Sveto pismo v enem letu

Poglavje 1

¹ Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, zaradi obljube življenja, ki je v Kristusu Jezusu, ² ljubljenemu sinu Timóteju: milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, našega Gospoda. ³ Hvaležen sem Bogu, ki mu služim s čisto vestjo kakor moji predniki, ko se te neprenehoma, noč in dan spominjam v svojih prošnjah. ⁴ Kadar se spomnim tvojih solzá, si silno želim, da bi te videl, da bi me navdalo veselje. ⁵ Spominjam se namreč iskrene vere, ki je v tebi in ki sta jo prej imeli tvoja stara mati Loída in tvoja mati Evníka. Prepričan pa sem, da jo imaš tudi ti. ⁶ Zato te opominjam, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. ⁷ Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. ⁸ Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč. ⁹ Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu, ¹⁰ razkril pa zdaj s pojavitvijo našega odrešenika Kristusa Jezusa, ki je uničil smrt in razsvetlil življenje in nepropadljivost po evangeliju, ¹¹ za katerega sem bil jaz postavljen kot glasník, apostol in učitelj. ¹² Zato tudi vse to trpim. A me ni sram, ker vem, komu sem veroval, in prepričan sem, da more zaklad, ki mi ga je zaupal, obvarovati do tistega dne. ¹³ Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa. ¹⁴ S Svetim Duhom, ki prebiva v nas, varuj lepi zaklad, ki ti je bil zaupan. ¹⁵ To veš, da so me vsi iz Azije zapustili. Med njimi Figel in Hermógen. ¹⁶ Naj Gospod izkaže usmiljenje družini Onezíforja, ker me je večkrat osrčil in se ni sramoval mojih verig. ¹⁷ Nasprotno, ko je prišel v Rim, me je zavzeto iskal in našel. ¹⁸ Naj mu da Gospod, da bo tisti dan pri Gospodu dosegel usmiljenje. Sicer pa ti dobro veš, kako mi je stregel v Efezu.

Poglavje 5

¹ Obhodite jeruzalemske ulice,
glejte in poizvedujte,
iščite po njegovih trgih,
ali najdete človeka,
ali je kdo, ki dela prav
in se trudi za zvestobo –
pa bom mestu odpustil! ² Čeprav govore: »Kakor živi Gospod,«
prisegajo po krivem. ³ Gospod, ali tvoje oči ne iščejo zvestobe?
Tepel si jih,
pa niso stokali;
pokončeval si jih,
a niso marali za opomin.
Obraze so si delali trše od skale,
niso se marali spreobrniti. ⁴ Rekel sem si: »To so pač siromaki,
neumni so,
saj ne poznajo Gospodove poti,
postave svojega Boga. ⁵ K velikim hočem iti
in bom govoril z njimi,
saj ti poznajo Gospodovo pot,
postavo svojega Boga.«
A prav ti so zlomili jarem,
raztrgali vezi. ⁶ Zato jih udari lev iz gozda,
jih podavi volk iz stepe;
panter preži pred njihovimi mesti,
kdor pojde iz njih, bo raztrgan.
Številna so namreč njihova hudodelstva,
mnogokratni njihovi odpadi. ⁷ Kako naj ti torej odpustim?
Tvoji sinovi so me zapustili
in prisegali pri njih, ki niso Bog.
Nasičeval sem jih,
pa so prešuštvovali,
v vlačugini hiši so se gnetli. ⁸ Kakor tolsti, pohotni žrebci so,
vsak rezgeče po ženi svojega bližnjega. ⁹ Mar naj jih ne kaznujem za vse to?govori Gospod.
Naj se ne maščujem
nad takim narodom? ¹⁰ Povzpnite se na njegove terase in jih razdenite,
vendar jih ne uničite do kraja.
Posekajte njegove trte,
saj niso več Gospodove. ¹¹ Kruto sta me izdali,
Izraelova in Judova hiša,govori Gospod. ¹² Tajijo Gospoda
in pravijo: »Saj ga ni.
Nesreča ne bo prišla nad nas,
meča in lakote ne bomo videli. ¹³ Preroki so le dih
in trdne besede ni v njih:
kar na njih naj se tisto uresniči!« ¹⁴ Zato tako govori Gospod, Bog nad vojskami:
Ker govorite to besedo,
glej, bom naredil iz svojih besed ogenj v tvojih ustih
in iz tega ljudstva les, ki ga ogenj použije! ¹⁵ Glej, pripeljem narod iz daljave
nad vas, Izraelova hiša,govori Gospod.
Trdoživ narod,
starodaven narod je to,
narod, ki njegovega jezika ne znaš
in ne razumeš, kaj govori. ¹⁶ Njegov tul je kakor odprt grob,
vsi so junaki. ¹⁷ Použije ti žetev in kruh,
použije ti sinove in hčere,
použije ti drobnico in govedo,
použije ti trto in smokvo.
Utrjena mesta, ki se zanašaš nanje,
ti z mečem razdene. ¹⁸ Vendar vas tudi tiste dni, govori Gospod, ne uničim do kraja. ¹⁹ Če pa porečete: »Zakaj nam je Gospod, naš Bog, vse to storil?« jim reci: »Kakor ste mene zapustili in služili tujim bogovom v svoji deželi, tako boste služili tujcem v deželi, ki ni vaša.« ²⁰ Sporočajte to v Jakobovi hiši,
razglašajte v Judu in učite: ²¹ »Poslušaj vendar to, neumno in nerazsodno ljudstvo,
ki ima oči, pa ne vidi,
ušesa, pa ne sliši.« ²² Mar se me ne bojite, govori Gospod,
in se ne tresete pred menoj,
ki sem postavil sipino morju za mejo
kot večno pregrado, ki je ne more prestopiti?
Čeprav se zaletavajo valovi, ne morejo nič,
čeprav bučijo, ne pridejo čez. ²³ A to ljudstvo ima trmasto in uporno srce.
Obrnili so se proč in odšli. ²⁴ Ne pravijo v svojem srcu:
»Bojmo se Gospoda, svojega Boga,
ki daje jesenski dež
in pomladanski dež ob svojem času,
ki nam ohranja
tedne, določene za žetev.« ²⁵ Vaše krivde vam to odmikajo,
vaši grehi odvračajo srečo od vas. ²⁶ Res, krivičneži se najdejo v mojem ljudstvu,
sklonjeni preže kakor ptičarji,
zanke nastavljajo in lovijo ljudi. ²⁷ Kakor kletka, ki je polna ptičev,
tako so njihove hiše polne prigoljufanega blaga.
Zato so postali veliki in bogati, ²⁸ debeli so in zavaljeni.
Njihova hudobija presega vse meje;
ne zavzemajo se za pravico,
pravico sirote – in vendar uspevajo!
Ne prisojajo pravice ubogim. ²⁹ Mar naj ne kaznujem tega?govori Gospod.
Naj se ne maščujem
nad takim narodom? ³⁰ Strahotne in grozne reči
se godijo v deželi: ³¹ preroki prerokujejo lažnivo,
duhovniki vladajo na svojo roko.
In mojemu ljudstvu je to všeč!
A kaj boste storili, ko pride konec?

Poglavje 6

¹ Benjaminovi sinovi, poiščite zavetje
zunaj Jeruzalema!
V Tekói trobite na rog,
proti Bet Keremu vzdignite prapor!
Kajti od severa grozi nesreča
in veliko razdejanje. ² Uničil bom hčer sionsko,
zalo in nežno. ³ Nadnjo pridejo pastirji s svojimi čredami,
okrog nje postavijo svoje šotore,
vsak popase, kar mu bo pri roki. ⁴ »Posvetite se za boj proti njej!
Vstanite! Napadimo opoldne!«
»Gorje nam! Dan se že nagiba,
že se daljšajo večerne sence.« ⁵ »Vstanite! Napadimo ponoči!
Uničimo njene palače!« ⁶ Kajti tako govori Gospod nad vojskami:
Posekajte njeno drevje,
naredite nasip proti Jeruzalemu.
To je mesto, ki mora biti kaznovano:
znotraj njega je eno samo zatiranje! ⁷ Kakor se v vodnjaku nabira vedno sveža voda,
tako se v njem nabira vedno nova hudobija.
»Nasilje, opustošenje!« odmeva v njem.
Bolečine in rane so mi vedno pred očmi. ⁸ Daj se posvariti, Jeruzalem!
Sicer se ti moja duša odtuji,
sicer te naredim pustinjo,
neobljudeno deželo. ⁹ Tako govori Gospod nad vojskami:
»Paberkujejo naj, paberkujejo kakor na trti
Izraelov ostanek!
Izteguj svojo roko
kakor trgalec po rozgah!« ¹⁰ Komu naj govorim in koga naj svarim,
ki bi poslušal?
Glej, njihovo uho je neobrezano,
ne morejo poslušati.
Glej, Gospodova beseda jim je v zasmeh,
nimajo veselja nad njo. ¹¹ Zato sem poln Gospodovega srda,
komaj ga še zadržujem.
»Izlij ga na otroka na cesti
in na skupino mladeničev.
Ujeti bodo možje in žene,
starci in zelo priletni. ¹² Njihove hiše bodo prešle na druge
z njihovimi polji in ženami vred,
ker bom iztegnil roko
nad prebivalce dežele,govori Gospod. ¹³ Kajti vsi od najmanjšega do največjega
se pehajo za dobičkom.
Varajo vsi,
od preroka do duhovnika. ¹⁴ Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko,
s tem da govorijo: ›Mir, mir‹,
ko vendar ni miru. ¹⁵ Mar se sramujejo, ker so počenjali gnusobo?
Ne, sploh se ne sramujejo,
sploh ne znajo zardeti.
Zato bodo padli s tistimi, ki padajo,
se spotaknili ob času njih kaznovanja,govori Gospod.« ¹⁶ Tako govori Gospod:
Ustavite se na poteh in se razglejte,
vprašajte po stezah starodavnih časov,
kje je pot k dobremu, in hodite po njej:
in našli boste počitek svojim dušam.
Pa so rekli: »Ne bomo hodili!« ¹⁷ Postavil sem za vas stražarje:
»Pazite na glas roga!«
Pa so rekli: »Ne bomo pazili!« ¹⁸ Zato poslušajte, narodi,
vedi, skupnost, kaj bo z njimi. ¹⁹ Poslušaj, zemlja; glej, nad to ljudstvo bom spravil nesrečo,
sad njihovih naklepov.
Saj niso pazili na moje besede,
zavrgli so mojo postavo. ²⁰ Čemu mi je kadilo, ki prihaja iz Sabe,
dišeči cimet iz daljne dežele?
Vaših žgalnih daritev ne maram,
vaše klavne daritve mi niso všeč. ²¹ Zato tako govori Gospod:
»Glej, ovire nastavim temu ljudstvu,
spotaknili se bodo obnje
očetje in sinovi hkrati,
sosed in prijatelj bosta izginila.« ²² Tako govori Gospod:
Glej, ljudstvo prihaja iz severne dežele,
velik narod se vzdiguje s koncev zemlje. ²³ Z lokom in kopjem je opremljen,
grozovit je in brez usmiljenja.
Hrumi, kakor bi bučalo morje,
na konjih jezdi,
razporejen kakor en mož
za boj proti tebi, hči sionska. ²⁴ »Slišali smo novico o njem:
omahujejo nam roke,
tesnoba nas obhaja,
bolečina kakor porodnico. ²⁵ Ne hodite na polje,
ne stopajte na cesto,
kajti sovražnik ima meč:
groza vsepovsod!« ²⁶ Hči mojega ljudstva, obleci si raševnik,
valjaj se v pepelu!
Žaluj z bridko tožbo kakor za edincem,
ker naglo pride nad nas pokončevalec. ²⁷ Za preizkuševalca sem te postavil, kot trdnjavo sredi svojega ljudstva,
da spoznaš in preizkusiš njihovo pot. ²⁸ Vsi so trmasti uporniki,
hodijo kot obrekljivci,
kot bron in železo,
vsi so pokvarjenci. ²⁹ Meh je puhal svinec iz njihovega kršca;
zaman je topil in topil:
hudobni se ne dajo izločiti. ³⁰ Imenujejo jih »zavrženo srebro«,
kajti Gospod jih je zavrgel.

Poglavje 121

² Moja pomoč je od Gospoda,
ki je naredil nebo in zemljo. ³ Naj ne da, da bi tvoja noga omahovala,
tvoj varuh naj ne dremlje. ⁴ Glej, ne dremlje, ne spi,
Izraelov varuh. ⁵ Gospod je tvoj varuh,
Gospod je tvoja senca,
nad tvojo desno roko. ⁶ Podnevi te ne bo udarilo sonce,
ne luna ponoči. ⁷ Gospod te bo varoval vsega hudega,
varoval bo tvoje življenje. ⁸ Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje,
od zdaj in do večnosti.