Poglavje 15
1
Gospod mi je rekel: »Tudi če bi Mojzes in Samuel stopila predme, se moje srce ne bi obrnilo k temu ljudstvu. Spôdi mi jih izpred oči, naj odidejo.
2
Če ti rečejo: ›Kam naj gremo?‹ jim reci: Tako govori Gospod:
›H kugi, kdor je za kugo,
pod meč, kdor je za meč,
v lakoto, kdor je za lakoto,
v ujetništvo, kdor je za ujetništvo.‹«
3
Štiri rodove spravim proti njim, govori Gospod: Meč, da jih pobije, pse, da jih odvlečejo, ptice neba in zveri zemlje, da jih požro in pokončajo.
4
Naredil bom iz njih grozo za vsa kraljestva na zemlji zaradi Ezekíjevega sina Manáseja, Judovega kralja, zavoljo tega, kar je počenjal v Jeruzalemu.
5
Kdo bo imel usmiljenje s teboj, Jeruzalem,
kdo te bo pomiloval?
Kdo se bo obrnil,
da bi te povprašal, kako ti je?
6
Ti si me zavrgla, govori Gospod,
obrnila si mi hrbet.
Zato bom iztegnil roko proti tebi in te uničil,
naveličal sem se prizanašati.
7
Vejal sem jih z velnico
pri vratih dežele.
Oropal sem svoje ljudstvo otrók, pokončal sem ga,
ker se niso odvrnili od svojih poti.
8
Njegove vdove sem napravil številnejše
kakor pesek ob morju.
Pri belem dnevu sem jim pripeljal pokončevalca
nad mater mladih mož,
storil sem, da sta jo naglo
popadla strah in groza.
9
Onemogla je mati sedmero otrok;
omedlela je.
Še za dne je njeno sonce zašlo.
Osramočena je bila in zmedena.
Preostale izročim meču
vpričo njihovih sovražnikov,govori Gospod.
10
Gorje mi, moja mati, da si me rodila, moža, ki je v sporu in prepiru z vso deželo! Nisem posojal in niso mi posojali, vendar me vse preklinja.
11
Gospod govori: Ali te nisem pooblastil za dobro, ali ne za to, da ob nesreči in v stiski posreduješ za sovražnike?
12
Se mar železo zlomi, železo s severa in bron?
13
Tvoje imetje in tvoje prihranke izročim v plen, zastonj, zaradi vseh tvojih grehov na vsem tvojem ozemlju.
14
Naredim te za sužnja tvojih sovražnikov v deželi, ki je ne poznaš. Kajti ogenj se je vžgal v moji jezi, zoper vas gori.
15
Ti veš, Gospod,
spomni se me in zavzemi se zame!
Maščuj se zame nad mojimi preganjalci!
V svoji potrpežljivosti mi ne vzemi življenja!
Vedi, da zaradi tebe trpim zasramovanje.
16
Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral,
tvoja beseda mi je bila v radost
in veselje srca,
kajti tvoje ime je priklicano name,
Gospod, Bog nad vojskami.
17
Nisem sedèl v krogu veseljakov,
da bi se zabaval;
spričo tvoje roke sem sedèl samoten,
ker si me napolnil s togoto.
18
Zakaj je moja bolečina brezkončna
in moja rana neozdravljiva,
da se ne more zaceliti?
Postal si mi varljiv hudournik,
voda, na katero se ni mogoče zanesti.
19
Zato tako govori Gospod:
Če se spreobrneš, storim, da se vrneš
in boš spet stal pred menoj.
Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega,
boš kakor moja usta.
Oni se morajo obrniti k tebi,
ti pa se ne smeš obrniti k njim.
20
Tedaj naredim iz tebe
z bronom utrjen zid proti temu ljudstvu.
Bojevali se bodo proti tebi,
pa te ne bodo premagali,
ker sem jaz s teboj,
da te rešim in osvobodim,govori Gospod.
21
Osvobodim te iz rok hudobnih
in odkupim iz pesti nasilnikov.
Poglavje 16
1
Zgodila se mi je Gospodova beseda, rekoč:
2
Ne jemlji si žene in ne imej sinov in hčerá v tem kraju!
3
Kajti tako govori Gospod o sinovih in hčerah, ki se rodijo v tem kraju, o njihovih materah, ki jih rodijo, in o njih očetih, ki so jim dali življenje v tej deželi:
4
Bridke smrti bodo umrli, ne bodo objokovani ne pokopani, za gnoj bodo na površju zemlje; meč in lakota jih bosta pokončala. Njihova trupla bodo v žrtje pticam neba in zverem zemlje.
5
Tako namreč govori Gospod: Ne stopaj v nobeno hišo žalosti, ne hodi k nobenemu žalovanju in ne objokuj jih, ker bom temu ljudstvu odtegnil svoj mir, govori Gospod, dobroto in usmiljenje.
6
Veliki in majhni bodo umirali v tej deželi, ne bodo pokopani ne objokovani, nihče si ne bo delal vrezov ne si strigel glave zaradi njih.
7
Ne bodo lomili kruha žalosti, da bi koga potolažili zaradi umrlega. Nikomur ne bodo ponudili čaše tolažbe za njegovega očeta ali mater.
8
Tudi ne hodi v hišo, kjer je gostija, da bi z njimi sedèl, jedel in pil.
9
Kajti tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, storil bom, da na tem kraju, pred vašimi očmi, v vaših dneh umolkne glas vriskanja in glas veselja, glas ženina in glas neveste.
10
In ko oznaniš temu ljudstvu vse te besede in ti rečejo: »Zakaj nam Gospod grozi z vso to veliko nesrečo? V čem sta naša krivda in greh, s katerim smo se pregrešili proti Gospodu, svojemu Bogu?«
11
jim reci: »Ker so me zapustili vaši očetje« – govori Gospod – »in so hodili za drugimi bogovi, jim služili in jih molili, mene pa zapustili in se niso držali moje postave.
12
A vi ste delali še huje kakor vaši očetje. Glejte namreč, vsak izmed vas sledi trmi svojega hudobnega srca, mene pa ne posluša.
13
Zato vas bom vrgel iz te dežele v deželo, ki je niste poznali ne vi ne vaši očetje. Tam boste lahko dan in noč služili tujim bogovom. Jaz pa vam ne bom izkazal milosti.«
14
Zato, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko ne bodo več govorili: »Kakor živi Gospod, ki je Izraelove sinove pripeljal iz egiptovske dežele,«
15
ampak: »Kakor živi Gospod, ki je Izraelove sinove pripeljal iz severne dežele in iz vseh dežel, kamor jih je zavrgel.« Pripeljal jih bom nazaj v njihovo deželo, ki sem jo dal njihovim očetom.
16
Glej, poslal bom veliko ribičev, govori Gospod, da jih polovijo. Nato pošljem veliko lovcev, da jih polovijo na vsaki gori in na vsakem griču in v skalnih razpokah.
17
Kajti moje oči zasledujejo njihove poti; niso skrite mojemu obličju. Njihova krivda ni prikrita mojim očem.
18
Dvojno povrnem njihovo krivdo in njihov greh, ker so oskrunili mojo deželo s trupli svojih ogabnih malikov in napolnili mojo dedno posest s svojimi gnusobami.
19
Gospod, moja moč in moja trdnjava,
moje pribežališče ob dnevu stiske!
Narodi pridejo k tebi
s koncev zemlje in porečejo:
Sámo laž so podedovali naši očetje,
ničevost, od katere ni koristi.
20
Ali si človek more narediti bogove?
Pa saj to niso bogovi!
21
»Zato, glej, jim dam spoznati, tokrat jim dam spoznati svojo roko in svojo mogočnost: naj spoznajo, da mi je ime Gospod.«