Sveto pismo v enem letu

Poglavje 2

¹ Med ljudstvom pa so nastopili tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji, ki bodo skrivaj uvajali pogubne ločíne. Celo Gospodarja, ki jih je odkupil, bodo tajili. S tem si bodo tudi nakopavali naglo pogubo. ² In mnogi bodo sledili njihovim razuzdanostim in po njihovi krivdi se bo preklinjala pot resnice. ³ Zaradi svoje lakomnosti vas bodo izkoriščali z izmišljenimi besedami. Toda obsodba nad njimi že davno ne počiva in njihova poguba ne dremlje. ⁴ Bog še angelom, ki so storili greh, ni prizanesel, temveč jih je strmoglavil v podzemlje in jih dal v verige mračnega brezna, da bodo zastraženi do sodbe. ⁵ Tudi davnemu svetu ni prizanesel. Obvaroval pa je Noeta, enega od osmih, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop na svet brezbožnih. ⁶ Tudi mesti Sódomo in Gomóro je obsodil na uničenje in ju upepelil ter s tem postavil za svarilo prihodnjim brezbožnežem. ⁷ Rešil pa je pravičnega Lota, ki ga je bolelo razuzdano življenje pokvarjencev. ⁸ Zaradi njihovih nepostavnih del, ki jih je – ker je živel med njimi – gledal in poslušal iz dneva v dan, se je njegova pravična duša mučila. ⁹ Gospod namreč zna globoko pobožne rešiti iz preizkušnje, krivične pa prihraniti za dan sodbe, da jih kaznuje, ¹⁰ zlasti tiste, ki tekajo za mesom v želji po skrunjenju in prezirajo gospostvo.Ti predrzni svojeglavci niti pred veličastvi ne trepečejo, ampak jih sramotijo. ¹¹ Pa vendar jih angeli, ki jih po moči in sili prekašajo, ne tožijo pred Gospodom s preklinjanjem. ¹² Ti svojeglavci, podobni brezumnim živalim, ki so že po naravi rojene zato, da jih lovijo in pobijajo, pa preklinjajo tisto, česar ne poznajo. Zato jih bo njihova lastna pokvarjenost uničila, ¹³ za krivičnost pa bodo prejeli plačilo. V užitek jim je nasladnost pri polnem dnevu. Madeži in graje so: naslajajo se v svojih prevarah, ko se z vami razkošno gostijo. ¹⁴ Njihove oči so polne prešuštva in nikoli ne prenehajo z grehom. Zvabljajo neutrjene duše, srce jim je izurjeno za lakomnost, otroci prekletstva so. ¹⁵ Zapustili so pravo pot in zablodili. Stopili so na pot Beórjevega sina Bileáma, ki je vzljubil krivičen zaslužek, ¹⁶ a je bil zaradi svoje protipostavnosti posvarjen; nema vprežna živina, ki je spregovorila s človeškim glasom, je preprečila prerokovo norost. ¹⁷ To so presahli studenci in oblaki, ki jih goni burja. Zanje je prihranjena črna tema. ¹⁸ Govorijo napihnjene in prazne besede in z razuzdanimi poželenji mesa zvabljajo take, ki so se komaj izmaknili ljudem, ki živijo v zablodi. ¹⁹ Svobodo jim obljubljajo, pa so sami sužnji pokvarjenosti. Kajti človek je suženj tega, čemur podleže. ²⁰ Če se namreč tisti, ki so po spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa zbežali pred omadeževanostjo sveta, spet zapletejo vanjo in ji podležejo, so končno na slabšem kakor na začetku. ²¹ Za take bi bilo bolje, če ne bi spoznali poti pravičnosti, kakor pa da so jo spoznali, a so se kljub temu obrnili proč od svete zapovedi, ki jim je bila izročena. ²² Take doleti, kar pove resničen pregovor:
Pes se vrne k lastnemu izbljuvku,in:
»Svinja se okopa, pa se spet valja v blatni luži.«

Poglavje 43

¹ Ko je Jeremija nehal govoriti vsemu ljudstvu vse besede Gospoda, njihovega Boga, vse te besede, s katerimi ga je Gospod, njihov Bog, poslal k njim, ² so Hošajájev sin Azarjá in Karéahov sin Johanán in vsi ošabni možje rekli Jeremiju: »Laž govoriš. Gospod, naš Bog, te ni poslal z naročilom: ›Ne hodite v Egipt, da se tam naselite,‹ ³ temveč Nerijájev sin Baruh te ščuva proti nam, da nas dá Kaldejcem v roke, da nas usmrtijo ali odvedejo v izgnanstvo v Babilon.« ⁴ Tako Karéahov sin Johanán, vsi vojaški poveljniki in vse ljudstvo niso poslušali Gospodovega glasu, naj ostanejo v Judovi deželi. ⁵ Karéahov sin Johanán in vsi vojaški poveljniki so vzeli ves ostanek Judov, ki so se od vseh narodov, kamor so se razkropili, vrnili, da bi se spet naselili v Judovi deželi: ⁶ može, žene in otroke, kraljeve hčere in vse druge, ki jih je poveljnik telesne straže Nebuzaradán pustil pri Gedaljáju, Ahikámovemu sinu in Šafánovemu vnuku, ter preroka Jeremija in Nerijájevega sina Baruha. ⁷ Prišli so v egiptovsko deželo, ker niso bili poslušni Gospodovemu glasu; prišli so do Tahpanhésa. ⁸ V Tahpanhésu se je zgodila Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: ⁹ Vzemi v roko velike kamne in jih z malto vkoplji v opekasti tlak pri vhodu v faraonovo hišo v Tahpanhésu pred očmi Judovih mož. ¹⁰ Potem jim reci: Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, pošljem po svojega služabnika Nebukadnezarja, babilonskega kralja, da postavim njegov prestol na te kamne, ki sem jih vkopal, in razpne svoj baldahin nad njimi. ¹¹ Prišel bo in udaril egiptovsko deželo:
kdor je za smrt, bo za smrt;
kdor je za ujetništvo, bo za ujetništvo;
kdor je za meč, pride pod meč. ¹² Zanetil bo ogenj v hišah egiptovskih bogov, jih požgal, nje pa odpeljal. Obral bo egiptovsko deželo, kakor pastir obere uši na svoji obleki. Potem bo odšel od tam v miru. ¹³ In razbil bo obeliske v Bet Šemešu v egiptovski deželi in požgal v ognju hiše egiptovskih bogov.

Poglavje 44

¹ Beseda, ki se je zgodila Jeremiju za vse Judovce, ki so prebivali v egiptovski deželi, naseljeni v Migdólu, Tahpanhésu, Memfisu in v deželi Patrósu. ² Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Sami ste videli vso nesrečo, ki sem jo spravil nad Jeruzalem in nad vsa Judova mesta. Glejte, danes so razvaline in nihče ne prebiva v njih ³ zaradi hudobije, ki so jo počenjali, da bi me jezili, ko so hodili zažigat kadilo in služit drugim bogovom, ki jih niso poznali ne oni ne vi ne njihovi očetje. ⁴ Jaz pa sem pošiljal, nenehno pošiljal k vam svoje služabnike preroke z opominom: »Ne delajte vendar te gnusobe, ki jo sovražim!« ⁵ Pa niso poslušali ne nastavili ušesa, da bi se odvrnili od svoje hudobije in bi ne zažigali kadila drugim bogovom. ⁶ Tako se je razlila moja togota in jeza ter se vnela v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah, da so postali razvaline in pustinja, kakor je ta dan. ⁷ Zdaj pa tako govori Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Zakaj sami sebe spravljate v tako veliko nesrečo? Iz Juda si iztrebljate moža in ženo, otroka in dojenca, in si ne puščate niti ostanka. ⁸ Jezite me z deli svojih rok, ko zažigate kadilo drugim bogovom v egiptovski deželi, kamor ste se prišli naselit. Tako iztrebljate sami sebe in postajate kletev in sramota pri vseh narodih na zemlji. ⁹ Mar ste pozabili hudobije svojih očetov, hudobije Judovih kraljev in hudobije njihovih žena ter svoje hudobije in hudobije svojih žena, ki so jih počenjale v Judovi deželi in po jeruzalemskih ulicah? ¹⁰ Pa se do tega dne niso skesali, niso se bali ne držali moje postave in mojih zakonov, ki sem jih predložil vam in vašim očetom. ¹¹ Zato tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, svoj obraz obrnem proti vam v nesrečo, da iztrebim vsega Juda. ¹² Vzel bom Judov ostanek, ki je obrnil svoje obličje, da bi šel v egiptovsko deželo, da se tam naseli: vsi bodo pokončani v egiptovski deželi, popadali bodo pod mečem in z lakoto bodo pokončani od najmanjšega do največjega. Pod mečem in za lakoto bodo pomrli in bodo v prekletstvo ter v grozo, v kletev in sramoto. ¹³ Naseljence v egiptovski deželi bom kaznoval, kakor sem kaznoval Jeruzalem z mečem, z lakoto in s kugo. ¹⁴ Nihče od ostanka Judov, ki so prišli v egiptovsko deželo, da se tam naselijo, ne bo ubežal in ne utekel, da bi se vrnil v Judovo deželo, kamor se želijo vrniti, da bi spet tam prebivali. Ne bodo se vrnili, razen nekaj ubežnikov. ¹⁵ Vsi možje, ki so vedeli, da so njihove žene zažigale kadilo drugim bogovom, in vse ženske, ki so bile navzoče – velik zbor – in vse ljudstvo, ki se je naselilo v egiptovski deželi, v Patrósu, so odgovorili Jeremiju in rekli: ¹⁶ »V tem, kar si nam govoril v Gospodovem imenu, te ne bomo ubogali. ¹⁷ Pač pa bomo natančno izpolnjevali vse, kar smo obljubili: kraljici neba bomo zažigali kadilo in ji opravljali pitne daritve, kakor smo delali mi in naši očetje, naši kralji in naši višji uradniki v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah. Takrat smo imeli kruha do sitega. Bilo nam je dobro in nobene nesreče nismo videli. ¹⁸ Odkar pa smo kraljici neba nehali zažigati kadilo in ji opravljati pitne daritve, trpimo pomanjkanje v vsem in nas pokončujeta meč in lakota.« ¹⁹ Žene pa so rekle: »Če kraljici neba zažigamo kadilo in ji opravljamo pitne daritve, mar brez vednosti svojih mož delamo kolače po njeni podobi in ji opravljamo pitne daritve?« ²⁰ Tedaj je Jeremija rekel vsemu ljudstvu, možem in ženam, vsemu ljudstvu, ki mu je tako odgovorilo: ²¹ »Ali ni bilo prav kadilo, ki ste ga zažigali po Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah, vi in vaši očetje, vaši kralji in višji uradniki z ljudstvom dežele vred, tisto, česar se je Gospod spomnil in mu je šlo k srcu? ²² Gospod tega ni mogel več prenašati spričo vaših hudobnih dejanj in gnusob, ki ste jih počenjali: tako se je vaša dežela spremenila v razdejanje, grozo in prekletstvo. Nihče ne prebiva več v njej, kakor je ta dan. ²³ Ker ste zažigali kadilo in grešili proti Gospodu, ker niste poslušali Gospodovega glasu in niste ravnali po njegovi postavi, po njegovih zakonih in pričevanjih, zato vas je zadela ta nesreča, kakor je ta dan.« ²⁴ Jeremija je dalje rekel vsemu ljudstvu in vsem ženskam: »Poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki ste v egiptovski deželi: ²⁵ Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Vi in vaše žene ste s svojimi usti govorili in s svojimi rokami izpolnjujete, ko pravite: ›Moramo držati svoje zaobljube, ki smo jih naredili; kraljici neba moramo zažigati kadilo in ji opravljati pitne daritve.‹ Kar držite svoje zaobljube in jih zvesto izpolnjujte! ²⁶ A poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki prebivate v egiptovski deželi: Glejte, prisegam pri svojem velikem imenu, govori Gospod: Naj nikdar več ne jemlje v usta mojega imena kateri koli Judovec v vsej egiptovski deželi, da bi rekel: ›Kakor živi Gospod Bog!‹ ²⁷ Glejte, bedim nad njimi v nesrečo in ne v srečo. Vsi Judovci, ki so v egiptovski deželi, bodo pokončani pod mečem in z lakoto, do zadnjega. ²⁸ Le maloštevilni bodo ubežali meču in se iz egiptovske dežele vrnili v Judovo deželo. Ves Judov ostanek, ki je šel v egiptovsko deželo, da se tam naseli, bo spoznal, čigava beseda obvelja, moja ali njihova. ²⁹ Tole vam bodi znamenje, govori Gospod, da vas kaznujem na tem kraju, da spoznate, da res obveljajo moje besede vam v nesrečo: ³⁰ Tako govori Gospod: Glejte, faraona Hofrája, egiptovskega kralja, dam v roke njegovih sovražnikov in v roke tem, ki mu strežejo po življenju, kakor sem dal Sedekíja, Judovega kralja, v roko njegovemu sovražniku Nebukadnezarju, babilonskemu kralju, ki mu je stregel po življenju.«

Poglavje 140

² Reši me, Gospod, pred hudobnim človekom,
čuvaj me pred možmi nasilja, ³ ki v srcu premišljujejo hudobije,
vsak dan netijo vojne. ⁴ Svoje jezike brusijo kakor kača,
gadji strup je pod njihovimi ustnicami. Sela. ⁵ Varuj me, Gospod, pred rokami krivičnika,
čuvaj me pred možmi nasilja,
ki premišljujejo, kako bi izpodnesli moje korake. ⁶ Prevzetneži so nastavili zanko zame in vrvi,
razpeli so mrežo ob poti,
pasti so položili zame. Sela. ⁷ Dejal sem Gospodu: »Ti si moj Bog,
prisluhni, Gospod, glasu moje prošnje. ⁸ Gospod, moj Gospod, moč moje rešitve,
zaščitil si mojo glavo na dan boja. ⁹ Gospod, ne izpolni krivičnikove želje, njegovega naklepa;
ne dopusti, da bi se dvignili.« Sela. ¹⁰ Glava tistih, ki me obdajajo,
muka njihovih ustnic naj jih pokrije. ¹¹ Naj dežuje nanje žareče oglje,
naj jih strmoglavi v ogenj,
v brezno, da nikoli ne vstanejo. ¹² Jezikač naj ne bo trden na zemlji,
nasilnika naj hudobija prežene v prepad. ¹³ Vem, da bo Gospod izvršil sodbo za nesrečnega,
pravico za ubogega. ¹⁴ Zares, pravični se bodo zahvaljevali tvojemu imenu,
iskreni bodo prebivali pred tvojim obličjem.