Sveto pismo v enem letu

Poglavje 14

¹ »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! ² V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? ³ Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. ⁴ In kamor jaz grem, poznate pot.« ⁵ Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« ⁶ Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. ⁷ Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« ⁸ Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« ⁹ Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ ¹⁰ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. ¹¹ Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. ¹² Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. ¹³ Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. ¹⁴ Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

Poglavje 20

¹ Zatem so prišli Moábci in Amónci in z njimi Meunéjci, da se spopadejo z Józafatom. ² Prišli so in sporočili Józafatu: »Velika množica prihaja nadte z one strani morja, iz Edóma: so že v Hacecón Tamáru, to je v En Gediju.« ³ Józafat se je prestrašil, se zatekel h Gospodu in razglasil post po vsem Judu. ⁴ Judovci so se zbrali, da bi iskali pomoči od Gospoda; tudi iz vseh Judovih mest so prišli iskat Gospoda. ⁵ Józafat je vstal v zboru Judovcev in Jeruzalemcev v Gospodovi hiši pred novim dvorom ⁶ in rekel: »Gospod, Bog naših očetov! Ali nisi ti Bog v nebesih in tisti, ki vlada vsem kraljestvom narodov? V tvoji roki sta moč in oblast in nihče se ti ne more upirati. ⁷ Mar nisi ti, naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom in jo dal potomcem svojega prijatelja Abrahama na veke? ⁸ Prebivali so v njej in ti v njej sezidali svetišče za tvoje ime ter rekli: ⁹ ›Če pride nad nas nesreča, meč, kazenska sodba, kuga ali lakota, se bomo zbrali pred to hišo in pred tabo – saj je v tej hiši tvoje ime; iz svoje stiske bomo klicali k tebi in ti nas boš slišal in rešil.‹ ¹⁰ Glej, zdaj nam Amónci in Moábci in tisti s Seírskega gorovja, med katere Izraelcem na poti iz egiptovske dežele nisi dovolil priti – ognili so se jim namreč in jih niso pokončali: ¹¹ glej, ti nam vračajo s tem, da nas hočejo pregnati s tvoje posesti, ki si nam jo dal v last. ¹² O naš Bog, mar jih ne boš obsodil? Mi smo namreč nemočni pred to veliko množico, ki prihaja nad nas. Ne vemo, kaj naj storimo: vate so uprte naše oči!« ¹³ Vsi Judovci so torej stali pred Gospodom, z otroki, ženami in sinovi. ¹⁴ Tedaj je sredi zbora prišel Gospodov duh nad levita izmed Asáfovih sinov Jahaziéla, Zeharjájevega sina, Benajájevega vnuka, Jeiélovega pravnuka in Matanjájevega prapravnuka. ¹⁵ Rekel je: »Pozorno prisluhnite, vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci in kralj Józafat! Tako vam govori Gospod: Ne bojte se in se ne plašite pred to veliko množico, kajti ne boste se bojevali vi, temveč Bog. ¹⁶ Jutri jim pojdite nasproti; glejte, prihajali bodo po vzpetini Cic; našli jih boste na koncu doline pred Jeruélsko puščavo. ¹⁷ A tokrat se vam ne bo treba bojevati: samo razpostavite se in čakajte, Judovci in Jeruzalemci, pa boste videli zmago, ki vam jo bo naklonil Gospod! Ne bojte se in se ne plašite! Jutri pojdite proti njim in Gospod bo z vami.« ¹⁸ Józafat je pokleknil z obrazom do tal in vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci so padli pred Gospodom na tla in molili Gospoda. ¹⁹ Leviti izmed Kehátovcev in Karéjcev pa so vstali in s silno povzdignjenim glasom slavili Gospoda, Izraelovega Boga. ²⁰ Drugo jutro so se vzdignili in krenili v puščavo Tekóo. Ko so odhajali, je vstal Józafat in rekel: »Poslušajte me, Judovci in jeruzalemski prebivalci! Zanesite se na Gospoda, svojega Boga, pa boste zanesljivo vzdržali; zanesite se na njegove preroke in boste uspeli!« ²¹ Po posvetovanju z ljudstvom je postavil tiste, ki naj opevajo in slavijo Gospoda v svetem okrasju, hodijo pred vojsko in govorijo:
Zahvaljujte se Gospodu,
ker na veke traja njegova dobrota. ²² Ko so začeli vriskati in prepevati, je Gospod pripravil zasedo Amóncem, Moábcem in tistim s Seírskega gorovja, ki so prišli nad Juda, in so se pobili: ²³ Amónci in Moábci so se vzdignili nad prebivalce Seírskega gorovja in jih z zakletvijo pokončali in uničili. Ko pa so opravili s Seírci, so se pobili še med seboj. ²⁴ Ko so Judovci prišli do kraja, kjer se odpre razgled na puščavo, in se ozrli po množici, glej, so ležala trupla po tleh: nobeden ni utekel. ²⁵ Józafat in njegovo ljudstvo sta šla zaplenit plen. Našli so veliko živine, opremo, oblačila in dragocenosti; nabrali so si toliko, da niso mogli nesti. Tri dni so pobirali plen, toliko ga je bilo. ²⁶ Četrti dan so se zbrali v dolini Beráha in tam slavili Gospoda, zato tisti kraj še danes imenujejo »Slavilna dolina«. ²⁷ Nato so se vsi Judovi možje in Jeruzalemci z Józafatom na čelu odpravili in se veseli vrnili v Jeruzalem, saj jih je Gospod razveselil z zmago nad sovražniki. ²⁸ S harfami, citrami in trobentami so prišli v Jeruzalem h Gospodovi hiši. ²⁹ Strah Božji je navdal vsa kraljestva po deželah, ko so slišali, da se je Gospod bojeval z Izraelovimi sovražniki. ³⁰ Józafatovo kraljestvo je imelo mir, ker mu je njegov Bog naklonil počitek krog in krog. ³¹ Tako je Józafat kraljeval nad Judom. Petintrideset let je imel, ko je postal kralj, in petindvajset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Azúba; bila je Šilhíjeva hči. ³² Hodil je po poti svojega očeta Asája in ni krenil z nje; delal je, kar je prav v Gospodovih očeh. ³³ Le višin niso odpravili in ljudstvo se še ni s srcem obrnilo k Bogu svojih očetov. ³⁴ Druga Józafatova dela, od prvih do zadnjih, glej, so zapisana v spisih Hananijevega sina Jehúja, ki so bili uvrščeni v Knjigo Izraelovih kraljev. ³⁵ Potem se je Judov kralj Józafat povezal z Izraelovim kraljem Ahazjájem; ta je bil krivičen v svojem ravnanju. ³⁶ Pridružil se mu je pri izdelavi ladij, ki naj bi plule v Taršíš; ladje sta izdelala v Ecjón Geberju. ³⁷ Dodavájev sin Eliézer iz Maréše pa je tako prerokoval zoper Józafata: »Ker si se povezal z Ahazjájem, bo Gospod uničil tvoje delo!« In res so se ladje razbile in niso mogle v Taršíš.

Poglavje 78

⁵⁶ Preizkušali so ga, upirali so se Bogu Najvišjemu,
njegovih pričevanj se niso držali; ⁵⁷ oddaljili so se, odpadli so kakor njihovi očetje,
obrnili so se kakor nezanesljiv lok. ⁵⁸ Jezili so ga s svojimi višinami,
z maliki so ga dražili k ljubosumnosti. ⁵⁹ Bog je slišal in vzkipel,
odločno je zavrgel Izraela. ⁶⁰ Zapustil je prebivališče v Šilu,
šotor, kjer je prebival med ljudmi. ⁶¹ Svojo moč je dal v ujetništvo,
svoje veličastvo v roke nasprotnika. ⁶² Svoje ljudstvo je izročil meču,
vzkipel je nad svojo dediščino: ⁶³ njihove mladeniče je žrl ogenj,
njihove mladenke niso bile slavljene; ⁶⁴ njihovi duhovniki so padali pod mečem
in njihove vdove jih niso mogle objokovati. ⁶⁵ Gospod se je prebudil kakor tisti, ki spi,
kakor junak, ki se je razvedril z vinom. ⁶⁶ Svoje nasprotnike je udaril od zadaj,
zadal jim je večno sramotenje. ⁶⁷ Zavrgel je Jožefov šotor,
Efrájimovega rodu ni izvolil. ⁶⁸ Izvolil pa je Judov rod,
goro Sion, ki jo ljubi. ⁶⁹ Kakor višine je sezidal svoje svetišče,
kakor zemljo, ki jo je utemeljil na veke. ⁷⁰ Izbral je svojega služabnika Davida,
vzel ga je iz ovčjih staj. ⁷¹ Pripeljal ga je od doječih,
da bi pasel njegovo ljudstvo Jakoba,
njegovo dediščino Izraela. ⁷² Pasel jih je s popolnostjo svojega srca,
z razumnostjo svojih rok jih je vodil.