Dan 38 / 1095 7. februar

Sveto pismo v enem letu

Heb 3,1-4,13 · 1 Mz 48 · Ps 38

Heb 3,1-4,13

Prevod: SSP3 — Slovenian Standard Version, 3rd ed.

Poglavje 3

1 Zato, sveti bratje, deležni nebeškega klica, pomislite na Jezusa, apostola in vélikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo. 2 On je bil zvest tistemu, ki ga je postavil, kakor je bil Mojzes zvest v vsej njegovi hiši. 3 Jezus je namreč v primerjavi z Mojzesom zaslužil toliko večjo slavo, kolikor večja čast gre tistemu, ki je hišo zgradil, kakor hiši sami. 4 Vsako hišo pač kdo gradi. Tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog. 5 Mojzes je bil sicer zvest v vsej njegovi hiši kot služabnik, da bi pričeval o tem, kar naj bi se pozneje govorilo, 6 Kristus pa je bil zvest kot Sin, in sicer nad svojo hišo. Njegova hiša pa smo mi, če ohranimo zaupnost in ponos, ki ga daje upanje. 7 Zato – kakor govori Sveti Duh:
Če danes zaslišite njegov glas,
8 ne zakrknite svojih src kakor ob uporu,
kakor na dan preizkušnje v puščavi,
9 kjer so me vaši očetje preizkušali, me preverjali,
čeprav so
10 štirideset let gledali moja dela.
Zato sem težko prenašal ta rod
in rekel: »Vedno blodijo v srcu,
niso spoznali mojih poti.«
11 Tako sem prisegel v svoji jezi:
»Ne bodo stopili v moj počitek.«
12 Pazíte, bratje, da v katerem med vami ne bo hudobnega in nevernega srca in bi odstopil od živega Boga. 13 Nasprotno, iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo »danes«, da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh. 14 Kristusa smo namreč deležni, če bomo obstoj, ki smo ga prejeli na začetku, ohranili neomajen do konca, 15 saj je rečeno:
Če danes zaslišite njegov glas,
ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!
16 Kdo so bili tisti, ki so poslušali, pa so se upirali? Mar ne vsi, ki so pod Mojzesovim vodstvom šli iz Egipta? 17 Koga je štirideset let težkó prenašal? Mar ne tistih, ki so grešili in katerih trupla so popadala v puščavi? 18 Katerim je prisegel, da ne bodo stopili v njegov počitek, če ne tistim, ki so bili nepokorni? 19 Tako vidimo, da zaradi nevere niso mogli vstopiti.

Poglavje 4

1 Bojmo se torej, da bi kateri izmed vas mislil, da je zamudil, ko pa še traja obljuba glede vstopa v njegov počitek. 2 Nam je bil oznanjen evangelij prav tako kakor onim, le da njim ni koristila beseda, ki so jo slišali, ker se v veri niso pridružili tistim, ki so poslušali. 3 Mi, ki smo vero sprejeli, pa stopamo v počitek, kakor je rekel:
Tako sem prisegel v svoji jezi:
»Ne bodo stopili v moj počitek.«Pa vendar so bila njegova dela dokončana že od stvarjenja sveta.
4 Kajti nekje je rekel o sedmem dnevu takole: In Bog je počival sedmi dan od vseh svojih del. 5 In na istem mestu spet pravi: Ne bodo stopili v moj počitek. 6 Ker torej ta še vedno ostaja, da bi nekateri prišli vanj, a tisti, ki jim je bil evangelij oznanjen prej, zaradi nepokornosti vanj niso stopili, 7 znova določa neki dan, danes, ko po Davidu čez toliko časa pove, kakor je bilo že rečeno:
Če danes zaslišite njegov glas,
ne zakrknite svojih src!
8 Ko bi jih namreč Józue pripeljal v počitek, po vsem tem ne bi govoril o nekem drugem dnevu. 9 Potemtakem sobotni počitek čaka Božje ljudstvo. 10 Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih. 11 Potrudimo se torej stopiti v ta počitek, da ne bo kdo po tem zgledu padel zaradi nepokornosti. 12 Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. 13 Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.

1 Mz 48

Prevod: SSP3 — Slovenian Standard Version, 3rd ed.

Poglavje 48

1 Po teh dogodkih so sporočili Jožefu: »Tvoj oče je bolan.« Vzel je s seboj svoja sinova: Manáseja in Efrájima. 2 Jakobu so povedali: »Tvoj sin Jožef prihaja k tebi.« Izrael je tedaj zbral moči in se usedel na postelji. 3 Jakob je rekel Jožefu: »Bog Mogočni se mi je prikazal v Luzu v kánaanski deželi in me blagoslovil 4 ter mi rekel: ›Naredil te bom rodovitnega in te namnožil in naredil bom iz tebe občestvo ljudstev. To deželo dajem tvojemu potomstvu za teboj v večno last.‹ 5 In tvoja sinova, ki sta se ti rodila v egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, naj bosta moja: Efrájim in Manáse naj bosta moja kakor Ruben in Simeon. 6 Toda tvoji otroci, rojeni za njima, naj bodo tvoji; po imenu svojih bratov naj se imenujejo pri svoji dediščini! 7 Ko sem prišel iz Mezopotamije, mi je v kánaanski deželi na poti umrla Rahela, ko je bilo še kos poti do Efráte. Tam sem jo pokopal, ob poti v Efráto, to je Betlehem.« 8 Ko je Izrael videl Jožefova sinova, je rekel: »Kdo sta ta dva?« 9 Jožef je rekel očetu: »Moja sinova sta, ki mi ju je tukaj dal Bog.« Rekel je: »Pripelji ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim!« 10 Izraelove oči so zaradi starosti postale motne, da ni mogel prav videti. Jožef ju je pripeljal bliže in Izrael ju je poljubil in objel. 11 Potem je Izrael rekel Jožefu: »Nisem mislil, da bom še videl tvoje obličje, a glej, Bog mi je dal videti tudi tvoja potomca.« 12 Nato ju je Jožef odmaknil od njegovih kolen in se priklonil z obrazom do tal. 13 Jožef je vzel oba, Efrájima s svojo desnico na Izraelovo levico in Manáseja s svojo levico na Izraelovo desnico ter ju primaknil blizu k njemu. 14 Izrael je iztegnil desnico in jo položil na Efrájimovo glavo, čeprav je bil mlajši, levico pa na Manásejevo glavo. Tako je prekrižal roki; ker je bil Manáse prvorojenec. 15 Potem je blagoslovil Jožefa, rekoč:
»Bog, pred čigar obličjem sta hodila moja očeta Abraham in Izak,
Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim, do tega dne,
16 angel, ki me je rešil vsega hudega: naj blagoslovi ta mladeniča!
Naj se po njiju kliče moje ime in ime mojih očetov Abrahama in Izaka!
In razrasteta naj se v množico sredi dežele!«
17 Jožef je videl, da je njegov oče položil desnico na Efrájimovo glavo, to pa mu ni bilo všeč. Zato je prijel očetovo roko, da bi jo preložil z Efrájimove na Manásejevo glavo. 18 Rekel je očetu: »Ne tako, oče! Kajti ta je prvorojenec; polôži desnico na njegovo glavo!« 19 Oče pa ni hotel in je rekel: »Vem, moj sin, vem. Tudi iz njega bo nastalo ljudstvo in tudi on bo velik; toda njegov mlajši brat bo večji od njega in iz njegovih potomcev bo nastala polnost narodov.« 20 Blagoslovil ju je torej tisti dan in rekel:
»S teboj bo Izrael blagoslavljal, govoreč:
›Stôri te Bog kakor Efrájima in kakor Manáseja!‹«Tako je postavil Efrájima pred Manáseja.
21 Izrael je rekel Jožefu: »Umrl bom, a Bog bo z vami in vas bo pripeljal nazaj v deželo vaših očetov. 22 Tebi dam en gorski hrbet več kakor tvojim bratom. Vzel sem ga iz rok Amoréjcev s svojim mečem in lokom.«

Ps 38

Prevod: SSP3 — Slovenian Standard Version, 3rd ed.

Poglavje 38

2 Gospod, v svojem gnevu me ne kaznuj,
v svoji srditosti me ne karaj!
3 Zakaj tvoje puščice so me zadele,
tvoja roka se je spustila name.
4 Nič zdravega ni na mojem mesu zaradi tvoje togote,
ni miru na mojih kosteh zaradi mojega greha.
5 Zakaj moje krivde so mi zrasle čez glavo
kakor težko breme, pretežke so postale zame.
6 Moje rane zaudarjajo in se gnojijo
zaradi moje nespameti.
7 Upognil in sključil sem se do konca,
ves dan hodim žalosten,
8 kajti moja ledja so polna prisada,
nič zdravega ni na mojem mesu.
9 Izčrpan sem in pobit do konca,
vpijem od nemira svojega srca.
10 Gospod, pred teboj je vse moje hrepenenje,
moje vzdihovanje ti ni prikrito.
11 Srce mi razbija, moč me je zapustila,
luč mojih oči, tudi te niso z mano.
12 Moji prijatelji in tovariši stojijo proč od moje nadloge,
moji bližnji stojijo daleč stran.
13 Tisti, ki mi strežejo po življenju, nastavljajo zanko,
tisti, ki iščejo mojo nesrečo, govorijo pogubno,
prevare snujejo vsak dan.
14 Jaz pa sem kakor gluh, ne slišim,
kakor mutec, ki ne odpira svojih ust.
15 Postal sem kakor mož, ki ne sliši
in nima ugovorov v svojih ustih.
16 Zares, vate, Gospod, sem upal,
ti boš uslišal, Gospod, moj Bog.
17 Zakaj pravim: »Sicer se bodo veselili zaradi mene,
ko mi noga omahne, se bodo šopirili nad mano.«
18 Zakaj jaz sem nagnjen k padcu,
moja bolečina je vedno z mano.
19 Zares, svojo krivdo priznavam,
zaskrbljen sem zaradi svojega greha.
20 Sovražniki mojega življenja so mogočni,
mnogo jih je, ki me v laži sovražijo.
21 Tisti, ki mi vračajo slabo za dobro,
me obtožujejo za dobro, za katero si prizadevam.
22 Ne zapusti me, o Gospod,
moj Bog, ne bodi daleč od mene!
23 Hiti mi pomagat,
moj Gospod, moja rešitev!