Sveto pismo v enem letu

Poglavje 2

¹ Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, ² za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. ³ To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ⁴ ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. ⁵ Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ⁶ on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. ⁷ Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici. ⁸ Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo in vzdigujejo svete roke brez jeze in razpravljanja. ⁹ Tako naj ravnajo tudi ženske, in sicer v urejeni obleki. Zaljšajo naj se s sramežljivostjo in razumnostjo. Ne s spletanjem las in z zlatnino, ne z biseri ali dragoceno obleko, ¹⁰ ampak z dobrimi deli, kakor se spodobi ženskam, ki javno izpovedujejo svoje strahospoštovanje do Boga. ¹¹ Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. ¹² Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. ¹³ Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva. ¹⁴ In Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. ¹⁵ Rešila pa se bo s tem, da bo rojevala otroke, če bodo vztrajali v veri, ljubezni in svetosti, združeni z razumnostjo.

Poglavje 34

¹ Približajte se, narodi, da boste slišali,
prisluhnite, o ljudstva!
Naj posluša zemlja in vse, kar jo napolnjuje,
svet in vse, kar se na njem poraja. ² Kajti Gospod se je razsrdil na vse narode,
se razjezil na vso njihovo vojsko,
zaklel jih je, dal jih je v klanje. ³ Njihovi pobiti bodo razmetani,
iz njihovih trupel se bo dvigal smrad,
gore bodo prepojene z njihovo krvjo. ⁴ Vsa nebesna vojska bo izginila,
nebo se bo zvilo kakor knjižni zvitek,
vsa njegova vojska bo popadala,
kakor pade listje s trte,
kakor pade s smokve. ⁵ Kajti na nebu se je opil moj meč,
glej, spušča se nad Edóm,
nad ljudstvo, ki sem ga z zakletvijo izročil sodbi. ⁶ Gospodov meč je poln krvi,
zamaščen je s tolščo,
s krvjo jagnjet in kozlov,
z ledvično tolščo ovnov.
Kajti Gospodovo je klanje v Bocri,
veliki pokol v deželi Edóm. ⁷ Nosorogi bodo padli z njimi,
junci z junaki.
Njihova dežela se bo napojila z njihovo krvjo,
njihova zemlja bo mastna od tolšče. ⁸ Kajti to je dan Gospodovega maščevanja,
leto povračila za pravdo Siona. ⁹ Njegovi potoki se bodo spremenili v smolo,
njegova zemlja v žveplo,
njihova dežela bo goreča smola. ¹⁰ Ne podnevi ne ponoči ne bo ugasnila,
njen dim se bo dvigal na veke.
Iz roda v rod bo ostajala pusta,
na vekov veke ne bo nihče hodil po njej. ¹¹ Polastila se je bosta pelikan in jež,
sova in vran bosta prebivala v njej.
Gospod bo potegnil čeznjo vrvico zmešnjave
in grezilo praznote. ¹² Njihovi plemiči bodo razglašali, da ni več kraljestva,
in vseh njenih prvakov bo konec. ¹³ Njene palače bo preraslo trnje,
v njenih trdnjavah bosta kopriva in osat.
Postala bo brlog za šakale,
ograda za noje. ¹⁴ Zbirale se bodo divje mačke in hijene,
kozjenogi bo srečaval svojega tovariša.
Tam bo ždela vešča,
našla si bo kraj počitka. ¹⁵ Tam bo gnezdila kača skakalka in odlagala,
zalegala in varovala v njeni senci.
Tam se bodo zbirali jastrebi,
vsak s svojim tovarišem. ¹⁶ V Gospodovi knjigi poiščite in preberite:
Nobena izmed njih ni odsotna,
nobena ne pogreša svoje tovarišice,
kajti poklicala so jih Gospodova usta,
njegov duh jih je zbral. ¹⁷ On sam je zanje vrgel žreb,
njegova roka jim je z vrvico odmerila delež.
Na vekomaj jo bodo imele v lasti,
iz roda v rod bodo prebivale v njej.

Poglavje 35

¹ Naj vriskata puščava in goljava,
raduje naj se pustinja
in naj cvete kakor narcisa. ² Bujno naj cvete,
naj se raduje in radostna vriska.
Dano ji bo veličastvo Libanona,
krasota Karmela in Šaróna.
Gledali bodo Gospodovo veličastvo,
krasoto našega Boga. ³ Okrepíte utrujene roke,
utrdíte klecava kolena. ⁴ Recite njim, ki so plahega srca:
»Bódite močni, nikar se ne bojte!
Glejte, vaš Bog!
Maščevanje prihaja,
Božje povračilo,
on prihaja, da vas reši!« ⁵ Tedaj bodo spregledale oči slepih,
gluhim se bodo odprla ušesa. ⁶ Tedaj bo hromi skakal kakor jelen,
jezik nemega bo vriskal.
Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci,
v pustinji potoki. ⁷ Goljava bo postala jezero,
žejna dežela vrelci vodá,
počivališče v pokrajini šakalov
bo trata za trstje in bičje. ⁸ Tam bo utrjena pot,
imenovali jo bodo Sveta pot,
nečisti ne bo hodil po njej.
Gospod jim bo utiral pot,
niti bedni ne bodo zašli. ⁹ Tam ne bo leva,
huda zver ne bo stopila nanjo,
ne bo je najti,
tam bodo hodili le odrešeni. ¹⁰ Gospodovi osvobojenci se bodo vrnili
in prišli s pesmijo na Sion.
Nad njihovo glavo bo večno veselje,
dosegli bodo radost in veselje,
žalost in vzdihovanje bosta zbežala.

Poglavje 119

⁶⁵ Dobro si storil s svojim služabnikom,
po svoji besedi, o Gospod. ⁶⁶ Úči me dobrohotnosti, razsodnosti in vednosti,
ker zaupam v tvoje zapovedi. ⁶⁷ Ko še nisem bil ponižan, sem blodil,
zdaj pa se držim tvojega izreka. ⁶⁸ Dober si in delaš dobro,
úči me svojih zakonov. ⁶⁹ Prevzetneži so me z lažjo umazali,
jaz pa z vsem srcem čuvam tvoje ukaze. ⁷⁰ Njihovo srce je brez čuta kakor mast,
jaz se naslajam ob tvoji postavi. ⁷¹ Dobro je zame, da so me zadele nadloge,
da se učim tvojih zakonov. ⁷² Postava tvojih ust je zame boljša
kakor tisoči zlatnikov in srebrnikov. ⁷³ Tvoje roke so me naredile in utrdile,
daj mi razumnosti, da se bom učil tvojih zapovedi. ⁷⁴ Tisti, ki se te bojijo, me vidijo in se veselijo,
kajti pričakujem tvoje besede. ⁷⁵ Vem, Gospod, da so tvoje sodbe pravične,
da si me v zvestobi ponižal. ⁷⁶ Naj bo vendar tvoja dobrota tista, ki me tolaži,
po tvojem izreku svojemu služabniku. ⁷⁷ Naj pride tvoje usmiljenje nadme, da bom živel,
kajti tvoja postava je moja naslada. ⁷⁸ Osramočeni naj bodo prevzetneži, ker me z lažjo varajo,
jaz pa bom premišljal o tvojih ukazih. ⁷⁹ K meni naj se obrnejo tisti, ki se te bojijo,
tisti, ki poznajo tvoja pričevanja. ⁸⁰ Moje srce naj bo popolno v tvojih zakonih,
da ne doživim sramote. ⁸¹ Moja duša hrepeni po tvojem odrešenju,
pričakujem tvojo besedo. ⁸² Moje oči hrepenijo po tvojem izreku,
pravim: »Kdaj me boš potolažil?« ⁸³ Zakaj postal sem kakor meh v dimu,
tvojih zakonov nisem pozabil. ⁸⁴ Koliko je dni tvojega služabnika?
Kdaj boš izvršil sodbo nad mojimi preganjalci? ⁸⁵ Prevzetneži so mi izkopali jame,
tisti, ki ne ravnajo po tvoji postavi. ⁸⁶ Vse tvoje zapovedi so zvestoba;
z lažjo me preganjajo, pomagaj mi. ⁸⁷ Skoraj bi me bili pokončali na zemlji,
toda jaz nisem zapustil tvojih ukazov. ⁸⁸ Po svoji dobroti me oživi,
pa se bom držal pričevanja tvojih ust. ⁸⁹ Gospod, na veke ostaja tvoja beseda,
trdno stoji v nebesih. ⁹⁰ Od roda do roda traja tvoja zvestoba,
utrdil si zemljo, ona je stala. ⁹¹ Po tvojih sodbah danes stojijo reči,
kajti vse so tvoji služabniki. ⁹² Ko bi ne bila tvoja postava moja naslada,
tedaj bi bil v svoji bedi že propadel. ⁹³ Na veke ne bom pozabil tvojih ukazov,
kajti z njimi si me poživil. ⁹⁴ Tvoj sem, reši me,
kajti iskal sem tvoje ukaze. ⁹⁵ Krivičniki so prežali name, da bi me pogubili,
tvoja pričevanja hočem razumeti. ⁹⁶ K vsaki popolnosti sem videl mejo,
tvoja zapoved je zelo široka.