinogradu. ¹² To je namreč jubilej, naj vam bo svet. Jejte pa, kar zraste na polju. ¹³ V tem jubilejnem letu se vrnite vsak k svoji lastnini! ¹⁴ Če kaj prodaš svojemu rojaku ali od njega kaj kupiš, ne smete izkoriščati drug drugega. ¹⁵ Kupuj od rojaka glede na število let, ki so pretekla od jubileja, in naj ti prodaja glede na število letin. ¹⁶ Če je let več, plačuj večjo kupnino, in če je let manj, plačuj manjšo kupnino; kajti prodaja ti število letin. ¹⁷ Nikar ne izkoriščajte drug drugega! Boj se svojega Boga; kajti jaz sem Gospod, vaš Bog. ¹⁸ Izpolnjujte torej moje zakone in držite se mojih odlokov in jih izpolnjujte, da boste varno prebivali v deželi! ¹⁹ Zemlja bo dajala svoj sad, jedli boste do sitega in v njej varno prebivali. ²⁰ Morda boste rekli: Kaj bomo jedli v sedmem letu, če ne bomo sejali in ne spravljali pridelkov? ²¹ Zapovedal bom svojemu blagoslovu, da vam v šestem letu obrodi za tri leta pridelkov. ²² Ko boste sejali osmo leto, boste jedli stare pridelke; vse do devetega leta, dokler ne bo pospravljena letina, boste lahko jedli staro. ²³ Zemlje ne smete prodajati za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in gostači pri meni. ²⁴ V vsej deželi, kjer bo vaša lastnina, dovoljujte ponovni odkup zemlje! ²⁵ Če tvoj brat obuboža in mora prodati del svoje lastnine, naj pride njegov odkupitelj – to je najbližji sorodnik – in naj odkupi, kar njegov brat prodaja. ²⁶ Če pa kdo nima odkupitelja, pa si sam opomore in pridobi, kolikor je za odkup potrebno, ²⁷ naj izračuna, koliko let je preteklo od prodaje, in naj preostanek povrne kupcu; potem pride zemlja spet njemu v last. ²⁸ Če ne zmore toliko, kolikor bi mu moral vrniti, naj to, kar je prodal, ostane v kupčevi roki do jubilejnega leta. Ob jubileju bo prosto in spet pride njemu v last. ²⁹ Če kdo proda stanovanjsko hišo v mestu z obzidjem, jo sme odkupiti do konca leta, v katerem jo je prodal; pravica za njen odkup torej obstaja leto dni. ³⁰ Če pa je do preteka celega leta ne odkupi, naj hiša v obzidanem mestu ostane za zmeraj tistemu, ki jo je kupil, in njegovim potomcem; niti ob jubileju ni prosta. ³¹ Hiše v vaseh, ki nimajo obzidja, je treba prištevati k polju na deželi; mogoče jih je odkupiti in ob jubileju so proste. ³² V levitskih mestih smejo leviti hiše v mestih, ki jim pripadajo, vselej odkupiti. ³³ Če pa kdo od levitov prodane hiše ne odkupi, je hiša v mestu ob jubileju prosta in pride spet njemu v last; kajti hiše v mestih, ki pripadajo levitom, so njihova lastnina sredi Izraelovih sinov. ³⁴ Pašne zemlje, ki pripada tem mestom, pa ni dovoljeno prodajati, ker je za zmeraj njihova lastnina. ³⁵ Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe! ³⁶ Ne jemlji od njega obresti in ga ne odiraj, temveč boj se svojega Boga, da bo tvoj brat mogel živeti poleg tebe! ³⁷ Ne posojaj mu denarja z obrestmi in ne dajaj mu hrane za oderuške cene! ³⁸ Jaz sem Gospod, vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da bi vam dal kánaansko deželo in bil vaš Bog. ³⁹ Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ti proda, ga ne sili, da bi ti služil s suženjskim delom. ⁴⁰ Naj bo pri tebi kot najemnik, kot gostač; služi naj pri tebi do jubilejnega leta. ⁴¹ Potem naj odide od tebe z otroki vred; naj gre nazaj k svoji rodbini in se vrne k lastnini svojih očetov. ⁴² Kajti moji služabniki so, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele; ne smejo se prodajati, kakor se prodajajo sužnji. ⁴³ Ne gospoduj mu nasilno; boj se svojega Boga! ⁴⁴ Kar pa zadeva tvojega sužnja in tvojo sužnjo, ki ju moraš imeti, kupujte sužnje izmed narodov, ki so okoli vas! ⁴⁵ Smete jih kupovati tudi izmed otrok gostačev, ki bivajo pri vas, in iz njihovih rodbin, ki so pri vas, ki so se rodili v vaši deželi, in naj bodo vaša lastnina. ⁴⁶ Morete jih zapustiti svojim otrokom za vami, da postanejo njihova dedna last; smete jih imeti kot sužnje za vselej. Toda svojim bratom, Izraelovim sinovom, drug drugemu ne smete nasilno gospodovati. ⁴⁷ Če tujec ali gostač poleg tebe obogati, tvoj brat poleg tebe pa obuboža in se proda tujcu, gostaču poleg tebe ali potomcu tujčeve rodbine, ⁴⁸ naj ima pravico, da ga potem, ko se je prodal, kdo odkupi. Naj ga odkupi kateri od njegovih bratov; ⁴⁹ lahko pa tudi stric ali bratranec; ali naj ga odkupi kdo drug izmed sorodnikov njegovega mesa, njegove rodbine; ali pa naj se, če si opomore, sam odkupi. ⁵⁰ S kupcem naj izračuna čas od leta, ko se mu je prodal, do jubilejnega leta. Razdelita naj ceno, za katero se mu je prodal, po številu let. Njegovo bivanje pri njem naj se računa kakor najemnikova službena doba. ⁵¹ Če manjka še veliko let, naj kot odkupnino plača sorazmeren del denarja, za katerega je bil kupljen. ⁵² Če pa je ostalo le malo let do jubileja, naj mu zaračuna in naj plača odkupnino glede na ta leta. ⁵³ Naj bo poleg njega kot najemnik, ki služi leto za letom, gospodar pa mu ne sme pred tvojimi očmi nasilno gospodovati. ⁵⁴ Če se nikakor ne odkupi, naj v jubilejnem letu z otroki vred prost odide.‹« ⁵⁵ »›Kajti Izraelovi sinovi so moji služabniki, moji služabniki so, ki sem jih izpeljal iz egiptovske dežele. Jaz sem Gospod, vaš Bog.

Poglavje 1

¹ Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. ² »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar,
»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« ³ Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda,
s katerim se muči pod soncem? ⁴ Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo,
svet pa vedno ostaja. ⁵ Sonce vzhaja, sonce zahaja,
hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja. ⁶ Veter piha proti jugu
in se obrača proti severu,
obrača se, obrača in piha,
veter se vedno znova obrača. ⁷ Vse reke tečejo v morje,
a morje se ne prenapolni,
v kraj, kamor reke teko,
tja teko vedno znova. ⁸ Vse reči so utrujajoče,
človek jih ne more razložiti.
Oko se ne nasiti z gledanjem,
uho se ne napolni s poslušanjem. ⁹ Kar je bilo, bo spet,
kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo,
nič ni novega pod soncem. ¹⁰ Kaj je, o čemer bi se reklo:
»Glej, to je novo!«
Bilo je že zdavnaj, v vekih,
ki so bili pred nami. ¹¹ Na prednike ni spomina,
tudi na zanamce, ki še bodo,
ne bo spomina nanje pri tistih,
ki bodo živeli pozneje.