Sveto pismo v enem letu

Poglavje 3

¹ »Angelu Cerkve v Sardah piši:›To govori on, ki ima sedem Božjih duhov in sedem zvezd. Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. ² Zbúdi se in okrêpi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. ³ Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni. Če pa se ne zbudiš, pridem kakor tat in nič ne boš vedel, katero uro pridem k tebi. ⁴ Vendar imaš v Sardah nekaj oseb, ki niso umazale svojih oblačil. Te bodo hodile z menoj v belem, ker so tega vredne. ⁵ Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli. ⁶ Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.‹« ⁷ »Angelu Cerkve v Filadelfiji piši:›To govori Sveti, Resnični,
on, ki ima Davidov ključ:
če odpre, ne bo nihče zaprl,
če pa zapre, ne bo nihče odprl. ⁸ Vem za tvoja dela. Glej, pred tabo sem na stežaj odprl vrata, ki jih nihče ne bo mogel zapreti. Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena. ⁹ Glej, iz satanove shodnice ti podarjam nekatere izmed tistih, ki se razglašajo za Jude, pa niso, ampak lažejo. Glej, poskrbel bom, da pridejo in padejo pred tvoje noge ter spoznajo, da sem te vzljubil. ¹⁰ Ker si ohranil mojo stanovitno besedo, bom tudi jaz obvaroval tebe pred uro preizkušnje, ki bo prišla nad vesoljni svet, da preizkusi prebivalce na zemlji. ¹¹ Pridem kmalu. Trdno dŕži, kar imaš, da ti nihče ne odvzame venca. ¹² Kdor zmaga, ga bom naredil za steber v svetišču svojega Boga in nikoli več ne pojde iz njega. Nanj bom napisal ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, ki prihaja z neba od mojega Boga, ter svoje novo ime. ¹³ Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.‹« ¹⁴ »Angelu Cerkve v Laodikeji piši:›Tole govori Amen, zvesta in resnična priča, začetek Božjega stvarjenja. ¹⁵ Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! ¹⁶ Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust. ¹⁷ Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. ¹⁸ Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. ¹⁹ Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni. ²⁰ Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. ²¹ Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na moj prestol, kakor sem tudi sam zmagal in sédel s svojim Očetom na njegov prestol. ²² Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.‹«

Poglavje 3

³³ Ko je Sanbalát slišal, da zidamo obzidje, se je razsrdil in silno razburil ter se posmehoval Judom. ³⁴ Vpričo svojih bratov in samarijske vojske je rekel: »Kaj le počnejo ti bedni Judje? Mar se jim bo to dopustilo? Mar bodo darovali? Mar bodo končali v enem dnevu? Mar bodo iz kupa pepela oživili požgano kamenje?« ³⁵ Tudi Amónec Tobija, ki je bil ob njem, je rekel: »Naj le zidajo! Ko pa bo na kamniti zid skočila lisica, se jim bo ta podrl.« ³⁶ »O naš Bog, poslušaj, kako nas zaničujejo. Obrni njihovo sramotenje njim samim na glavo in izroči jih kot plen v deželo ujetništva! ³⁷ Ne pokrij njihove krivde in njihovega greha ne izbriši izpred svojega obličja, kajti žalili so tiste, ki so zidali.« ³⁸ Obzidje smo gradili dalje. Celotno obzidje je bilo popravljeno do polovice višine. Srce ljudstva je bilo namreč vneto za delo.

Poglavje 4

¹ Ko so Sanbalát, Tobija, Arabci, Amónci in Ašdódčani slišali, da delo na jeruzalemskem obzidju napreduje in da smo zapolnili vrzeli, so se silno razjezili. ² Vsi skupaj so se zarotili, da pojdejo in napadejo Jeruzalem ter naredijo v njem zmedo. ³ Mi pa smo molili k svojemu Bogu in proti njim postavljali stražo podnevi in ponoči. ⁴ Judje so tedaj rekli: »Izčrpana je moč težaka, podrtija je velika; ne bomo mogli pozidati obzidja.« ⁵ Naši nasprotniki pa so rekli: »Ne bodo ne vedeli in ne videli, ko pridemo v njihovo sredo. Pobili jih bomo in ustavili delo.« ⁶ Judje pa, ki so prebivali poleg njih, so prišli in nam desetkrat rekli: »Iz katerega koli kraja ste, vrnite se k nam!« ⁷ Takrat sem na spodnjem koncu, na kraju z druge strani obzidja in na prostih mestih postavil ljudstvo po rodbinah z njih meči, sulicami in loki. ⁸ Ko sem vso stvar dobro preudaril, sem vstal in rekel odličnikom, oblastnikom in ostanku ljudstva: »Nikar se jih ne bojte! Spominjajte se velikega in strašnega Gospoda! Bojujte se za svoje brate, za svoje sinove, za svoje hčere, za svoje žene in za svoje hiše!« ⁹ Ko so naši sovražniki slišali, da nam je stvar znana in da je Bog uničil njihov načrt, smo se spet vsi vrnili na obzidje, vsak na svoje delo. ¹⁰ Od tistega dne dalje je bila polovica mojih mladeničev na delu, druga polovica pa je stražila s sulicami, ščiti, loki in oklepi. Za vso Judovo hišo so stali poglavarji. ¹¹ Tisti, ki so gradili obzidje, kakor tisti, ki so nosili gradivo, so bili oboroženi. Z eno od svojih rok je vsakdo opravljal svoje delo, z drugo pa je držal za orožje. ¹² Vsak od zidarjev je imel okrog ledij opasan meč in tako je zidal. Trobentač z rogom pa je bil ob meni. ¹³ Rekel sem tudi odličnikom, oblastnikom in ostanku ljudstva: »Dela je veliko in obsežno je, mi pa smo razkropljeni po obzidju, daleč drug od drugega. ¹⁴ Zato se z mesta, kjer zaslišite glas roga, pridružite nam! Naš Bog se bo bojeval za nas.« ¹⁵ Tako smo nadaljevali delo. Polovica jih je držala sulice, vse od jutranje zore do prihoda zvezd. ¹⁶ V tistem času sem tudi rekel ljudstvu: »Vsak naj čez noč ostane s svojim hlapcem v Jeruzalemu, da nam bo ponoči stražil, podnevi pa delal.« ¹⁷ In nismo slačili svojih oblačil ne jaz ne moji bratje ne moji mladeniči ne stražniki; vsak je imel tudi orožje v desnici.

Poglavje 98

² Gospod je dal spoznati svoje odrešenje,
očem narodov je razodel svojo pravičnost. ³ Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe
za Izraelovo hišo.
Vsi konci zemlje so videli
odrešenje našega Boga. ⁴ Vzklikajte Gospodu, vsa zemlja,
vedri bodite, vriskajte in prepevajte! ⁵ Igrajte Gospodu na citre,
na citre z glasom pesmi, ⁶ s trobentami in z glasom roga
vzklikajte pred kraljem, Gospodom! ⁷ Naj buči morje in kar ga napolnjuje,
zemeljski krog in njegovi prebivalci, ⁸ reke naj ploskajo z rokami,
hkrati naj vriskajo gore ⁹ pred Gospodom, ker prihaja
sodit zemljo.
Sodil bo svet s pravičnostjo,
ljudstva z iskrenostjo.