Sveto pismo v enem letu

Poglavje 3

¹ Opozarjaj jih, naj bodo vladarjem in oblastem podrejeni, pokorni in pripravljeni za vsako dobro delo. ² Naj nikogar ne preklinjajo, naj ne bodo prepirljivi, ampak prijazni; izkazujejo naj kar največjo krotkost vsem ljudem. ³ Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. ⁴ Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, ⁵ nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. ⁶ Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, ⁷ da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo. ⁸ Zanesljiva je ta beseda. Zato hočem, da nenehno poudarjaš, naj si tisti, ki verujejo v Boga, prizadevajo, da se bodo posvečali dobrim delom. To je dobro in ljudem koristno. ⁹ Ogibaj pa se nespametnih razprav, rodovnikov, prepirov in pričkanj glede postave. Vse to nič ne koristi in je prazno. ¹⁰ Človeka, ki povzroča razkole, se po prvem in drugem svarilu ogiblji, ¹¹ saj veš, da je iztiril in da greši. Tak se je sam obsodil. ¹² Ko bom k tebi poslal Artemája ali Tihika, skušaj čim prej priti k meni v Nikópolo. Sklenil sem namreč, da bom tam prezimil. ¹³ Zenája, ki je izvedenec v postavi, in Apola spodobno oskrbi za pot, da ne bosta ničesar pogrešala. ¹⁴ Pa tudi naši naj se naučijo skrbeti za dobra dela, če se kje pokaže huda potreba, da ne bodo brez sadu. ¹⁵ Pozdravljajo te vsi, ki so pri meni. Pozdravi tiste, ki nas ljubijo v veri.Milost z vami vsemi!

Poglavje 17

¹ Judov greh je zapisan z železnim pisalom, z diamantno konico vrezan na tablo njihovega srca in na rogove njihovih oltarjev. ² Še njihovi otroci se spominjajo njihovih oltarjev in njihovih ašer ob zelenem drevju, na visokih gričih, ³ v hribih in na ravnem. Tvoje imetje, vse tvoje prihranke izročim v plen, tvoje višine spričo greha na vsem tvojem ozemlju. ⁴ Svojo dediščino, ki sem ti jo dal, boš moral zapustiti. Naredil te bom za sužnja tvojih sovražnikov v deželi, ki je ne poznaš. Kajti ogenj ste vžgali v moji jezi, ki bo na veke gorel. ⁵ Tako govori Gospod:
Preklet mož, ki zaupa v človeka
in se opira na meso,
njegovo srce pa se odmika od Gospoda. ⁶ Je kakor suh grm v pustinji,
ne vidi, ko pride kaj dobrega;
prebiva v izsušeni puščavi,
v solnati, neobljudeni deželi. ⁷ Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda
in je Gospod njegovo zaupanje. ⁸ Je kakor drevo, zasajeno ob vodi,
ki steza svoje korenine k potoku,
ne boji se, ko pride vročina,
njegovo listje ostane zeleno;
v sušnem letu ne trpi pomanjkanja
in ne neha roditi sadu. ⁹ Srce je zvijačnejše od vsega
in zahrbtno;
kdo ga more doumeti? – ¹⁰ Jaz, Gospod, preiskujem srce,
preizkušam obisti,
da dam vsakemu po njegovih potih
in po sadu njegovih dejanj. ¹¹ Kakor jerebica, ki vali, česar ni znesla,
je tisti, ki krivično pridobiva bogastvo:
sredi svojih dni ga mora zapustiti
in ob svojem koncu je bedak. ¹² Prestol veličastva, vzvišen od začetka,
je kraj našega svetišča. ¹³ Izraelovo upanje – Gospod!
Vsi, ki te zapustijo, bodo osramočeni;
v prah bodo zapisani, kateri odstopajo od tebe,
ker so zapustili Gospoda, studenec žive vode. ¹⁴ Ozdravi me, Gospod, in bom ozdravljen,
reši me in bom rešen,
saj si ti moja hvala. ¹⁵ Glej, oni mi pravijo:
»Kje je Gospodova beseda?
Naj vendar pride!« ¹⁶ Jaz se nisem izmikal, da bi bil pastir za tabo.
Dneva poloma si nisem želel. Ti veš.
Kar je prišlo z mojih ustnic,
je bilo pred tvojim obličjem. ¹⁷ Nikar mi ne bodi za strah,
ti, moje pribežališče ob dnevu nesreče! ¹⁸ Osramočeni naj bodo moji preganjalci,
jaz pa naj ne bom osramočen.
Oni naj osupnejo,
jaz pa naj ne osupnem.
Pripelji nadnje dan nesreče,
z dvojnim udarcem jih zlomi! ¹⁹ Tako mi je rekel Gospod: Pojdi, postavi se ob Vratih sinov ljudstva, skozi katera vstopajo in izstopajo Judovi kralji, in ob vseh jeruzalemskih vratih. ²⁰ Reci jim: Poslušajte Gospodovo besedo, Judovi kralji, vsi Judovci in vsi jeruzalemski prebivalci, ki hodite skozi ta vrata. ²¹ Tako govori Gospod: Varujte se – za vaše življenje gre! – da bi nosili breme sobotni dan in ga prinašali skozi jeruzalemska vrata. ²² Tudi ne nosite sobotni dan nobenega bremena iz svojih hiš. Ne opravljajte nobenega dela, temveč posvečujte sobotni dan, kakor sem zapovedal vašim očetom. ²³ Pa niso poslušali ne nastavili ušesa, temveč so ostali trdovratni, niso ubogali in ne sprejeli opomina. ²⁴ Če me boste zdaj res poslušali, govori Gospod, in sobotni dan ne boste prinašali nobenega bremena skozi vrata tega mesta, temveč boste sobotni dan posvečevali in ne opravljali ta dan nobenega dela, ²⁵ tedaj bodo prihajali skozi vrata tega mesta kralji in knezi, ki sedijo na Davidovem prestolu, na vozovih se bodo peljali in na konjih jahali, oni, njihovi knezi, Judovi možje in jeruzalemski prebivalci; in to mesto ostane večno naseljeno. ²⁶ Tedaj bodo prihajali iz Judovih mest, iz jeruzalemske okolice, iz Benjaminove dežele, iz Šéfele, s hribovitega sveta in iz Negeba ter prinašali žgalne, klavne, jedilne daritve in kadilo ter prinašali zahvalne daritve v Gospodovo hišo. ²⁷ Če pa me ne boste poslušali, da bi posvečevali sobotni dan, s tem da ne boste nosili bremena in sobotni dan ne hodili skozi jeruzalemska vrata, tedaj zažgem ogenj v njegovih vratih, ki požre jeruzalemske palače in ne ugasne.

Poglavje 18

¹ Beseda, ki se je zgodila Jeremiju od Gospoda, rekoč: ² »Vstani, pojdi v lončarjevo hišo; tam ti bom naznanil svoje besede.« ³ Šel sem torej v lončarjevo hišo in glej, lončar je ravno delal pri lončarskem kolovratu. ⁴ Kadar se mu je posoda, ki jo je oblikoval iz gline, v roki pokvarila, je iz nje naredil drugo, kakor se je lončarju zdelo prav. ⁵ Tedaj se mi je zgodila Gospodova beseda, rekoč: ⁶ Mar ne morem, Izraelova hiša, storiti z vami kakor ta lončar? govori Gospod. Glejte, kakor je glina v lončarjevi roki, tako ste vi v moji roki, Izraelova hiša! ⁷ Včasih zagrozim kakšnemu narodu ali kraljestvu, da ga bom izruval, zrušil in ugonobil. ⁸ Če pa se tisti narod odvrne od svoje hudobije, zaradi katere sem mu grozil, mi je žal nesreče, ki sem mu jo mislil prizadeti. ⁹ Spet drugič govorim kakšnemu narodu ali kraljestvu, da ga bom zidal in sadil. ¹⁰ Če pa potem dela, kar je hudo v mojih očeh, in ne posluša mojega glasu, mi je žal dobrote, ki sem mu jo nameraval izkazati. ¹¹ Zdaj torej reci Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem: Tako govori Gospod: Glejte, nesrečo snujem proti vam in naklep kujem zoper vas. Odvrnite se vendar vsak od svoje hudobne poti, popravite svoje poti in svoja dela. ¹² Oni pa rečejo: »Ni govora! Po svojih mislih hočemo ravnati; vsi hočemo delati po trmi svojega hudobnega srca.« ¹³ Zato tako govori Gospod:
Le povprašajte pri narodih!
Kdo je že slišal kaj takega?
Prav grozno reč je zagrešila
devica Izraelova. ¹⁴ Mar libanonski sneg skopni
na skalnatih planjavah?
Mar usahnejo gorske vode,
osvežujoče, žuboreče? ¹⁵ Mene pa je moje ljudstvo pozabilo,
ničevim malikom zažiga kadilo.
Spotaknili so se na svojih poteh,
starodavnih stezah,
in krenili na stranpoti,
na neudelano pot. ¹⁶ Svojo deželo spreminjajo v pustinjo,
v večno roganje;
kdor koli gre skoznjo,
zgrožen zmaje z glavo. ¹⁷ Kakor vzhodni veter jih razkropim
pred sovražnikom;
hrbet jim pokažem, ne obraza,
ob dnevu njihove stiske. ¹⁸ Tedaj so rekli: »Dajte, skujmo naklepe proti Jeremiju, kajti duhovnikov pouk ne bo propadel ne modrečev nasvet ne prerokova beseda. Dajte, udarimo ga z jezikom in ne menimo se za njegove besede!« ¹⁹ Zmeni se zame, Gospod,
in poslušaj glas mojih tožnikov! ²⁰ Mar se dobro vrača s hudim,
ker mi kopljejo jamo!
Spomni se, kako sem stal pred teboj,
da bi govoril v njihov prid,
da bi odvrnil tvoj srd od njih. ²¹ Zato predaj njihove otroke lakoti
in jih izroči oblasti meča!
Njihove žene naj bodo brez otrok in vdove,
njihove može naj pobere smrt,
njihove mladce naj v boju pobije meč. ²² Vpitje naj odmeva iz njihovih domov,
ko naglo pripelješ nadnje roparsko tolpo.
Kajti jamo kopljejo, da me ujamejo,
zanke nastavljajo mojim nogam. ²³ A ti, Gospod, poznaš
ves njihov smrtonosni načrt proti meni.
Ne odvezuj jih krivde,
njih greha ne izbriši izpred svojega obličja;
naj se spotaknejo pred tabo,
ob času svoje jeze ukrepaj proti njim!

Poglavje 127

² Zaman je, da vstajate zgodaj,
da hodite pozno počivat,
da jeste kruh bridkosti,
saj ga svojemu prijatelju daje v spanju. ³ Glej, Gospodova dediščina so sinovi,
nagrada je sad telesa. ⁴ Kakor puščice v junakovi roki,
takšni so sinovi iz mladosti. ⁵ Blagor možu,
ki je napolnil svoj tul z njimi!
Ne bodo osramočeni,
ko bodo govorili s sovražniki pri vratih.