Sveto pismo v enem letu

Poglavje 1

¹ Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, ² kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, ³ sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, ⁴ da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. ⁵ V dneh Heroda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharija. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta. ⁶ Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. ⁷ Otrok nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih. ⁸ Ko je bila na vrsti Zaharijeva skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom, ⁹ ga je po običaju duhovniške službe zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo; ¹⁰ vsa množica pa je ob uri kadilne daritve molila zunaj. ¹¹ In prikazal se mu je Gospodov angel, ki je stal na desni strani kadilnega oltarja. ¹² Ko ga je Zaharija zagledal, se je vznemiril in obšel ga je strah. ¹³ Angel pa mu je rekel: »Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina. Daj mu ime Janez. ¹⁴ V veselje in radost ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ¹⁵ ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. ¹⁶ Veliko Izraelovih sinov bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. ¹⁷ In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.« ¹⁸ Zaharija je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.« ¹⁹ Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico. ²⁰ Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.« ²¹ Ljudje so medtem čakali na Zaharija in se čudili, da se tako dolgo mudi v svetišču. ²² Ko pa je prišel ven, jim ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je imel v svetišču videnje. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem. ²³ In ko so se dopolnili dnevi njegove službe, je šel domov. ²⁴ Po teh dneh je njegova žena Elizabeta spočela. Pet mesecev se je prikrivala in govorila: ²⁵ »Tako mi je storil Gospod v dneh, v katerih se je ozrl name, da mi odvzame mojo sramoto pri ljudeh.«

Poglavje 33

¹ Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: ² Sin človekov, govôri sinovom svojega ljudstva in jim reci: Če pošljem meč nad deželo, ljudstvo dežele pa vzame koga izmed svojih in si ga postavi za stražarja, ³ in ko ta vidi, da prihaja meč nad deželo, zatrobi v rog in opozori ljudstvo: ⁴ Če kdo sliši glas roga, pa se ne zmeni zanj in pride meč in ga pobere: tedaj je njegova kri nad njegovo glavo. ⁵ Čeprav je slišal glas roga, se ni zmenil zanj, zato je njegova kri nad njim. Tisti pa, ki se je zmenil, si reši življenje. ⁶ Če pa stražar vidi, da prihaja meč, a ne zatrobi v rog in ne opozori ljudstva, in pride meč in pobere koga izmed njih, je ta vzet zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz stražarjevih rok. ⁷ Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! ⁸ Če porečem krivičnežu: »Krivičnež, zagotovo umreš!« pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. ⁹ Če pa posvariš krivičneža, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje. ¹⁰ Ti, sin človekov, reci Izraelovi hiši: Tako ste govorili: »Zares, naša hudodelstva in naši grehi so nad nami, zavoljo njih propadamo; kako bi mogli živeti?« ¹¹ Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi. Vrnite se, vrnite s svojih hudobnih poti! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša? ¹² Ti, sin človekov, reci sinovom svojega ljudstva: Pravičnost ne bo rešila pravičnega, če ta začne grešiti; in krivičnost ne bo spotaknila krivičnega, če se ta spreobrne od svoje krivičnosti. Pravični ne more živeti od svoje pravičnosti, če začne grešiti. ¹³ Če rečem pravičnemu, da bo zagotovo živel, pa se zanaša na svojo pravičnost in ravna krivično, ne bo nobeno njegovih pravičnih del ostalo v spominu. Zavoljo hudobije, ki jo počne, bo umrl. ¹⁴ Če pa krivičnemu rečem: »Zagotovo boš umrl!« pa se spreobrne od svojega greha ter ravna po pravu in pravičnosti, ¹⁵ če krivični dá nazaj, kar mu je bilo zastavljeno, in vrne, kar je naropal, če se drži zakonov življenja in ne počne več hudobije, bo zagotovo živel, ne bo umrl. ¹⁶ Nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne bo ostal v spominu proti njemu. Ker je ravnal po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel. ¹⁷ Sinovi tvojega ljudstva pa pravijo: »Gospodova pot ni pravilna.« Njihova pot ni pravilna! ¹⁸ Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo, bo zaradi tega umrl. ¹⁹ Če pa se krivični odvrne od svoje krivičnosti in ravna po pravu in pravičnosti, bo zaradi tega živel. ²⁰ Vi pa pravite: »Gospodova pot ni pravilna.« Vsakega izmed vas, Izraelova hiša, bom sodil po njegovih potih. ²¹ V dvanajstem letu našega izgnanstva, v desetem mesecu, petega v mesecu je prišel k meni ubežnik iz Jeruzalema in rekel: »Mesto je zavzeto.« ²² A Gospodova roka je bila nad menoj tisti večer, preden je prišel ubežnik. Odprl mi je usta, še preden je oni zjutraj prišel k meni. Usta so se mi odprla in nisem bil več nem. ²³ Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč: ²⁴ Sin človekov, prebivalci tistih razvalin na Izraelovem ozemlju govorijo: »Abraham je bil sam, ko je dobil deželo v posest; nas pa je veliko, nam je torej dana dežela.« ²⁵ Zato jim reci: Tako govori Gospod Bog: Vi jeste meso s krvjo, vzdigujete oči k malikom in prelivate kri, pa hočete dobiti deželo v posest! ²⁶ Opirate se na svoje meče, počenjate gnusobo in vsak oskrunja ženo svojega bližnjega, pa hočete imeti deželo v posesti! ²⁷ Tako jim povej: Tako govori Gospod Bog: Kakor jaz živim, bodo tisti v razvalinah padli pod mečem; kdor je na polju, ga bom dal zverem, da ga požrejo, in tisti, ki so v utrdbah in votlinah, bodo umrli za kugo. ²⁸ Deželo bom spremenil v pustinjo in stepo; konec bo njene ponosne moči. Izraelove gore bodo opustošene: nihče ne bo več hodil po njih. ²⁹ Ko bom deželo spremenil v pustinjo in stepo zaradi vseh gnusob, ki so jih počenjali, bodo spoznali, da sem jaz Gospod. ³⁰ Ti pa, sin človekov; sinovi tvojega ljudstva se pogovarjajo o tebi ob zidovih in pri hišnih vratih in pravijo drug drugemu, vsak svojemu bratu: »Pridite poslušat, kakšna je beseda, ki prihaja od Gospoda!« ³¹ K tebi hodijo kakor na ljudski shod, pred tabo poseda moje ljudstvo in posluša tvoje besede, vendar se ne ravnajo po njih. Da, na njihovih ustnicah je strastna ljubezen, njihovo srce pa se žene za dobičkom. ³² Glej, ti si zanje kakor pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune: poslušajo tvoje besede, vendar se ne ravnajo po njih. ³³ Ko pa bo to prišlo – in prišlo bo! – bodo spoznali, da je bil prerok med njimi.

Poglavje 57

¹ Pravični izgine,
pa si nihče ne vzame k srcu,
zvesti ljudje so pobrani,
pa nihče ne razume;
da, pred hudobijo je pobran pravični. ² Naj pride mir,
na svojih ležiščih naj počivajo tisti,
ki hodijo pošteno. ³ Vi pa stopite sèm,
sinovi čarovnice,
zarod, ki prešuštvuješ in se vlačugaš! ⁴ Iz koga se norčujete,
proti komu se širokoustite
in iztezate svoj jezik?
Mar niste otroci pregrehe,
zarod prevare? ⁵ Vi, ki se razvnemate med hrasti,
pod vsakim zelenim drevesom,
ki žrtvujete otroke po dolinah
v skalnatih prepadih? ⁶ Med zglajenimi kamni v strugi je tvoj delež,
ti, ti so tvoj žreb,
tudi njim si izlivala pitno daritev,
darovala jedilno daritev.
Mar naj bom potolažen s tem? ⁷ Na visoki in vzvišeni gori
si postavljala svoje ležišče,
tudi tja si se vzpenjala, da bi darovala klavno daritev. ⁸ Za vrati in za podboji
si postavljala svoje znamenje,
da, stran od mene si se razgaljala in vzpenjala,
razširjala si svoje ležišče
in si izgovarjala od njih plačilo,
ljubila si njihovo ležišče,
zrla v njihovo nagoto. ⁹ K Molohu si hodila z oljem
in množila svoja mazila,
pošiljala si daleč svoje sle
in se poniževala do podzemlja. ¹⁰ Utrudila si se zaradi številnih poti,
vendar nisi rekla: »Zaman je!«
Našla si življenjsko moč,
zato nisi opešala. ¹¹ Koga si se plašila in bala,
da si varala
in se mene nisi spominjala,
ne si vzela k srcu?
Mar jaz nisem molčal in mižal
in se mene nisi bala? ¹² Jaz bom oznanil tvojo pravičnost
in tvoja dejanja ti ne bodo pomagala. ¹³ Ko boš vpila, naj te reši kopica tvojih malikov,
jih bo vse odnesel veter,
sapa jih bo vzela,
kdor pa se k meni zateka, bo podedoval deželo
in dobil v last mojo sveto goro. ¹⁴ Rekli bodo:
Nasipajte, nasipajte, zravnajte pot,
odstranite ovire s poti za moje ljudstvo! ¹⁵ Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni,
ki večno prebiva in je njegovo ime sveto:
Na višavi in v svetišču prebivam,
sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu,
da poživljam duha ponižnim,
da poživljam srce potrtim. ¹⁶ Kajti ne pravdam se na veke
in ne srdim se za vselej,
sicer bi opešal duh pred mano
in duše, ki sem jih naredil. ¹⁷ Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se jezil,
ga udarjal, se skrival in se jezil,
on pa je hodil uporno po poti svojega srca. ¹⁸ Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil,
pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče. ¹⁹ Ustvaril bom sad ustnic:
»Mir, mir daljnemu in bližnjemu,« govori Gospod,
»ozdravil ga bom.« ²⁰ Krivičniki pa so kakor razburkano morje,
ki se ne more umiriti,
in njegovi valovi burkajo glen in blato. ²¹ »Ni miru,« govori moj Bog,
»za krivičnike.«