Sveto pismo v enem letu

Poglavje 16

⁴ Toda te stvari sem vam povedal, da se boste spominjali, ko pride njihova ura, da sem vam jaz povedal.«»Tega vam v začetku nisem povedal, ker sem bil z vami; ⁵ zdaj pa odhajam k njemu, ki me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: ›Kam odhajaš?‹, ⁶ temveč vam je žalost napolnila srce, ker sem vam to povedal. ⁷ Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. ⁸ Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: ⁹ glede greha, ker vame ne verujejo, ¹⁰ glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, ¹¹ glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen. ¹² Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. ¹³ Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. ¹⁴ On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. ¹⁵ Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« ¹⁶ »Še malo in me ne boste več videli, in spet malo in me boste videli.« ¹⁷ Tedaj je nekaj njegovih učencev govorilo med seboj: »Kaj pomeni to, kar nam pravi: ›Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli‹ in kaj: ›Grem k Očetu.‹« ¹⁸ Govorili so: »Kaj pomeni, kar pravi – ›malo‹? Ne vemo, kaj govori.« ¹⁹ Jezus je vedel, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: »O tem se sprašujete, ker sem rekel: ›Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli‹? ²⁰ Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. ²¹ Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. ²² Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel. ²³ In tisti dan me ne boste ničesar spraševali. Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. ²⁴ Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.« ²⁵ »To sem vam govoril v prispodobah. Pride ura, ko vam ne bom več govoril v prispodobah, ampak vam bom o Očetu jasno oznanjal. ²⁶ Tisti dan boste prosili v mojem imenu, in ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. ²⁷ Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga. ²⁸ Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu.« ²⁹ Njegovi učenci so rekli: »Poglej, zdaj govoriš jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe. ³⁰ Zdaj vemo, da vse veš in da ti ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zato verujemo, da si prišel od Boga.« ³¹ Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? ³² Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj. ³³ To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«

Poglavje 24

¹ Joáš je imel sedem let, ko je postal kralj, in štirideset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Cibja; bila je iz Beeršébe. ² Joáš je vse dni duhovnika Jojadája delal, kar je prav v Gospodovih očeh. ³ Jojadá mu je priskrbel dve ženi in rodili so se mu sinovi in hčere. ⁴ Zatem se je Joáš odločil, da prenovi Gospodovo hišo. ⁵ Zbral je duhovnike in levite in jim rekel: »Pojdite po Judovih mestih in zbirajte od vsega Izraela denar, da se bo iz leta v leto popravljala hiša vašega Boga! In pohitite s tem!« Levitom pa se ni mudilo. ⁶ Kralj je torej poklical vélikega duhovnika Jojadája in mu rekel: »Zakaj nisi zahteval, da bi leviti v Judu in Jeruzalemu pobirali davek, ki sta ga bila Gospodov služabnik Mojzes in Izraelov zbor naložila za šotor pričevanja?« ⁷ Atalja, ta zloba, in njeni sinovi so namreč vdirali v Božjo hišo in vse posvečene darove iz Gospodove hiše nosili Báalom. ⁸ Kralj je tedaj ukazal narediti skrinjo in jo postaviti zunaj pri vratih Gospodove hiše. ⁹ Po Judu in v Jeruzalemu pa so razglasili, naj prinašajo Gospodu davek, ki ga je Božji služabnik Mojzes naložil Izraelu v puščavi. ¹⁰ Vsi poglavarji in vse ljudstvo so ga z veseljem prinašali in metali v skrinjo, dokler ni bila polna. ¹¹ Kadar so leviti skrinjo prinesli na kraljevi urad – ko so opazili, da je v njej veliko denarja – sta prišla kraljevi pisar in uradnik vélikega duhovnika ter skrinjo spraznila. Potem so jo odnesli in spet postavili na njeno mesto. Tako so delali dan za dnem in nabrali veliko denarja. ¹² Kralj in Jojadá sta ga izročala delovodjem, ki so bili v službi pri Gospodovi hiši. Ti so najemali kamnoseke in tesarje, da bi obnovili Gospodovo hišo, pa tudi kovače in bronarje, da bi popravili Gospodovo hišo. ¹³ Delovodje so bili delavni in obnova jim je šla dobro od rok. Božji hiši so spet dali prvotno podobo in jo še utrdili. ¹⁴ Ko so to opravili, so preostali denar prinesli pred kralja in Jojadája. Z njim so naredili posode za Gospodovo hišo: bogoslužne in daritvene posode, skodele ter zlate in srebrne posode. Dokler je živel Jojadá, so redno darovali žgalne daritve v Gospodovi hiši. ¹⁵ Jojadá pa se je postaral, dnevi so se mu iztekli in je umrl. Sto trideset let je bil star, ko je umrl. ¹⁶ Pokopali so ga pri kraljih v Davidovem mestu, ker je napravil veliko dobrega v Izraelu, za Boga in za njegovo hišo. ¹⁷ Po Jojadájevi smrti so prišli Judovi višji uradniki in se kralju vdano poklonili. Tedaj jih je kralj začel poslušati. ¹⁸ In zapustili so hišo Gospoda, Boga svojih očetov, in služili ašeram in malikom. Gnev je prišel nad Juda in Jeruzalem zaradi te njihove krivde. ¹⁹ Vendar je pošiljal mednje preroke, da bi jih spet vrnili h Gospodu. Pričevali so proti njim, a niso poslušali. ²⁰ Tedaj je Božji duh navdal Zaharija, sina duhovnika Jojadája; stopil je pred ljudstvo in jim rekel: »Tako govori Bog: Zakaj prestopate Gospodove zapovedi? Ne boste imeli uspeha. Ker ste zapustili Gospoda, je tudi on vas zapustil.« ²¹ A zarotili so se proti njemu in ga na kraljevo povelje obsuli s kamenjem v dvoru Gospodove hiše. ²² Kralj Joáš se ni spominjal dobrote, ki mu jo je izkazal Zaharijev oče Jojadá, temveč je ubil njegovega sina. Ko je ta umiral, je rekel: »Gospod naj vidi in povrne!« ²³ Ko se je izteklo leto, je arámska vojska krenila proti Joášu. Prišli so v Juda in v Jeruzalem in pokončali med ljudstvom vse višje uradnike ljudstva, ves njihov plen pa poslali kralju v Damask. ²⁴ Čeprav je arámska vojska prišla z malo možmi, jim je Gospod dal v roke zelo veliko vojsko, ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov. Tako so kaznovali Joáša. ²⁵ Ko so odšli od njega – pustili so ga hudo ranjenega – sta se njegova služabnika zarotila proti njemu zavoljo krvi sinu duhovnika Jojadája in ga ubila v postelji. Tako je umrl. Pokopali so ga v Davidovem mestu, vendar ga niso pokopali v kraljevih grobovih. ²⁶ Ta, ki sta se zarotila proti njemu, sta bila: Zabád, sin Amónke Šimáte, in Jozabád, sin Moábke Šomêre. ²⁷ Njegovi sinovi, kopica izrekov proti njemu in obnova Božje hiše, glej, so zapisani v razlagi Knjige kraljev. Namesto njega je postal kralj njegov sin Amacjá.

Poglavje 81

² Vriskajte Bogu, naši môči,
vzklikajte Jakobovemu Bogu. ³ Dvignite pesem, dajte boben,
milo doneče citre skupaj s harfo. ⁴ Trobite na rog ob mlaju,
ob polni luni na dan našega praznika. ⁵ Zakaj to je zakon za Izraela,
pravo za Jakobovega Boga. ⁶ Kot pričevanje ga je postavil v Jožefu,
ko je nastopil zoper egiptovsko deželo.
Jezik, ki ga nisem poznal, sem slišal: ⁷ »Odtegnil sem njegovo ramo od bremena,
njegove roke so se odmaknile od košare. ⁸ V stiski si klical, pa sem te rešil,
odgovoril sem ti v skrivališču grmenja,
preizkušal sem te pri vodah Meríbe. Sela. ⁹ Poslušaj, moje ljudstvo, pričeval bom zoper tebe;
o Izrael, ko bi me poslušal! ¹⁰ Naj ne bo tujega boga pri tebi,
ne padaj na kolena pred drugim bogom. ¹¹ Jaz sem Gospod, tvoj Bog,
ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele;
široko odpri usta, da jih napolnim. ¹² Toda moje ljudstvo ni poslušalo mojega glasu,
Izrael ni maral zame. ¹³ Zato sem jih prepustil zakrknjenosti njih srca:
naj hodijo po svojih načrtih. ¹⁴ O, da bi me moje ljudstvo poslušalo!
Izrael, naj hodijo po mojih potih. ¹⁵ Skoraj bi ponižal njihove sovražnike,
zoper njihove nasprotnike bi obrnil svojo roko. ¹⁶ Gospodovi sovražniki bi pred njim klečeplazili,
njihov čas bi bil končan za vedno. ¹⁷ Hranil bi ga s srčiko pšenice,
nasičeval bi ga z medom iz skale.«