Sveto pismo v enem letu

Poglavje 3

¹ Zato jaz, Pavel, jetnik Kristusa Jezusa za vas, pogane …, ² mislim, da ste slišali za načrt Božje milosti, ki mi je bila dana za vas. ³ Kakor sem prej na kratko zapisal, mi je bila po razodetju razkrita skrivnost. ⁴ Če tisto berete, lahko doumete, kako razumevam Kristusovo skrivnost. ⁵ Ljudem prejšnjih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, ⁶ da so namreč pogani sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju, ⁷ katerega služabnik sem postal po daru Božje milosti, ki mi je bila dana po delovanju njegove moči. ⁸ Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana milost, da oznanjam poganom neizsledljivo Kristusovo bogastvo, ⁹ da vse razsvetlim glede skrivnostnega načrta, ki je bil od vekov skrit v Bogu, stvarniku vsega. ¹⁰ Tako naj bi se zdaj po Cerkvi oznanila vladarstvom in oblastem v nebeških področjih mnogovrstna Božja modrost, ¹¹ in sicer po večnem načrtu, ki ga je Bog izpeljal v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. ¹² V njem imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj. ¹³ Zato vas prosim, da ne postanete malodušni ob stiskah, ki jih trpim za vas in v katerih je vaša slava. ¹⁴ Zato upogibam svoja kolena pred Očetom, ¹⁵ po katerem se imenuje vsakršno očetovstvo v nebesih in na zemlji, ¹⁶ naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. ¹⁷ Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, ¹⁸ mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ¹⁹ ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti. ²⁰ Njemu pa, ki more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo, ²¹ njemu slava v Cerkvi in v Kristusu Jezusu skozi vse rodove, na veke vekov. Amen.

Poglavje 8

¹ V šestem letu, v šestem mesecu, petega v mesecu sem sedèl v svoji hiši in Judovi starešine so sedeli pred menoj. Tedaj je tam padla name roka Gospoda Boga. ² Videl sem: glej, postava je bila, podobna možu. Od dela, ki je bil videti kakor njegova ledja, navzdol je bil ogenj; in od njegovih ledij navzgor je bil videti kakor blesk, kakor bleščeč sijajnik. ³ Iztegnil je nekakšno roko in me zgrabil za koder na moji glavi. Duh me je vzdignil med zemljo in nebo in me v Božjih videnjih pripeljal v Jeruzalem k vhodu notranjih vrat, ki gledajo proti severu. Tam je stal kip ljubosumnosti, ki zbuja ljubosumnost. ⁴ In glej, tam je bilo veličastvo Izraelovega Boga, enako prikazni, ki sem jo videl v dolini. ⁵ Rekel mi je: Sin človekov, vzdigni oči proti severu! Vzdignil sem oči proti severu, in glej, severno od oltarnih vrat, ob vhodu, je bil ta kip ljubosumnosti. ⁶ Rekel mi je: Sin človekov, ali vidiš, kaj počenjajo? Velike gnusobe, ki jih tu počenja Izraelova hiša, da bi se oddaljila od mojega svetišča? A še večje gnusobe boš videl. ⁷ Nato me je odpeljal k vhodu v dvor. Videl sem: glej, luknja je bila v zidu. ⁸ Potem mi je rekel: Sin človekov, prebij zid! In ko sem prebil zid, glej, je bil tam vhod. ⁹ Rekel mi je: Vstopi in poglej hude gnusobe, ki jih tu počenjajo! ¹⁰ Tako sem vstopil in videl: glej, vsakršna laznina in ogabne živali, vsi maliki Izraelove hiše so bili vklesani krog in krog po zidu. ¹¹ Sedemdeset mož izmed starešin Izraelove hiše je stalo pred njimi, Šafánov sin Jaazanjá pa je stal v njihovi sredi. Vsak je imel svojo kadilnico v roki in vonj kadilnega oblaka se je dvigal. ¹² Tedaj mi je rekel: Ali si videl, sin človekov, kaj počnejo starešine Izraelove hiše v temi, vsak v sobi svojega malika? Govorijo namreč: »Gospod nas ne vidi, Gospod je zapustil deželo.« ¹³ Potem mi je še rekel: Videl boš še večje gnusobe, ki jih počenjajo. ¹⁴ Nato me je peljal k vhodu vrat Gospodove hiše, ki so proti severu. Glej, tam so sedele ženske in objokovale Tamúza. ¹⁵ Rekel mi je: Si videl, sin človekov? Še večje gnusobe kakor te boš videl. ¹⁶ Tedaj me je peljal v notranji dvor Gospodove hiše. In glej, pri vhodu v Gospodov tempelj, med preddverjem in oltarjem, je bilo kakih petindvajset mož. S hrbtom so bili obrnjeni proti Gospodovemu templju in z obrazom proti vzhodu; kleče proti vzhodu so molili sonce. ¹⁷ Rekel mi je: Si videl, sin človekov? Mar je Judovi hiši premalo, da počenjajo gnusobe, ki jih tu počenjajo? Ali morajo deželo polniti z nasiljem in me vedno znova izzivati k jezi? Glej, vejico si dajejo pod nos. ¹⁸ Zato bom tudi jaz ravnal srdito z njimi. Moje oko se ne bo usmililo, ne bom prizanesel. Četudi mi z močnim glasom vpijejo na ušesa, jih ne bom poslušal.

Poglavje 9

¹ Tedaj mi je z močnim glasom zavpil na ušesa in rekel: Približajte se, izvrševalci kazni nad mestom, vsak s svojim uničevalnim orožjem v roki! ² In glej, šest mož je prišlo po poti od Gornjih vrat, ki gledajo proti severu, vsak s svojim pokončevalnim orožjem v roki. Sredi med njimi je bil mož v platnenem oblačilu in s pisarsko pripravo ob ledjih. Prišli so in se postavili poleg bronastega oltarja. ³ Veličastvo Izraelovega Boga se je iznad keruba, nad katerim je bilo, vzdignilo proti pragu hiše. Zaklical je možu v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih, ⁴ Gospod mu je rekel: Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj črko tav na čelo možem, ki vzdihujejo in žalujejo zavoljo vseh gnusob, ki se dogajajo v njegovi sredi. ⁵ Drugim pa je rekel, tako da sem slišal: Pojdite za njim skozi mesto in pobijajte! Vaše oko naj se ne usmili, ne prizanašajte! ⁶ Starce, mladeniče in mladenke, otroke in žene pobijte in pokončajte! Ne dotikajte pa se nikogar, ki ima na sebi tav! Začnite pri mojem svetišču! In začeli so pri možeh, starešinah, ki so stali pred hišo. ⁷ Rekel jim je: Oskrunite hišo, napolnite dvore s pomorjenimi; potem pojdite ven! Šli so ven in pobijali po mestu. ⁸ Ko so tako pobijali, sem ostal le jaz. Padel sem na obraz, zavpil in rekel: »Oh, Gospod Bog, ali hočeš uničiti ves Izraelov ostanek, ko izlivaš svoj srd nad Jeruzalemom?« ⁹ Rekel mi je: Krivda Izraelove in Judove hiše je zelo zelo velika. Dežela je polna krvi in mesto polno pokvarjenosti. Govorijo namreč: »Gospod je zapustil deželo« in »Gospod ne vidi«. ¹⁰ Bom pa še jaz: moje oko se ne bo usmililo, ne bom prizanesel. Njihovo ravnanje bom spravil na njihovo glavo. ¹¹ In glej, mož v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih, je sporočil zadevo in rekel: Storil sem, kakor si mi zapovedal.

Poglavje 41

¹ Umolknite pred menoj, otoki,
ljudstva naj okrepijo svojo moč.
Približajo naj se in govorijo,
skupaj pristopimo k pravdi! ² Kdo je obudil tega z vzhoda,
ki ga kliče pravičnost, da stopa za njo,
da postavlja predenj narode
in mu podreja kralje,
spreminja vsak meč v prah,
vsak lok v razneseno strnje? ³ Podi jih in mirno hiti naprej,
s svojimi nogami ne hodi po stezi. ⁴ Kdo je to storil in naredil?
On, ki kliče rodove od začetka:
Jaz, Gospod, ki sem prvi
in sem pri poslednjih še isti. ⁵ Otoki so gledali in se prestrašili,
konci zemlje so se stresli,
približali so se in pristopili: ⁶ vsak pomaga svojemu sosedu
in pravi svojemu bratu: »Bodi srčen!« ⁷ Livar osrčuje zlatarja,
gladilec s kladivom kovača ob nakovalu.
O spoju pravi: »Dober je!«
in ga z žeblji utrjuje, da bi se ne majal. ⁸ Ti pa, Izrael, moj služabnik,
Jakob, ki sem ga izvolil,
potomec Abrahama, mojega prijatelja, ⁹ ki sem te vzel s koncev zemlje,
te poklical iz njenih skrajnih kotov
in ti rekel: »Ti si moj služabnik,
izvolil sem te in te nisem zavrgel.« ¹⁰ Ne boj se, saj sem s teboj,
nikar se plaho ne oziraj,
saj sem jaz tvoj Bog.
Okrepil te bom in ti pomagal,
podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. ¹¹ Glej, sramovali se bodo in zardevali
vsi, ki so razdraženi proti tebi,
postali bodo kakor nič in bodo propadli,
tisti, ki se pravdajo s teboj. ¹² Iskal jih boš, pa jih ne boš našel,
tistih, ki se prepirajo s teboj.
Postali bodo kakor nič in kot praznina,
tisti, ki se spopadajo s teboj. ¹³ Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog,
ki te držim za desnico
in ti pravim: »Ne boj se,
jaz ti bom pomagal.« ¹⁴ Ne boj se, o Jakob, črviček,
krdelce Izraelovo,
jaz ti bom pomagal, govori Gospod,
Sveti Izraelov je tvoj odkupitelj. ¹⁵ Glej, naredil te bom za mlatilne sani,
nove, z mnogimi zobmi.
Mlatil boš gore in jih drobil,
griče boš naredil kakor pleve. ¹⁶ Véjal jih boš in odnesel jih bo veter,
vihar jih bo razpršil.
Ti pa se boš veselil v Gospodu,
se hvalil s Svetim Izraelovim. ¹⁷ Revni in ubogi iščejo vodo,
pa je ni,
njihov jezik se suši od žeje.
Jaz, Gospod, jih bom uslišal,
jaz, Izraelov Bog, jih ne bom zapustil. ¹⁸ Na golih gričih bom odprl reke
in studence sredi dolin,
puščavo bom spremenil v jezero vodá,
suho deželo v vrelce vodá. ¹⁹ V puščavo bom zasadil cedro,
akacijo, mirto in oljko,
v pustinjo bom postavil cipreso,
brest in jelko skupaj, ²⁰ da bodo videli in spoznali,
opazili in hkrati doumeli,
da je to naredila Gospodova roka,
da je to ustvaril Sveti Izraelov. ²¹ Predstavite svojo pravdo, govori Gospod,
prinesite svoje dokaze, govori Jakobov kralj. ²² Naj pristopijo in nam oznanijo
reči, ki se bodo pripetile.
Prejšnje reči, katere so, oznanite,
da si bomo vzeli k srcu
in spoznali njihovo izpolnitev,
ali dajte nam slišati prihodnje reči. ²³ Oznanite reči, ki pridejo nazadnje,
pa bomo spoznali, da ste vi bogovi.
Da, storite kaj dobrega ali slabega,
pa se bomo čudili in gledali hkrati. ²⁴ Glejte, vi ste nič
in vaše delo je ničevo,
gnusoba je, kdor vas izbere. ²⁵ Obudil sem ga s severa in je prišel,
od sončnega vzhoda bo klical moje ime.
Kneze bo mendral kakor ilovico,
kakor lončar tepta glino. ²⁶ Kdo je to oznanil od začetka, da bi vedeli,
in vnaprej, da bi rekli: »Prav je.«
Nihče ni oznanil, nihče ni dal slišati,
nihče ni slišal vaših besed. ²⁷ Prvi oznanjam Sionu: »Glej, tu so!«
in dajem Jeruzalemu glasnika veselja. ²⁸ Gledam naokrog, pa ni nikogar,
med njimi ni svetovalca,
ki bi ga mogel vprašati in bi mi vrnil besedo. ²⁹ Glejte, vsi ti so nič,
ničeva so vsa njihova dela,
njihove ulite podobe so veter in zmeda.