Sveto pismo v enem letu

Poglavje 8

¹ Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, pa je tole: takšnega vélikega duhovnika imamo, ki je sédel na desno prestola veličastja v nebesih ² in je služabnik svetišča in resničnega šotora, katerega je postavil Gospod in ne človek. ³ Vsak véliki duhovnik je namreč postavljen zato, da daruje daritve in žrtve. Zato mora tudi naš imeti kaj, kar bo daroval. ⁴ Ko bi bil torej na zemlji, niti ne bi bil duhovnik, ker so tu že taki, ki darujejo darove v skladu s postavo. ⁵ Toda ti služijo le prispodobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo pač rečeno Mojzesu, ko je nameraval postaviti šotor: Glej, pravi, da boš naredil vse po podobi, ki ti je bila pokazana na gori! ⁶ Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah. ⁷ Ko bi bila namreč tista prva brez graje, ne bi iskali prostora za drugo. ⁸ Tako pa jih graja in pravi:
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod,
ko bom z Izraelovo hišo in z Judovo hišo
sklenil novo zavezo; ⁹ ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti
tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz egiptovske dežele.
Ker sami niso ostali v moji zavezi,
tudi jaz nisem skrbel zanje, govori Gospod. ¹⁰ To je namreč zaveza,
ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod:
Svoje postave bom dal v njihov razum,
v njihova srca jih bom zapisal.
Jaz bom njihov Bog
in oni bodo moje ljudstvo. ¹¹ Ne bodo učili vsak svojega rojaka,
vsak svojega brata in rekli: »Spoznaj Gospoda!«
ker me bodo poznali vsi,
od najmlajšega do najstarejšega med njimi. ¹² Zakaj milosten bom do njihovih krivic
in njihovih grehov se ne bom več spominjal. ¹³ S tem da govori o novi zavezi, je prejšnjo razglasil za staro. Kar pa zastari in se postara, se bliža izginotju.

Poglavje 5

¹ Zatem sta šla Mojzes in Aron in rekla faraonu: »Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Odpústi moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puščavi!‹« ² Faraon je rekel: »Kdo je Gospod, da bi moral poslušati njegov glas in odpustiti Izraela? Ne poznam Gospoda in tudi ne odpustim Izraela.« ³ Tedaj sta rekla: »Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Naj vendar gremo tri dni hoda v puščavo, da opravimo daritve Gospodu, svojemu Bogu, sicer nas udari s kugo ali z mečem!« ⁴ Egiptovski kralj pa jima je rekel: »Mojzes in Aron, zakaj odvračata ljudstvo od dela? Pojdita na tlako!« ⁵ In še je faraon rekel: »Glejta, več jih je že kakor prebivalstva dežele, vidva pa hočeta, da prenehajo s tlako!« ⁶ In faraon je tisti dan zapovedal priganjačem ljudstva in njegovim nadzornikom in rekel: ⁷ »Ne dajajte več ljudstvu slame za izdelovanje opeke kakor doslej; sami naj gredo in si nabirajo slamo! ⁸ Toda naložite jim prav toliko opek, kolikor so jih delali doslej; tega nič ne zmanjšujte! Kajti leni so, zato vpijejo in pravijo: ›Naj gremo, da opravimo daritve svojemu Bogu!‹ ⁹ Delo naj ljudi teži, da bodo zaposleni z njim in ne bodo poslušali lažnivih besed.« ¹⁰ Priganjači ljudstva in njegovi nadzorniki so šli in rekli ljudstvu: »Tako govori faraon: ›Slame vam ne bom dajal. ¹¹ Pojdite sami, priskrbite si slame, kjer jo kaj najdete! Toda vašega dela ne bomo nič zmanjšali.‹« ¹² Tedaj se je ljudstvo razkropilo po vsej egiptovski deželi, da bi zbiralo slamo s strnišč. ¹³ Priganjači pa so jih silili in rekli: »Vsak dan opravite toliko svojega dnevnega dela kakor takrat, ko ste imeli slamo!« ¹⁴ In tepli so nadzornike Izraelovih sinov, ki so jih postavili nadnje faraonovi priganjači. Rekli so: »Zakaj niste ne včeraj ne danes naredili določenega števila opek kakor prej?« ¹⁵ Tedaj so šli nadzorniki Izraelovih sinov in vpili k faraonu ter rekli: »Zakaj delaš tako s svojimi služabniki? ¹⁶ Svojim služabnikom ne daješ slame, govorijo pa nam: ›Delajte opeko!‹ Glej, tvoje služabnike pretepajo; tvoji ljudje delajo krivico.« ¹⁷ Rekel je: »Leni ste, leni; zato pravite: ›Naj gremo darovat Gospodu!‹ ¹⁸ Zdaj pa pojdite na delo; slame ne boste dobivali, a določeno število opek morate oddajati.« ¹⁹ Nadzorniki Izraelovih sinov so videli, da so v stiski, ko morajo reči: »Nikakor ne smete zmanjšati svoje dnevne količine opeke!« ²⁰ Ko so odhajali od faraona, so se sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta jih pričakovala. ²¹ Rekli so jima: »Gospod naj vaju pogleda in naj sodi, ker sta nas spravila na slab glas pred faraonom in pred njegovimi služabniki. Tako sta jim dala v roke meč, da nas pomorijo!« ²² Mojzes se je obrnil h Gospodu in rekel: »Gospod, zakaj si storil temu ljudstvu toliko hudega? Zakaj si me vendar poslal? ²³ Odkar sem prišel k faraonu, da bi govoril v tvojem imenu, ravna s tem ljudstvom še huje, ti pa nikakor nisi rešil svojega ljudstva.«

Poglavje 6

¹ Gospod pa je rekel Mojzesu: »Zdaj boš videl, kaj bom storil faraonu: z močno roko ga prisilim, da jih bo odpustil, in z močno roko prisiljen jih bo izgnal iz svoje dežele.« ² Bog je govoril Mojzesu in mu rekel: »Jaz sem Gospod. ³ Prikazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu kot ›Bog Mogočni‹; a z imenom Gospod se jim nisem razodel. ⁴ Sklenil sem tudi zavezo z njimi, da jim bom dal kánaansko deželo, deželo tujčevanja, v kateri so živeli kot tujci. ⁵ Slišal sem tudi, kako so vzdihovali Izraelovi sinovi, ki jih zasužnjujejo Egipčani, in sem se spomnil svoje zaveze. ⁶ Zato reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem Gospod; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov, rešim vas iz njihove sužnosti in vas osvobodim z iztegnjeno roko in z velikimi sodbami. ⁷ Vzamem vas za svoje ljudstvo in bom vaš Bog in spoznali boste, da sem jaz, Gospod, vaš Bog; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov. ⁸ Potem vas pripeljem v deželo, za katero sem vzdignil roko, da jo dam Abrahamu, Izaku in Jakobu; in dal vam jo bom v posest, jaz sem Gospod.‹« ⁹ Tako je Mojzes povedal Izraelovim sinovom, toda zaradi malodušnosti in zaradi trdega dela niso poslušali Mojzesa. ¹⁰ Tedaj je Gospod govoril Mojzesu in rekel: ¹¹ »Pojdi, govôri egiptovskemu kralju faraonu, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele!« ¹² Mojzes pa je govoril pred Gospodom in rekel: »Glej, Izraelovi sinovi me niso poslušali; kako me bo poslušal faraon, ko imam neobrezane ustnice?« ¹³ In Gospod je govoril Mojzesu in Aronu ter jima dal ukaze glede Izraelovih sinov in glede egiptovskega kralja faraona, da bi izpeljal Izraelove sinove iz egiptovske dežele. ¹⁴ To so poglavarji hiš svojih očetov. Sinovi Izraelovega prvorojenca Rubena: Henoh, Palú, Hecrón in Karmí; to so Rubenove rodbine. ¹⁵ Simeonovi sinovi: Jemuél, Jamín, Ohad, Jahín, Cohar in Šaúl, sin Kánaanke; to so Simeonove rodbine. ¹⁶ To so imena Levijevih sinov po njihovih potomcih: Geršón, Kehát in Merarí. Let Levijevega življenja je bilo sto sedemintrideset let. ¹⁷ Geršónova sinova: Libní in Šimí po svojih rodbinah. ¹⁸ Kehátovi sinovi: Amrám, Jichár, Hebrón in Uziél. Let Kehátovega življenja je bilo sto triintrideset let. ¹⁹ Meraríjeva sinova: Mahlí in Muší. To so Levijeve rodbine po svojih potomcih. ²⁰ Amrám je vzel za ženo Johébedo, sestro svojega očeta; rodila mu je Arona in Mojzesa. Let Amrámovega življenja je bilo sto sedemintrideset let. ²¹ Jichárjevi sinovi: Korah, Nefeg in Zihrí. ²² Uziélovi sinovi: Mišaél, Elicafán in Sitrí. ²³ Aron je vzel za ženo Elišébo, Aminadábovo hčer, Nahšónovo sestro; rodila mu je Nadába, Abihúja, Eleazarja in Itamárja. ²⁴ Korahovi sinovi: Asír, Elkaná in Abiasáf. To so rodbine Kórahovcev. ²⁵ Aronov sin Eleazar je vzel za ženo eno izmed Putiélovih hčera; rodila mu je Pinhása. To so poglavarji očetov rodu levitov po svojih rodbinah. ²⁶ To sta Aron in Mojzes, ki jima je Gospod rekel: »Izpeljita Izraelove sinove iz egiptovske dežele, razvrščene po četah!« ²⁷ Ta dva sta, ki sta govorila egiptovskemu kralju faraonu, da bi izpeljala Izraelove sinove iz Egipta; to sta Mojzes in Aron.

Poglavje 1

¹ Pregovori Salomona, sina Davidovega, kralja Izraelovega: ² Za spoznavanje modrosti in vzgoje,
za razumevanje razumnih izrekov, ³ za sprejemanje vzgoje k dojemljivosti,
pravičnosti, razsodnosti in poštenosti, ⁴ da bi dajali preprostim previdnost,
mladeniču znanje in preudarnost. ⁵ Poslušal jih bo modri in povečal izobrazbo,
razumni bo pridobil izvedenost, ⁶ da bo razumel pregovor in rek,
besede modrih in njihova dognanja. ⁷ Strah Gospodov je začetek znanja,
modrost in vzgojo zaničujejo bedaki. ⁸ Poslušaj, sin moj, vzgojo svojega očeta,
ne zametuj nauka svoje matere. ⁹ Kajti ljubek venec bosta tvoji glavi,
ogrlici tvojemu vratu. ¹⁰ Sin moj, če te grešniki zavajajo,
se jim ne vdaj. ¹¹ Če pravijo: »Pojdi z nami, prežímo na kri!
Postavimo nedolžnemu zasedo brez razloga! ¹² Pogoltnimo jih žive, kakor podzemlje,
cele, kakor se pogrezajo v jamo! ¹³ Našli bomo vsakršno dragoceno imetje,
napolnili svoje hiše s plenom. ¹⁴ Vrzi svoj žreb v naši sredi,
naj bo ena mošnja nam vsem!« ¹⁵ Sin moj, ne hodi z njimi na pot,
zadrži svojo nogo pred njihovo stezo. ¹⁶ Kajti njihove noge drve v hudobijo,
hite prelivat kri. ¹⁷ Zaman se namreč razpenja mreža
pred očmi vseh ptičev: ¹⁸ tako oni prežijo na lastno kri,
postavljajo zasedo lastnemu življenju. ¹⁹ Takšne so poti vsakogar, ki utrgava,
utržek jemlje življenje svojemu lastniku. ²⁰ Modrost se oglaša zunaj,
na trgih povzdiguje svoj glas, ²¹ na stekališču ulic kliče,
na vhodu, pri mestnih vratih izreka svoje izreke: ²² »Doklej boste, prostaki, ljubili prostaštvo?
Posmehljivci ljubijo posmeh,
norci sovražijo spoznanje! ²³ Obrnite se k mojemu opominu,
glejte, točila vam bom svojega duha,
razodevala vam bom svoje besede. ²⁴ Ker sem klicala, pa ste se branili,
iztezala svojo roko, pa se nihče ni zmenil, ²⁵ in ste zavrgli vse moje nasvete
in niste sprejeli mojega opomina, ²⁶ se bom tudi jaz smejala vaši pogubi,
se posmehovala, ko pride vaš strah, ²⁷ ko pride vaš strah kakor ujma,
in pridrvi vaša poguba kakor vihar,
ko prideta nad vas stiska in nadloga. ²⁸ Tedaj me bodo klicali, pa ne bom odgovorila,
koprneli bodo po meni, pa me ne bodo našli. ²⁹ Zato, ker so sovražili spoznanje
in niso marali strahu Gospodovega, ³⁰ se ne menili za moje nasvete,
odklonili vsak moj opomin, ³¹ zato bodo uživali sadove svojega ravnanja,
se sitili po svojih načrtih. ³² Kajti upornost bo ugonobila prostake,
lahkomiselnost bo pokončala norce. ³³ Kdor pa me posluša, bo prebival na varnem,
miren bo in se ne bo bal hudega.«