Sveto pismo v enem letu

Poglavje 13

¹ Vztrajajte v bratski ljubezni. ² Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali. ³ Spominjajte se tistih, ki so v verigah, kakor bi bili tudi vi v verigah, in zatiranih, ker tudi vi živite v telesu. ⁴ Zakon naj spoštujejo vsi in postelja naj bo neomadeževana, kajti nečistnikom in prešuštnikom bo sodil Bog. ⁵ Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil. ⁶ Zato smo lahko pogumni in govorimo:
Gospod je moj pomočnik,
ne bom se bal;
kaj mi more storiti človek? ⁷ Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo. Še in še motrite, kako so izstopili iz življenja in posnemajte njihovo vero. ⁸ Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke. ⁹ Ne pustite, da bi vas zapeljevali različni tuji nauki. Zato je dobro okrepčati srce z milostjo, ne pa z jedmi. Te niso nič koristile tistim, ki so se glede njih držali predpisov. ¹⁰ Imamo oltar, s katerega nimajo pravice jesti tisti, ki služijo v šotoru. ¹¹ Trupla živali, katerih kri véliki duhovnik nese za greh v svetišče, sežigajo zunaj šotorišča. ¹² Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi ljudstvo posvetil s svojo krvjo. ¹³ Pojdimo mu torej naproti, ven iz šotorišča, in prenašajmo njegovo sramoto, ¹⁴ saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje. ¹⁵ Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime. ¹⁶ Ne pozabite pa delati dobro in deliti svoje z drugimi, kajti take žrtve so Bogu všeč. ¹⁷ Poslušajte svoje voditelje in jih ubogajte. Oni namreč bedijo nad vašimi dušami kot tisti, ki bodo dajali odgovor. Tako bodo mogli to delati z veseljem in ne bodo vzdihovali, saj vam to ne bi nič koristilo. ¹⁸ Molite za nas. Prepričani smo namreč, da imamo čisto vest, saj se hočemo v vsem lepo vesti. ¹⁹ Še bolj pa prosim: storite to, da bi vam bil čim hitreje vrnjen. ²⁰ Bog miru, ki je od mrtvih privedel našega Gospoda Jezusa, ki je po krvi večne zaveze véliki pastir ovc, ²¹ naj vas izpopolni v vsem dobrem, da boste izpolnili njegovo voljo. Kar mu je po volji, naj v nas uresniči po Jezusu Kristusu, ki mu bodi slava na veke vekov. Amen! ²² Prosim vas, bratje, potrpežljivo sprejmite to besedo spodbude, saj sem vam pisal na kratko. ²³ Védite, da so našega brata Timóteja oprostili. Če kmalu pride, vas bom obiskal z njim. ²⁴ Pozdravite vse svoje voditelje in vse svete. Pozdravljajo vas tisti iz Italije. ²⁵ Milost z vami vsemi!

Poglavje 18

¹ Midjánski duhovnik Jitro, Mojzesov tast, je slišal o vsem, kar je Bog storil za Mojzesa in svoje ljudstvo Izraela: da je Gospod izpeljal Izraela iz Egipta. ² In Mojzesov tast Jitro je vzel Mojzesovo ženo Cipóro – mož jo je bil poslal nazaj – ³ in njena dva sinova; enemu je bilo ime Geršóm, ker je rekel: »Tujec sem v tuji deželi,« ⁴ drugemu je bilo ime Eliézer, kajti »Bog mojega očeta je bil moja pomoč in me je rešil faraonovega meča«. ⁵ Mojzesov tast Jitro je torej prišel k Mojzesu z njegovima sinovoma in njegovo ženo v puščavo k Božji gori, kjer je Mojzes šotoril. ⁶ Rekel mu je: »Jaz, tvoj tast Jitro, prihajam k tebi s tvojo ženo in z njo sta njena sinova.« ⁷ Mojzes je šel tastu naproti in se priklonil in ga poljubil. In ko sta drug drugega vprašala, kako se jima godi, sta šla v šotor. ⁸ Potem je Mojzes pripovedoval tastu vse, kar je Gospod zaradi Izraela storil faraonu in Egipčanom, vse težave, ki so jih zadele na poti, in kako jih je Gospod rešil. ⁹ Jitro se je veselil vsega dobrega, kar je Gospod storil Izraelu, da ga je rešil iz rok Egipčanov. ¹⁰ In Jitro je rekel: »Blagoslovljen bodi Gospod, ki vas je rešil iz rok Egipčanov in iz faraonovih rok! ¹¹ Zdaj vem, da je Gospod večji kakor vsi bogovi, ker je rešil ljudstvo izpod oblasti Egipčanov, ko so ti grdo ravnali z njim.« ¹² Nato je Mojzesov tast Jitro daroval Bogu žgalne in klavne daritve; Aron pa in vsi Izraelovi starešine so prišli, da bi jedli kruh z Mojzesovim tastom pred Bogom. ¹³ Naslednji dan se je Mojzes usedel, da bi sodil ljudstvo; in ljudstvo je stalo pred Mojzesom od jutra do večera. ¹⁴ Ko je Mojzesov tast videl, kaj vse je moral Mojzes delati za ljudstvo, je rekel: »Kaj vendar delaš za ljudstvo? Zakaj sediš sam, vse ljudstvo pa mora stati pred teboj od jutra do večera?« ¹⁵ Mojzes je rekel tastu: »Ljudstvo prihaja k meni Boga spraševat za nasvet. ¹⁶ Kadar koli imajo namreč kako sporno zadevo, pridejo k meni, da razsodim med enim in drugim in naznanim Božje zakone in postave.« ¹⁷ Tast pa mu je rekel: »To, kar delaš, ni dobro. ¹⁸ Sebe in ljudstvo, ki je pri tebi, boš čisto izmučil; kajti to je pretežavno zate, sam tega ne moreš opravljati. ¹⁹ Poslušaj me zdaj; dam ti nasvet in Bog bo s teboj! Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga! ²⁰ Razlagaj jim zakone in postave in kaži jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo! ²¹ Izberi pa iz vsega ljudstva sposobne može, ki se bojijo Boga, zanesljive ljudi, ki sovražijo podkupovanje; postavi jim jih za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi! ²² Ti naj vsak čas sodijo ljudstvu; vse večje zadeve naj prinašajo tebi, vse manjše zadeve pa naj razsojajo sami. Olajšaj si breme, naj ga nosijo s teboj! ²³ Če to storiš in ti Bog to zapove, boš lahko zdržal in tudi vse ljudstvo bo v miru hodilo domov.« ²⁴ Mojzes je poslušal svojega tasta in storil vse, kar je rekel. ²⁵ Izbral je torej iz vsega Izraela sposobne može in jih postavil za poglavarje čez ljudstvo: za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi. ²⁶ In sodili so ljudstvu vsak čas: težje zadeve so prinašali k Mojzesu, vse manjše zadeve pa so razsojali sami. ²⁷ Nato je Mojzes odpustil svojega tasta in ta je odšel v svojo deželo.

Poglavje 19

¹ Tretji mesec po izhodu Izraelovih sinov iz egiptovske dežele, prav ta dan, so prišli v Sinajsko puščavo. ² Odpravili so se iz Refidíma in prišli v Sinajsko puščavo ter se utaborili v puščavi. Tam se je Izrael utaboril nasproti gori, ³ Mojzes pa je stopil k Bogu. Gospod mu je zaklical z gore in rekel: »Tako reci Jakobovi hiši in povej Izraelovim sinovom: ⁴ ›Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas pripeljal k sebi. ⁵ Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. ⁶ Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod.‹ To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!« ⁷ Mojzes je šel in sklical starešine ljudstva ter jim predložil vse besede, ki mu jih je zapovedal Gospod. ⁸ In vse ljudstvo je soglasno odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« Mojzes je njihove besede sporočil Gospodu. ⁹ Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, pridem k tebi v gostem oblaku, da bo ljudstvo slišalo, ko bom govoril s teboj, in bo tudi tebi vedno zaupalo.« In Mojzes je besede ljudstva povedal Gospodu. ¹⁰ Gospod je rekel Mojzesu: »Pojdi k ljudstvu in posvečuj jih danes in jutri; naj operejo svoja oblačila! ¹¹ Naj bodo pripravljeni za tretji dan, kajti tretji dan bo Gospod stopil pred očmi vsega ljudstva na Sinajsko goro. ¹² Napravi za ljudstvo mejo naokrog in reci: ›Varujte se stopiti na goro ali se dotakniti njenega vznožja; kdor koli se dotakne gore, naj bo usmrčen!‹ ¹³ Naj se ga ne dotakne roka, temveč naj bo posut s kamenjem ali s strelicami, najsi bo žival ali človek, naj ne ostane živ! Ko zadoni ovnov rog, naj gredo na goro.« ¹⁴ Mojzes je stopil z gore k ljudstvu in ga je posvetil; oprali so svoja oblačila. ¹⁵ Potem je rekel ljudstvu: »Bodite pripravljeni na tretji dan; ne bližajte se ženi!« ¹⁶ Ko je tretji dan nastalo jutro, je začelo grmeti in se bliskati, težak oblak je pokrival goro in rog je močno zadonel. Vztrepetalo je vse ljudstvo, ki je bilo v šotorišču. ¹⁷ Tedaj je Mojzes popeljal ljudstvo iz šotorišča Bogu naproti in postavili so se ob vznožju gore. ¹⁸ Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla. ¹⁹ In glas roga je donel vedno močneje. Mojzes je govoril in Bog mu je odgovarjal z gromom. ²⁰ Gospod je stopil na Sinajsko goro, na vrh gore, in Gospod je poklical Mojzesa na vrh gore. In Mojzes je stopil gor. ²¹ Gospod je rekel Mojzesu: »Stopi dol, posvári ljudstvo, naj ne pritiska proti Gospodu, da bi ga videlo, sicer bi jih veliko padlo. ²² Tudi duhovniki, ki pristopajo h Gospodu, naj se posvetijo, da se Gospod ne znese zoper nje.« ²³ Mojzes je rekel Gospodu: »Ljudstvo ne more stopiti na Sinajsko goro, saj si nas sam posvaril in rekel: ›Napravi mejo okoli gore in jo okliči za sveto!‹« ²⁴ In Gospod mu je rekel: »Pojdi, stopi dol, potem pa pridi gor ti in Aron s teboj! Duhovniki pa in ljudstvo naj ne pritiskajo, da bi šli gor h Gospodu, da se ne znese nad njimi.« ²⁵ In Mojzes je stopil k ljudstvu in jim govoril.

Poglavje 8

¹ Mar ne kliče modrost,
ne povzdiguje razumnost svojega glasu? ² Postavila se je na vhod v trdnjavo, na cesto,
na stičišče vseh poti. ³ Pri vratih, v ustju mesta,
na vhodu k vratom kliče: ⁴ »Možje, vas kličem,
moj klic je namenjen človeškim otrokom. ⁵ Razumite, prostaki, previdnost,
norci, spametujte se. ⁶ Poslušajte, ker govorim o vzvišenih rečeh,
svoje ustnice odpiram za to, kar je prav. ⁷ Moja usta govore resnico,
krivica je gnusoba mojim ustnicam. ⁸ Vsi izreki mojih ust so pravi,
v njih ni nič zvijačnega ali izkrivljenega. ⁹ Vsi so razvidni razumnemu,
pristni tem, ki so našli spoznanje. ¹⁰ Sprejmite raje mojo vzgojo kakor srebro,
spoznanje raje kakor čisto zlato. ¹¹ Kajti modrost je boljša od biserov,
nobena želja ji ni enakovredna. ¹² Jaz, modrost, dajem stanovanje previdnosti,
vzdržujem spoznanje preudarnosti. ¹³ Strah Gospodov sovraži hudobijo,
prevzetnost, napuh, hudobno pot
in hinavska usta sovražim. ¹⁴ Pri meni sta svèt in uspeh,
pri meni sta razumnost in moč. ¹⁵ Po meni kraljujejo kralji,
oblastniki določajo pravico. ¹⁶ Po meni poveljujejo veljaki,
po meni so imenitni vsi pravični sodniki. ¹⁷ Ljubim té, ki me ljubijo,
kateri me iščejo, me najdejo. ¹⁸ Pri meni so bogastvo in čast,
trajno imetje in pravičnost. ¹⁹ Moj sad je boljši kot zlato in kot čisto zlato,
moj pridelek je boljši kot izbrano srebro. ²⁰ Hodim po poti pravičnosti,
po sredi stezá pravice, ²¹ da oskrbujem svoje ljubljence z imetjem
in polnim njihove zakladnice.« ²² Gospod me je imel v začetku svojih poti,
pred svojimi pradavnimi deli. ²³ Bila sem zasnovana od vekomaj,
od začetka, preden je bila zemlja. ²⁴ Bila sem spočeta, ko še ni bilo pravodovja,
ko še ni bilo zbiralnikov, polnih vodá. ²⁵ Preden so bile utrjene gore,
pred hribi sem bila spočeta, ²⁶ ko še ni naredil zemlje in pokrajin,
ne prvine prahu sveta. ²⁷ Ko je pripravljal nebo, sem bila tam,
ko je zarisoval obzorje nad pravodovjem, ²⁸ ko je zgoraj krepil oblake
in utrjeval zbiralnike pravodovja, ²⁹ ko je postavljal morju njegovo mejo,
da vode ne prestopijo njegovega obrežja,
ko je zarisoval temelje zemlje, ³⁰ sem kot njegov ljubljenček bila ob njem,
se veselila dan za dnem,
se ves čas igrala pred njim. ³¹ Igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu
in moje veselje je bilo pri človeških otrocih. ³² Zdaj torej, otroci, poslušajte me!
Blagor tem, ki se drže mojih poti. ³³ Poslušajte vzgojo in bodite modri,
nikar je ne zametujte. ³⁴ Blagor človeku, ki me posluša,
bedi dan za dnem pri mojih vratih
in čaka na pragu mojih duri. ³⁵ Kajti kdor me najde, najde življenje
in prejme milost od Gospoda. ³⁶ Kdor pa me zgreši, rani svojo dušo,
vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt.