Sveto pismo v enem letu

Poglavje 14

¹ Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta. ² Z neba sem zaslišal glas kakor glas mnogih vodá in kakor glas silovitega groma. Glas, ki sem ga slišal, je bil kakor glas harfistov, ki brenkajo na svoje harfe. ³ Pred prestolom, pred štirimi živimi bitji in pred starešinami so peli kakor novo pesem. Te pesmi pa se ni mogel naučiti nihče, razen tistih sto štiriinštiridesetih tisočev, ki so bili odkupljeni z zemlje. ⁴ To so tisti, ki se niso omadeževali z ženskami: so namreč deviški. To so tisti, ki spremljajo Jagnje, kamor koli gre. Ti so bili odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje. ⁵ Na njihovih ustih ni bilo najti laži: neomadeževani so. ⁶ Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. ⁷ Z močnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!« ⁸ Za njim je prišel še drugi angel in rekel: »Padel je, padel véliki Babilon, ki je vsem narodom dal piti vino svojega pobesnelega vlačugarstva.« ⁹ Za njima je prišel še tretji angel in govoril z močnim glasom: »Če kdo moli zver in njeno podobo in sprejme na čelo ali na roko žig, ¹⁰ bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega nemešanega v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. ¹¹ Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov. Ne podnevi ne ponoči ne bo oddiha za tiste, ki molijo zver in njeno podobo ter sprejemajo žig z njenim imenom. ¹² Tu je stanovitnost svetih, ki se držijo Božjih zapovedi in vere v Jezusa.« ¹³ Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi.« ¹⁴ Pogledal sem in prikazal se je bel oblak in na oblaku je sedèl nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlat venec, v roki pa oster srp. ¹⁵ Iz svetišča je stopil drug angel in z močnim glasom zavpil njemu, ki je sedèl na oblaku: »Zamahni s srpom in požanji, ker je prišla ura žetve, kajti žetev zemlje je dozorela.« ¹⁶ Tedaj je on, ki je sedèl na oblaku, zamahnil s srpom po zemlji in zemlja je bila požeta. ¹⁷ Iz svetišča v nebesih je nato stopil drug angel, ki je prav tako držal oster srp. ¹⁸ Od oltarja pa je stopil še drug angel, ki je imel oblast nad ognjem. Z močnim glasom je zavpil njemu, ki je držal ostri srp, in rekel: »Zamahni s svojim ostrim srpom in oberi grozdje z zemeljske trte, ker so njene jagode dozorele!« ¹⁹ Angel je zamahnil s svojim srpom po zemlji in obral zemeljsko trto, grozdje pa je vrgel v veliko stiskalnico Božjega srda. ²⁰ Stiskalnico so tlačili zunaj mesta in iz stiskalnice se je nateklo krvi konjem do uzd tisoč šeststo stadijev daleč naokoli.

Poglavje 5

¹ In bilo je tretji dan, ko je Estera oblekla kraljevska oblačila in stopila v notranji dvor kraljeve hiše, nasproti kraljevi hiši. Kralj je sedèl na svojem kraljevskem prestolu v kraljevi hiši nasproti vhodu v hišo. ² Ko je kralj zagledal kraljico Estero, ki je stala v dvoru, je našla naklonjenost v njegovih očeh in kralj je iztegnil proti Esteri zlato žezlo, ki je bilo v njegovi roki. Estera se je približala in se dotaknila konca njegovega žezla. ³ Kralj ji je rekel: »Kaj ti je, kraljica Estera? Kaj je tvoja želja? Če bi tudi bilo do pol kraljestva, ti bo dano.« ⁴ Estera je rekla: »Če je kralju všeč, naj pride kralj danes s Hamánom na gostijo, ki sem jo zanj pripravila.« ⁵ Kralj je dejal: »Brž pokličite Hamána, da izvršimo Esterino besedo.« Kralj in Hamán sta torej prišla na gostijo, ki jo je pripravila Estera. ⁶ Kralj je na vinski gostiji dejal Esteri: »Kaj je tvoja želja? Dano ti bo. Kaj je tvoja prošnja? Če bi tudi bilo do pol kraljestva, se ti bo izpolnilo.« ⁷ Estera je odgovorila in rekla: »Moja želja in moja prošnja? ⁸ Če sem našla milost v kraljevih očeh in če je kralju všeč, da ustreže moji želji in izpolni mojo prošnjo, naj pride kralj s Hamánom na gostijo, ki jima jo bom pripravila, in jutri bom storila po kraljevi besedi.« ⁹ Tega dne je Hamán odšel vesel in dobre volje. Ko pa je Hamán pri kraljevih vratih zagledal Mordohaja, ki ni vstal in se pred njim ni zganil, je Hamána napolnila jeza nad Mordohajem. ¹⁰ Vendar se je Hamán zadržal. Ko je prišel domov, je poslal sle in dal privesti svoje prijatelje in svojo ženo Zêrešo. ¹¹ In Hamán jim je pripovedoval o sijaju svojega bogastva, o svojih mnogih sinovih in o vsem, s čimer ga je kralj poveličal, in kako ga je povišal nad kneze in kraljeve služabnike. ¹² Nazadnje je Hamán rekel: »In celo kraljica Estera ni dala nikomur priti s kraljem na gostijo, ki jo je pripravila, razen meni, in tudi za jutri sem s kraljem povabljen k njej. ¹³ Toda vse to mi nič ne pomeni, dokler vidim, da sedi Jud Mordohaj pri kraljevih vratih.« ¹⁴ Njegova žena Zêreša in vsi njegovi prijatelji so mu rekli: »Naj naredijo petdeset komolcev visoke vislice in jutri zjutraj govori s kraljem, naj nanje obesijo Mordohaja. Potem pojdi vesel s kraljem na gostijo.« Predlog je bil Hamánu všeč in dal je narediti vislice.

Poglavje 6

¹ Tisto noč je kralju spanje ubežalo, zato si je dal prinesti knjigo spominov, letopise, da so jo brali pred kraljem. ² Našli so zapisano, kako je Mordohaj sporočil o Bigtánu in Terešu, dveh kraljevih evnuhih, stražnikih pri vhodu, ki sta iskala priložnost, da bi iztegnila roko po kralju Ahasvérju. ³ Kralj je rekel: »Kaj je bilo storjeno za Mordohaja, za njegovo čast in veličino?« Kraljevi služabniki, ki so mu stregli, so odgovorili: »Nič ni bilo storjeno zanj.« ⁴ Kralj je rekel: »Kdo je na dvoru?« Prav tedaj je Hamán prišel v preddvor kraljeve hiše, da bi kralju predlagal, naj Mordohaja obesijo na vislice, ki jih je bil zanj pripravil. ⁵ Kraljevi služabniki so rekli: »Glej, Hamán stoji na dvoru.« Kralj je rekel: »Naj vstopi.« ⁶ Ko je Hamán prišel, mu je kralj rekel: »Kaj naj se zgodi možu, ki ga kralj želi počastiti?« Hamán je rekel v svojem srcu: »Koga drugega kakor mene želi kralj počastiti?« ⁷ In Hamán je odvrnil kralju: »Možu, ki ga želi kralj počastiti, ⁸ naj prinesejo kraljevsko oblačilo, kakršno je nosil kralj, in privedejo konja, na kakršnem je jezdil, ko so ga kronali za kralja. ⁹ Oblačilo in konja naj izroče kateremu izmed plemenitih kraljevih knezov. Tako naj oblečejo moža, ki ga kralj želi počastiti, posadijo naj ga na konja in vodijo po mestnem trgu ter kličejo pred njim: ›Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti!‹« ¹⁰ Kralj je rekel Hamánu: »Brž vzemi oblačilo in konja, kakor si rekel, in stori tako Judu Mordohaju, ki sedi pri kraljevih vratih. Ne izpusti ničesar od vsega, kar si dejal.« ¹¹ Hamán je vzel oblačilo in konja, oblekel Mordohaja, ga posadil na konja in vodil po mestnem trgu ter klical pred njim: »Tako se godi možu, ki ga kralj želi počastiti.« ¹² Potem se je Mordohaj vrnil h kraljevim vratom, Hamán pa je hitel domov potrt in z zakrito glavo. ¹³ In Hamán je pripovedoval svoji ženi Zêreši in vsem svojim prijateljem vse, kar se mu je pripetilo. Tedaj so mu rekli njegovi modreci in njegova žena Zêreša: »Če je Mordohaj, pred katerim si začel padati, judovskega rodu, ne boš uspel proti njemu, ampak boš gotovo padel pred njim.« ¹⁴ Ko so še govorili z njim, so prišli kraljevi evnuhi in hitro odvedli Hamána na gostijo, ki jo je pripravila kraljica Estera.

Poglavje 106

²⁴ Zaničevali so čudovito deželo,
niso verovali v njegovo besedo; ²⁵ godrnjali so v svojih šotorih,
Gospodovega glasu niso poslušali. ²⁶ Zato je vzdignil proti njim svojo roko,
da jih pusti pasti v puščavi, ²⁷ da pusti pasti njihove potomce med narode
in jih razkropi po deželah. ²⁸ Potem so se oklenili Báal Peórja,
jedli so daritve mrtvih. ²⁹ Srdili so ga s svojimi dejanji,
da je med njimi izbruhnila nadloga. ³⁰ Vstal je Pinhás in razsodil,
potem se je nadloga zaustavila. ³¹ To se mu je štelo v pravičnost
od roda do roda na veke. ³² Razdražili so ga ob vodah Meríbe,
da je zaradi njih Mojzesa zadela nesreča; ³³ njegovega duha so zagrenili,
da je govoril nepremišljeno s svojimi ustnicami. ³⁴ Niso iztrebili ljudstev,
o katerih jim je bil Gospod govoril, ³⁵ temveč so se pomešali z narodi,
učili so se njihovih del. ³⁶ Služili so njihovim malikom,
in ti so jim postali past. ³⁷ Darovali so svoje sinove
in svoje hčere demonom. ³⁸ Prelivali so nedolžno kri,
kri svojih sinov in hčera,
ki so jih darovali kánaanskim malikom,
da se je dežela s krvjo oskrunila. ³⁹ Omadeževali so se s svojimi deli,
s svojimi dejanji so se onečaščali. ⁴⁰ Gospodova jeza se je vnela nad njegovim ljudstvom,
zamrzil je svojo dediščino. ⁴¹ Izročil jih je v roke narodom,
da so njihovi sovražniki vladali nad njimi. ⁴² Njihovi sovražniki so jih stiskali,
bili so podjarmljeni, pod njihovo roko. ⁴³ Velikokrat jih je reševal,
oni pa so bili trdovratni v svojem uporu
in so bili ponižani po svoji krivdi. ⁴⁴ Vendar se je ozrl na njihovo stisko,
ko je slišal njihovo tožbo. ⁴⁵ Zanje se je spomnil svoje zaveze,
zaradi svoje velike dobrote si je premislil. ⁴⁶ Pripravil jim je usmiljenje
pred vsemi njihovimi osvajalci. ⁴⁷ Reši nas, Gospod, naš Bog,
izberi nas izmed narodov,
da se bomo zahvaljevali tvojemu svetemu imenu,
da se bomo ponašali s tvojo hvalo. ⁴⁸ Slavljen bodi, Gospod, Izraelov Bog,
od vekov in do vekov!
Vse ljudstvo naj reče: »Amen!«
Aleluja!