Sveto pismo v enem letu

Poglavje 3

²¹ Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje. ²² Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa. ²³ Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. ²⁴ To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. ²⁵ Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico. ²⁶ Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. ²⁷ Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. ²⁸ Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. ²⁹ Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.

Poglavje 4

¹ Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega, ² temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče. ³ Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta. ⁴ Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, ⁵ da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. ⁶ Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« ⁷ Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu. ⁸ Toda tedaj ste služili bogovom, ki to po naravi niso, ker pač niste poznali Boga. ⁹ Zdaj pa ne samo, da ste Boga spoznali, ampak še več, tudi Bog vas je spoznal. Kako se torej obračate nazaj k tistim slabotnim in bednim prvinam, ki jim hočete spet služiti? ¹⁰ Obhajate dneve, mesece, letne čase in leta. ¹¹ Bojim se za vas, da sem se morda zaman trudil za vas. ¹² Postanite kakor jaz, bratje, prosim vas, ker sem tudi jaz postal kakor vi. Nobene krivice mi niste prizadeli. ¹³ Veste, da sem vam prvikrat oznanil evangelij v slabosti mesa. ¹⁴ To vam je bilo v preizkušnjo, a me zaradi tega niste ne zaničevali ne zavrgli, temveč ste me sprejeli kot Božjega angela, kot Kristusa Jezusa. ¹⁵ Kje je torej tisto vaše blagrovanje? Lahko vam namreč zagotovim, da bi si takrat oči izdrli in mi jih dali, ko bi bilo mogoče. ¹⁶ Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico? ¹⁷ Oni se vneto zavzemajo za vas, a ne dobrohotno; hočejo vas namreč izključiti, da bi se vi vneto zavzemali zanje. ¹⁸ Dobro pa se je vneto zavzemati za dobro vselej in ne samo tedaj, kadar sem navzoč pri vas, ¹⁹ otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus. ²⁰ V tem trenutku bi bil rad pri vas in bi vam rad spregovoril z drugačnim glasom, ker ne vem, kaj bi z vami.

Poglavje 1

¹ Kako samotno leži mesto,
nekdaj polno ljudstva!
Postalo je kakor vdova,
velikanka med narodi.
Kneginja med okrožji
je postala tlačanka. ² Bridko joka ponoči,
solze ji tečejo po licih.
Zanjo ni tolažnika
med vsemi njenimi ljubimci;
vsi njeni prijatelji so jo izdali,
postali so njeni sovražniki. ³ Judeja je šla v izgnanstvo zaradi bede
in zaradi trde tlake.
Prebiva med narodi,
ne najde počitka.
Vsi njeni preganjalci so jo zajeli
med tesnimi bregovi. ⁴ Poti na Sion žalujejo,
ker nihče ne pride na praznik.
Vsa njena vrata so razbita,
njeni duhovniki vzdihujejo.
Njene mladenke so žalostne;
in ona, bridko ji je. ⁵ Njeni nasprotniki so postali poglavarji,
njeni sovražniki uspevajo,
kajti Gospod ji je prizadel bolečino
zaradi njenih premnogih pregreh.
Njeni otroci so odšli
kot ujetniki pred nasprotnikom. ⁶ Izginil je s hčere sionske
ves njen sijaj,
njeni knezi so postali kakor jeleni,
ki ne najdejo paše;
šli so brez moči
pred preganjalcem. ⁷ Hči jeruzalemska se spominja
v dneh svoje bede in zablode
vseh svojih dragocenosti,
ki jih je imela od davnih dni.
Ko je njeno ljudstvo padlo v nasprotnikove roke
in nikogar ni bilo, ki bi ji pomagal,
so jo njeni nasprotniki gledali;
smejali so se ob njenem uničenju. ⁸ Hči jeruzalemska je hudo grešila,
zato je postala nesnaga.
Vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo,
ker so videli njeno nagoto.
Tudi sama vzdihuje
in se obrača nazaj. ⁹ Njena nečistost je na njenem krilu;
ni pomislila na svoj konec.
Zato je strahovito padla,
ni tolažnika zanjo.
Glej, Gospod, na mojo bedo,
kajti sovražnik se povzdiguje. ¹⁰ Nasprotnik je iztegnil svojo roko
po vseh njenih dragocenostih.
Da, videla je narode,
prišli so v njeno svetišče;
tisti, ki si jim zapovedal, naj ne stopajo
v skupnost, ki pripada tebi. ¹¹ Vse njeno ljudstvo vzdihuje,
išče kruha;
svoje dragocenosti dajejo za hrano,
da bi poživili dušo.
Glej, Gospod, in premisli,
kako sem postala zaničevana! ¹² Vam to nič ne pomeni, ki greste mimo po poti?
Premislite in glejte,
ali je kakšna bolečina kakor je moja,
ki me je zadela;
ki jo je prizadel Gospod
na dan svoje srdite jeze. ¹³ Z višave je poslal ogenj v moje kosti,
spustil ga je vanje.
Razpel je mrežo mojim nogam,
obrnil me je nazaj.
Dal je, da sem osamljena,
da ves dan hiram. ¹⁴ Oprezoval je za mojimi pregrehami,
s svojo roko jih je zavozlal;
povzpele so se na moj vrat,
pustil je, da je omahnila moja moč.
Gospod me je izročil v roke takšnih,
ki se jim ne morem upreti. ¹⁵ Gospod je zavrgel vse moje junake,
ki so bili pri meni.
Zoper mene je sklical zbor,
da bi zlomil moje mladeniče.
Gospod je stiskal v stiskalnici
devico, Judovo hčer. ¹⁶ Nad temi rečmi jočem,
moje oči točijo solze;
zakaj daleč je od mene tolažnik,
ki bi poživil mojo dušo.
Moji sinovi so osamljeni,
ker je prevladal sovražnik. ¹⁷ Hči sionska izteguje svoje roke,
ni tolažnika zanjo.
Gospod je zapovedal zoper Jakoba,
tiste okrog njega za njegove nasprotnike.
Hči jeruzalemska je postala
nesnaga med njimi. ¹⁸ Pravičen je Gospod,
saj sem se upirala njegovim ustom.
Poslušajte vendar, vsa ljudstva,
in glejte mojo bolečino!
Moje mladenke in moji mladeniči
so odšli v ujetništvo. ¹⁹ Klicala sem svoje ljubimce,
oni so me prevarali.
Moji duhovniki in starešine
so ginevali v mestu,
ko so si iskali hrane,
da bi poživili svojo dušo. ²⁰ Glej, Gospod, kako sem v stiski,
moje drobovje vre;
moje srce se obrača v moji notranjosti,
ker sem se kljubovalno upirala.
Zunaj meč ropa otroke,
v hiši je kakor smrt. ²¹ Slišali so, kako vzdihujem,
ni tolažnika zame.
Vsi moji sovražniki so slišali o moji nesreči,
veselijo se, ker si ti to storil.
Daj, da pride dan, ki si ga poklical,
naj bodo kakor jaz. ²² Vsa njihova hudobija naj pride predte;
ravnaj z njimi,
kakor si ravnal z menoj
zaradi vseh mojih pregreh;
kajti silno je moje ječanje
in moje srce je bolno.

Poglavje 2

¹ Kako je Gospod v svoji jezi
hčer sionsko pokril z oblaki!
Z neba je vrgel na zemljo
Izraelovo slavo.
Ni se spomnil podnožja svojih nog
na dan svoje jeze. ² Gospod je brez usmiljenja uničil
vse Jakobove pašnike;
v svojem besu je porušil
utrdbe hčere judovske;
na tla je vrgel, onečastil je
kraljestvo in njegove vladarje. ³ V izbruhu jeze je zdrobil
vso Izraelovo moč.
Svojo desnico je potegnil nazaj
pred sovražnikom.
Gorel je v Jakobu kakor žareč ogenj,
ki požira naokrog. ⁴ Napel je svoj lok kakor sovražnik,
nastavil je svojo desnico;
kakor nasprotnik je pomoril
vse, ki so bili naslada za oči.
V šotoru hčere sionske
je izlil svojo srditost kakor ogenj. ⁵ Gospod je postal kakor sovražnik,
uničil je Izraela;
uničil je vse njegove palače,
uničil je njegove trdnjave.
Namnožil je v hčeri judovski
tarnanje in ječanje. ⁶ Opustošil je svoje zavetišče kakor vrt,
uničil je svoj prostor za praznični shod.
Gospod je na Sionu izročil pozabi
praznični shod in soboto;
v togoti svoje jeze je zavrgel
kralja in duhovnika. ⁷ Gospod je zavrgel svoj oltar,
zapustil je svoje svetišče;
v sovražnikove roke je izročil
zidove njegovih palač.
V Gospodovi hiši so dvignili glas
kakor na dan prazničnega shoda. ⁸ Gospod je sklenil, da uniči
obzidje hčere sionske.
Napel je merilno vrvico,
svoje roke ni odtegnil uničevanju.
V žalost je zavil okop in obzidje,
skupaj veneta. ⁹ Njena vrata so se pogreznila v zemljo,
polomil in razbil je njene zapahe.
Njen kralj in njeni knezi so med narodi,
ni več postave.
Tudi njeni preroki ne najdejo
videnja, ki je od Gospoda. ¹⁰ Na tleh sedijo, molčijo
starešine hčere sionske;
pepel so posuli na svoje glave,
nadeli so si raševino.
Do tal so povesile glavo
mladenke jeruzalemske. ¹¹ Moje oči hirajo v solzah,
moje drobovje vre;
jetra so se mi razsula na tla
zaradi poloma hčere mojega ljudstva,
ko omedlevajo otroci in dojenčki
po mestnih ulicah. ¹² Svojim materam pravijo:
»Kje sta žito in vino?«
ko omedlevajo kakor smrtno ranjeni
po mestnih ulicah;
ko se njihova duša izliva
v naročje njihovih mater. ¹³ Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo,
hči jeruzalemska?
Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim,
devica, hči sionska?
Zakaj velik kakor morje je tvoj polom;
kdo bi te mogel ozdraviti? ¹⁴ Kar so tvoji preroki videvali zate,
so bile puhlice in neokusnosti;
niso razkrivali tvoje krivde,
da bi obrnili tvojo usodo.
Zate so videvali izreke,
puhlice in zapeljive reči. ¹⁵ Zoper tebe ploskajo z rokami
vsi, ki gredo mimo po poti.
Sikajo in zmajujejo s svojimi glavami
nad hčerjo jeruzalemsko:
»Je to mesto, ki so ga imenovali
popolnost lepote, veselje vse zemlje?« ¹⁶ Zoper tebe odpirajo svoja usta
vsi tvoji sovražniki.
Sikajo in škripljejo z zobmi,
govorijo: »Pogoltnili smo!
Končno, to je dan, ki smo nanj čakali!
Našli smo, videli smo!« ¹⁷ Gospod je storil, kar je bil zasnoval,
izpolnil je svojo besedo,
ki jo je bil že zdavnaj zapovedal;
rušil je in se ni usmilil.
Razveselil je sovražnika nad teboj,
povzdignil je moč svojih nasprotnikov. ¹⁸ Njihovo srce vpije h Gospodu.
Obzidje hčere sionske,
toči solze v potokih
podnevi in ponoči!
Ne daj si pokoja,
naj ne počiva hči tvojega očesa! ¹⁹ Vstani, vpij ponoči,
ob začetku straž.
Izlij svoje srce kakor vodo
pred Gospodovo obličje.
Dvigni k njemu svoje roke
za duše svojih otrok,
ki omedlevajo od lakote
na začetku vseh ulic. ²⁰ Glej, Gospod, ozri se!
S kom si tako ravnal?
Mar morajo žene jesti svoj plod,
otroke, ki so jih ljubkovale?
Mar morata biti v Gospodovem templju umorjena
duhovnik in prerok? ²¹ Na tleh ležita po ulicah
deček in starec;
moje mladenke in moji mladeniči
so padli pod mečem.
Ti si jih pomoril na dan svoje jeze,
klal si, nisi se usmilil. ²² Kakor na dan prazničnega shoda si poklical
moje grozote vse naokrog.
Na dan jeze Gospodove
nihče ni ušel in preživel.
Tiste, ki sem jih ljubkovala in vzredila,
je pokončal moj sovražnik.

Poglavje 145

² Vsak dan te bom slavil,
hvalil bom tvoje ime na vekov veke. ³ Velik je Gospod in zelo hvaljen,
njegova veličina je nedoumljiva. ⁴ Rod za rodom bo slavil tvoja dela,
tvoja mogočna dela bodo oznanjali. ⁵ O sijaju slave tvojega veličastva,
o tvojih čudežih bom premišljal. ⁶ O moči tvojih strašnih del bodo govorili,
pripovedoval bom o tvojih velikih dejanjih. ⁷ Spomin na tvojo veliko dobroto bodo izrekali,
zaradi tvoje pravičnosti bodo vriskali. ⁸ Milostljiv in usmiljen je Gospod,
počasen v jezi in velik v dobroti. ⁹ Gospod je dober do vsakega,
njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli. ¹⁰ Gospod, zahvaljevala se ti bodo vsa tvoja dela,
tvoji zvesti te bodo slavili. ¹¹ O slavi tvojega kraljestva bodo govorili,
o tvoji mogočnosti bodo pripovedovali, ¹² da dajo spoznati človeškim sinovom tvoja mogočna dela,
slavo sijaja tvojega kraljestva. ¹³ Tvoje kraljestvo je kraljestvo vseh vekov,
tvoje vladarstvo skozi vse rodove.
Gospod je zanesljiv v vseh svojih besedah,
dobrotljiv v vseh svojih delih. ¹⁴ Gospod podpira vse, ki padajo,
vzdiguje vse, ki so upognjeni. ¹⁵ Oči vseh čakajo nate,
ti jim daješ hrano ob pravem času; ¹⁶ odpiraš svojo roko
in tešiš željo vsemu živemu. ¹⁷ Gospod je pravičen na vseh svojih poteh,
dobrotljiv v vseh svojih delih. ¹⁸ Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo,
vsem, ki ga kličejo v zvestobi. ¹⁹ Izpolni željo svojih častilcev,
usliši njihovo klicanje in jih reši. ²⁰ Gospod varuje vse, ki ga ljubijo,
vse krivičnike pa bo pokončal. ²¹ Moja usta naj govorijo Gospodovo hvalnico,
vse meso naj slavi njegovo sveto ime
na vekov veke.