Poglavje 1
1
To so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt – z Jakobom so prišli, vsak s svojo hišo:
2
Ruben, Simeon, Levi in Juda;
3
Isahár, Zábulon in Benjamin;
4
Dan in Neftáli; Gad in Aser.
5
Vseh, ki so izšli iz Jakobovih ledij, je bilo sedemdeset duš. Jožef pa je bil že v Egiptu.
6
Potem so Jožef in vsi njegovi bratje in ves tisti rod umrli.
7
Izraelovi sinovi pa so bili rodovitni, da jih je kar mrgolelo. Namnožili so se in postali silno močni; napolnili so deželo.
8
Tedaj je vstal nad Egiptom nov kralj, ki ni poznal Jožefa.
9
Rekel je svojemu ljudstvu: »Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in močnejše od nas.
10
Dajte, ravnajmo modro z njim, da se neha množiti! Sicer se bo ob kaki vojni pridružilo našim sovražnikom, se bojevalo proti nam in odšlo iz dežele.«
11
Postavili so jim torej priganjače pri tlaki, da bi jih stiskali s težkimi deli; tako so zidali za faraona skladiščni mesti Pitóm in Ramesés.
12
A bolj ko so jih stiskali, bolj so se množili in bolj so se širili, tako da je Egipčane prevzemala groza pred Izraelovimi sinovi.
13
In Egipčani so Izraelovim sinovom z vso silo nalagali dela,
14
grenili so jim življenje s trdim delom: z ilovico in opeko in vsakršnim delom na polju; vsa ta dela so jim nalagali z vso silo.
15
Potem je egiptovski kralj rekel hebrejskima babicama – eni je bilo ime Šifra, drugi pa Pua:
16
»Kadar pomagata Hebrejkam pri porodu, glejta na spol: če je deček, ga ubijta, če pa je deklica, naj živi!«
17
Toda babici sta se bali Boga in nista storili, kakor jima je naročil egiptovski kralj, ampak sta pustili dečke živeti.
18
Zato je egiptovski kralj poklical babici in jima rekel: »Zakaj delata tako in puščata dečke živeti?«
19
Babici sta rekli faraonu: »Hebrejke niso kakor Egipčanke; tako krepke so, da rodijo, preden pride k njim babica.«
20
Bog je storil babicama dobro. Ljudstvo pa se je množilo in postalo silno močno.
21
Ker sta se babici bali Boga, jima je naredil hiši.
22
Nato je faraon zapovedal vsemu svojemu ljudstvu in rekel: »Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil, vsako deklico pa pustite živeti!«
Poglavje 2
1
Neki mož iz Levijeve hiše je šel in vzel Levijevo hčer.
2
Žena je spočela in rodila sina. Ko je videla, kako je lep, ga je skrivala tri mesece.
3
Ko pa ga ni mogla več skrivati, je vzela košaro iz papirusa, jo zamazala z ilovico in smolo, položila dečka vanjo in jo postavila v ločje ob bregu Nila.
4
Njegova sestra pa se je postavila nekoliko proč, da bi videla, kaj se bo zgodilo z njim.
5
Tedaj je prišla faraonova hči, da bi se kopala v Nilu. Njene služabnice pa so hodile ob Nilu. Zagledala je košaro v ločju in poslala služabnico, da jo prinese.
6
Ko jo je odprla, je zagledala otroka, dečka, ki je jokal. Zasmilil se ji je in je rekla: »To bo kak hebrejski otrok!«
7
Nato je njegova sestra rekla faraonovi hčeri: »Ali naj grem in ti pokličem doječo ženo izmed Hebrejk, da ti bo dojila otroka?«
8
Faraonova hči ji je rekla: »Pojdi!« In deklica je šla in poklicala otrokovo mater.
9
Tej je faraonova hči rekla: »Vzemi tega otroka in mi ga dôji, jaz pa ti bom plačala!« Žena je otroka vzela in ga dojila.
10
Ko pa je otrok dorastel, ga je pripeljala k faraonovi hčeri. Vzela ga je za sina in mu dala ime Mojzes. Rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila.«
11
V tistih dneh, ko je Mojzes dorastel, je šel k svojim bratom in videl, kako težaško delajo. Zagledal je Egipčana, ki je pretepal Hebrejca, enega izmed njegovih bratov.
12
Ozrl se je na levo in na desno, in ko je videl, da ni nikogar, je Egipčana ubil in ga skril v pesek.
13
Ko je šel drugi dan spet ven, glej, prepirala sta se dva hebrejska moža. Rekel je tistemu, ki ni imel prav: »Zakaj tepeš svojega bližnjega?«
14
Rekel je: »Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? Ali me hočeš ubiti, kakor si ubil Egipčana?« Mojzes se je prestrašil in rekel: »Resnično, stvar se je razvedela.«
15
Faraon je slišal o zadevi in je hotel Mojzesa usmrtiti. Mojzes pa je zbežal izpred faraonovega obličja in se ustavil v midjánski deželi. Usedel se je pri nekem vodnjaku.
16
Midjánski duhovnik je imel sedem hčera. Prišle so zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo drobnico.
17
Tedaj so prišli pastirji in jih hoteli odpoditi. Mojzes pa je vstal, se zavzel zanje in napojil njihovo drobnico.
18
Ko so prišle k očetu Reguélu, je rekel: »Kako da ste prišle danes tako hitro?«
19
Rekle so: »Neki Egipčan nas je rešil iz rok pastirjev; celó vodo nam je zajemal in napojil drobnico.«
20
Tedaj je rekel hčeram: »Kje pa je? Zakaj ste ga vendar pustile? Pokličite ga, da bo jedel kruh!«
21
In Mojzes je privolil, da se naseli pri tem možu. Ta mu je dal svojo hčer Cipóro.
22
Ko je rodila sina, mu je dal ime Geršóm; rekel je namreč: »Tujec sem v tuji deželi.«
23
Potem ko je minilo veliko dni, je umrl egiptovski kralj. Izraelovi sinovi pa so vzdihovali zaradi tlake. Vpili so in njihov klic na pomoč se je od njihove tlake vzdigoval do Boga.
24
Bog je slišal njihovo vzdihovanje in se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom.
25
Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje.