Poglavje 9
1
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu in mu povej: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo!
2
Če pa ga ne boš hotel odpustiti in ga boš še zadrževal,
3
bo prišla Gospodova roka nad tvojo živino na polju: nad konje, osle, kamele, govedo in drobnico; silno huda kuga.
4
Gospod pa bo naredil razliko med izraelsko in egiptovsko živino; nobenemu od Izraelovih sinov ne bo ničesar poginilo.‹«
5
Gospod je določil rok in rekel: »Jutri bo Gospod to naredil v deželi.«
6
In naslednji dan je Gospod to naredil: vsa egiptovska živina je poginila, od izraelske živine pa ni poginila niti ena žival.
7
Faraon je poslal oglednike in glej, Izraelcem ni poginila niti ena žival. Toda faraonovo srce se je zakrknilo in ni odpustil ljudstva.
8
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Vzemita si polna prgišča saj iz peči in Mojzes naj jih vpričo faraona vrže proti nebu.
9
In postale bodo droben prah po vsej egiptovski deželi, ki bo povzročil tvore z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini po vsej egiptovski deželi.«
10
Vzela sta torej saje iz peči, se postavila pred faraona in Mojzes jih je vrgel proti nebu. Nastali so tvori z gnojnimi mehurji na ljudeh in na živini.
11
Čarovniki pa niso mogli stopiti pred Mojzesa zaradi tvorov; kajti čarovniki so imeli tvore kakor vsi Egipčani.
12
Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni ju poslušal, kakor je Gospod govoril Mojzesu.
13
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Jutri vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona in mu reci: ›Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo!
14
Kajti tokrat pošljem vse svoje nadloge nadte, nad tvoje služabnike in nad tvoje ljudstvo, da spoznaš, da na vsej zemlji ni meni enakega.
15
Že zdaj bi lahko iztegnil roko in udaril tebe in tvoje ljudstvo s kugo, da bi te iztrebil z zemlje.
16
Toda ohranil sem te pri življenju, da ti pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji.
17
Še naprej se ošabno vedeš zoper moje ljudstvo, da ga ne odpustiš.
18
Jutri ob tem času bom usipal silno hudo točo, kakršne ni bilo v Egiptu od dneva, ko je bil ustanovljen, pa do zdaj.
19
Zdaj torej daj spraviti na varno svojo živino in vse, kar imaš na polju! Na vse ljudi in živali, ki jih zaloti na polju in se ne umaknejo v hišo, bo padala toča in poginejo.‹«
20
Tisti izmed faraonovih služabnikov, ki so se bali Gospodove besede, so spravili hlapce in živino v hiše na varno.
21
Tisti pa, ki si Gospodove besede niso vzeli k srcu, so pustili hlapce in živino na polju.
22
Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu, da pada toča po vsej egiptovski deželi na ljudi in na živino in na vsa poljska zelišča!«
23
Mojzes je iztegnil palico proti nebu in Gospod je poslal grom in točo. Ogenj se je spuščal na zemljo in Gospod je usipal točo na egiptovsko deželo.
24
Padala je toča in ogenj je švigal med točo; tako silno je bilo to, da česa takega še ni bilo v vsej egiptovski deželi, odkar so postali narod.
25
Toča je pobila po vsej egiptovski deželi vse, kar je bilo na polju, od človeka do živine. Tudi vsa poljska zelišča je pobila in polomila vse drevje na polju.
26
Samo v góšenski deželi, kjer so bili Izraelovi sinovi, ni bilo toče.
27
Potem je dal faraon poklicati Mojzesa in Arona in jima je rekel: »Tokrat sem se pregrešil. Gospod je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo krivi.
28
Prosita Gospoda, kajti dovolj je groma Božjega in toče! Odpustim vas, ni vam treba več ostajati.«
29
Mojzes mu je rekel: »Ko pridem iz mesta, bom iztegnil roko proti Gospodu. Grmenje bo prenehalo in toče ne bo več, da spoznaš, da je zemlja Gospodova.
30
Toda vem, da se ti in tvoji služabniki še ne bojite Gospoda Boga.«
31
Lan in ječmen sta bila pobita, kajti ječmen je bil v klasju in lan v cvetju.
32
Pšenica in pira pa nista bili pobiti, ker sta pozni.
33
Mojzes je odšel od faraona in iz mesta in iztegnil roko proti Gospodu. Tedaj sta prenehala grmenje in toča in dež ni več lil na zemljo.
34
Toda ko je faraon videl, da so prenehali dež, toča in grmenje, je grešil naprej in zakrknil svoje srce, on in njegovi služabniki.
35
Faraonovo srce se je zakrknilo in ni odpustil Izraelovih sinov, kakor je Gospod napovedal po Mojzesu.
Poglavje 10
1
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Pojdi k faraonu, kajti zakrknil sem srce njemu in njegovim služabnikom, zato da napravim svoja znamenja sredi med njimi;
2
in da boš pripovedoval svojemu sinu in sinu svojega sina o tem, kako sem se poigral z Egipčani, in o mojih znamenjih, ki sem jih napravil nad njimi; da spoznate, da sem jaz Gospod.«
3
Mojzes in Aron sta prišla k faraonu in mu rekla: »Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: ›Do kdaj se boš branil ponižati se pred menoj? Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo!
4
Če ne boš hotel odpustiti mojega ljudstva, pripeljem jutri kobilice v tvoje pokrajine.
5
Pokrile bodo površino dežele, tako da je ne bo več mogoče videti. Požrle bodo ostanek, ki ste ga rešili in vam je preostal od toče, in objedle bodo vse drevje, ki vam raste na polju.
6
Napolnile bodo tvoje hiše in hiše vseh tvojih služabnikov in vseh Egipčanov, da česa takega niso videli ne tvoji očetje ne očetje tvojih očetov, odkar so na zemlji, do današnjega dne.‹« Mojzes se je obrnil in odšel od faraona.
7
Faraonovi služabniki pa so mu rekli: »Do kdaj nam bo ta v pogubo? Odpusti može, da bodo služili Gospodu, svojemu Bogu! Ali še ne vidiš, da Egipt propada?«
8
Poklicali so torej Mojzesa in Arona nazaj k faraonu. Rekel jima je: »Pojdite, služite Gospodu, svojemu Bogu! Kateri so, ki naj gredo?«
9
Mojzes je rekel: »Z mladimi in starimi pojdemo, s sinovi in hčerami, z drobnico in govedom pojdemo, kajti to je za nas Gospodov praznik.«
10
Rekel jima je: »Tako bodi Gospod z vami, kakor vas odpustim z otroki vred! Vidite, da imate v mislih slabe namene!
11
Ne bo tako! Naj gredo možje, da služijo Gospodu; saj ste to terjali!« In izgnali so ju izpred faraonovega obličja.
12
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko nad egiptovsko deželo, da pridejo kobilice nadnjo in požrejo vsa zelišča, vse, kar je pustila toča!«
13
Mojzes je iztegnil palico nad egiptovsko deželo in Gospod je gnal vzhodni veter v deželo ves tisti dan in vso noč. Ko je napočilo jutro, je vzhodni veter prinesel kobilice.
14
In kobilice so prišle čez vso egiptovsko deželo in se usedle po vseh egiptovskih pokrajinah; tako velika množica kobilic, da jih ni bilo toliko do tedaj in jih tudi potlej ne bo.
15
Pokrile so površino vse dežele, da se je stemnilo. Požrle so vsa zelišča in vse sadje na drevju, kar je pustila toča; nič zelenega ni ostalo ne na drevju ne na poljskih zeliščih po vsej egiptovski deželi.
16
Faraon je tedaj hitro poklical Mojzesa in Arona ter rekel: »Pregrešil sem se zoper Gospoda, vašega Boga, in zoper vaju.
17
Zdaj pa mi, prosim, odpustita greh, samo še tokrat. In prosita Gospoda, svojega Boga, naj odvrne od mene vsaj to smrt!«
18
Mojzes je odšel od faraona in prosil Gospoda.
19
In Gospod je zasukal veter, da je nastal silno močan zahodnik, odnesel kobilice in jih pognal v Trstično morje. Niti ena ni ostala po vseh egiptovskih pokrajinah.
20
Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in ni odpustil Izraelovih sinov.
21
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu in tema naj pride nad egiptovsko deželo, taka tema, da bi jo lahko tipali!«
22
Mojzes je iztegnil roko proti nebu in po vsej egiptovski deželi je bila tri dni gosta tema.
23
Drug drugega niso videli in tri dni se nihče ni mogel ganiti z mesta; Izraelovi sinovi pa so vsi imeli svetlobo v svojih bivališčih.
24
Faraon je poklical Mojzesa in rekel: »Pojdite, služite Gospodu! Samo vaša drobnica in govedo naj ostaneta tu; tudi vaši otroci smejo iti z vami.«
25
Mojzes je rekel: »Prepustiti nam moraš tudi klavne in žgalne daritve, da jih pripravimo Gospodu, svojemu Bogu.
26
Tudi naša živina pojde z nami – niti parkelj ne ostane; kajti od nje bomo vzeli za službo Gospodu, svojemu Bogu, saj dokler ne pridemo tja, ne bomo vedeli, s čim naj služimo Gospodu.«
27
Gospod pa je zakrknil faraonovo srce, in jih ni hotel odpustiti.
28
Potem mu je faraon rekel: »Pojdi od mene! Varuj se, da ne zagledaš več mojega obličja; kajti tisti dan, ko bi zagledal moje obličje, boš moral umreti!«
29
Mojzes je rekel: »Prav si govoril; ne bom več videl tvojega obličja.«