Sveto pismo v enem letu

Poglavje 12

²⁷ »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. ²⁸ Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« ²⁹ Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« ³⁰ Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. ³¹ Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, ³² in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« ³³ To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. ³⁴ Množica mu je odgovorila: »Mi smo slišali iz Postave, da Mesija ostane vekomaj; kako torej lahko rečeš, da mora biti Sin človekov povzdignjen? Kdo je ta Sin človekov?« ³⁵ Jezus jim je rekel: »Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč, da vas ne zajame tema. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. ³⁶ Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.«To jim je Jezus povedal in odšel ter se skril pred njimi. ³⁷ Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj, ³⁸ da se je izpolnila beseda, ki jo je izrekel prerok Izaija:
Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju,
in Gospodova roka, komu se je razodela? ³⁹ Verovati niso mogli zato, ker je, kakor je Izaija dejal na drugem mestu, ⁴⁰ oslepil njihove oči
in zakrknil njihovo srce,
da ne bi z očmi videli,
da ne bi v srcu razumeli in se spreobrnili
in da bi jih jaz ne ozdravil. ⁴¹ To je povedal Izaija, ker je videl njegovo slavo in je spregovoril o njem. ⁴² Vendar jih je bilo tudi med voditelji mnogo, ki so začeli verovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izobčili iz shodnice. ⁴³ Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo. ⁴⁴ Jezus je zaklical in rekel: »Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. ⁴⁵ Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. ⁴⁶ Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi. ⁴⁷ Če kdo sliši moje besede in se po njih ne ravna, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. ⁴⁸ Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ta ga bo sodila poslednji dan. ⁴⁹ Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, ⁵⁰ in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.«

Poglavje 16

¹ V šestintridesetem letu Asájevega kraljevanja je Izraelov kralj Bašá krenil nad Juda in utrdil Ramo, da Judovemu kralju Asáju ne bi dopustil izhoda in dohoda. ² Asá pa je vzel srebro in zlato iz zakladnic Gospodove hiše in kraljeve hiše in ga poslal arámskemu kralju Ben Hadádu, ki je bival v Damasku, s sporočilom: ³ »Zaveza je med menoj in teboj, kakor med mojim in tvojim očetom. Glej, pošiljam ti srebra in zlata. Daj, razderi zavezo z Izraelovim kraljem Bašájem, da se umakne od mene.« ⁴ Ben Hadád je prisluhnil kralju Asáju in poslal poveljnike svoje vojske proti Izraelovim mestom. Osvojili so Ijón, Dan, Abél Majim in vsa mesta za skladišča v Neftáliju. ⁵ Ko je Bašá slišal o tem, je nehal graditi Ramo in je opustil svoje delo. ⁶ Kralj Asá pa je pripeljal vse Judovce in odnašali so kamenje in les, s katerim je Bašá gradil Ramo; s tem je gradil Gebo in Micpo. ⁷ Tisti čas je prišel videc Hananí k Judovemu kralju Asáju in mu rekel: »Ker si se zanašal na arámskega kralja in se nisi zanesel na Gospoda, svojega Boga, je vojska arámskega kralja ušla tvoji roki. ⁸ Mar niso bili Etiopci in Libijci velikanska vojska s premnogimi vozmi in konjeniki? A ker si se zanesel na Gospoda, ti jih je dal v roke. ⁹ Kajti Gospodove oči se sprehajajo po vsej zemlji, da okrepijo tiste, ki so mu z vsem srcem predani. V tem si ravnal neumno; odslej se boš namreč moral vojskovati!« ¹⁰ Asá se je razsrdil nad vidcem in ga vrgel v ječo; kajti bil je besen nanj zaradi tega. In Asá je v tistem času grdo ravnal tudi z nekaterimi izmed ljudstva. ¹¹ Asájeva dela, glej, so od prvih do zadnjih zapisana v Knjigi Judovih in Izraelovih kraljev. ¹² V devetintridesetem letu svojega kraljevanja je Asá zbolel na nogah in bolezen je postajala vedno hujša. A tudi v svoji bolezni ni iskal pomoči pri Gospodu, temveč pri zdravnikih. ¹³ Nato je Asá legel k svojim očetom: umrl je v enainštiridesetem letu svojega kraljevanja. ¹⁴ Pokopali so ga v grobu, ki si ga je izsekal v Davidovem mestu. Položili so ga na ležišče, ki so ga napolnili z dišavami in z vsakovrstnimi mazili, pripravljenimi v skladu z dišavarsko umetnostjo. V slovo so mu zakurili tudi velikanski kres.

Poglavje 17

¹ Namesto njega je postal kralj njegov sin Józafat, ki se je še okrepil nasproti Izraelu. ² V vseh utrjenih Judovih mestih je nastanil vojsko in razpostavil posadke po Judovi deželi in po Efrájimovih mestih, ki jih je osvojil njegov oče Asá. ³ Gospod je bil z Józafatom, ker je hodil po prvih potih svojega očeta Davida in ni iskal Báalov, ⁴ ampak je iskal Boga svojega očeta, živel po njegovih zapovedih in ni delal kakor Izraelci. ⁵ Zato je Gospod utrdil kraljestvo v njegovi roki; ves Juda je prinašal darila Józafatu, tako da je imel obilo bogastva in slave. ⁶ Njegovo srce je bilo pogumno na Gospodovih potih in še naprej je iz Juda odpravljal višine in ašere. ⁷ V tretjem letu svojega kraljevanja je poslal svoje načelnike Ben Hajila, Obadjája, Zeharjája, Netanéla in Mihajája, da bi učili po Judovih mestih, ⁸ in z njimi levite Šemajája, Netanjája, Zebadjája, Asaéla, Šemiramóta, Jonatana, Adoníja, Tobija in Tob Adoníja; z njimi pa duhovnika Elišamája in Joráma. ⁹ Učili so po Judu in imeli s seboj knjigo Gospodove postave; obhodili so vsa Judova mesta in učili ljudstvo. ¹⁰ Strah Gospodov je navdal vsa kraljestva dežel okoli Juda, da se niso vojskovala z Józafatom. ¹¹ Nekateri Filistejci so Józafatu prinašali darila in srebro kot davek; celo Arabci so mu dajali drobnico: sedem tisoč sedemsto ovnov in sedem tisoč sedemsto kozlov. ¹² Tako je Józafat postajal čedalje mogočnejši. Po Judu je gradil utrdbe in mesta za skladišča; ¹³ po Judovih mestih je nakopičil velike zaloge. V Jeruzalemu pa je imel vojake, hrabre bojevnike. ¹⁴ Tako so bili razporejeni glede na svojo družino: iz Juda so bili poveljniki tisočnij: vojskovodja Adná s tristo tisoč hrabrimi vojaki; ¹⁵ ob njem vojskovodja Johanán in z njim dvesto osemdeset tisoč hrabrih vojakov; ¹⁶ ob njem Zihríjev sin Amasjá, ki se je prostovoljno posvetil Gospodu, in z njim dvesto tisoč hrabrih vojakov. ¹⁷ Iz Benjamina pa hrabri bojevnik Eljadá in z njim dvesto tisoč z lokom in s ščitom oboroženih mož, ¹⁸ poleg njega pa še Jozabád in z njim sto osemdeset tisoč oboroženih vojakov. ¹⁹ Vsi ti so služili kralju – poleg tistih, ki jih je kralj nastanil v utrjenih mestih po vsem Judu.

Poglavje 78

² Odprl bom svoja usta v priliki,
dal bom žuboreti uganke iz davnine, ³ kar smo slišali, reči, ki jih poznamo,
in so nam jih naši očetje pripovedovali. ⁴ Ne bomo prikrivali pred njihovimi sinovi,
temveč bomo pripovedovali poznejšemu rodu
o slavnih Gospodovih delih in njegovi moči,
o njegovih čudežih, ki jih je storil. ⁵ Postavil je pričevanje v Jakobu,
postavo je položil v Izraelu,
ki ju je zapovedal našim očetom,
naj v njiju poučijo svoje sinove; ⁶ da bodo spoznali, poznejši rod,
sinovi, ki bodo še rojeni,
vstali in pripovedovali svojim sinovom; ⁷ da bodo v Boga stavili svoje zaupanje
in ne bodo pozabili Božjih del,
temveč bodo njegove zapovedi izpolnjevali; ⁸ da ne bodo kakor njihovi očetje,
trdovraten in uporen rod,
rod, ki ni utrdil svojega srca
in njegov duh ni bil Bogu zvest. ⁹ Efrájimovi sinovi, dobro oboroženi lokostrelci,
so se obrnili na dan bitke. ¹⁰ Niso se držali Božje zaveze
in niso hoteli živeti po njegovi postavi. ¹¹ Pozabili so njegova dela,
njegove čudeže, ki jim jih je pokazal. ¹² Pred njihovimi očeti je delal čudeže,
v egiptovski deželi, na poljani Coana. ¹³ Razklal je morje in jih prepeljal skozenj,
ustavil je vodo kakor jez. ¹⁴ Podnevi jih je vodil z oblakom,
vso noč z ognjeno svetlobo. ¹⁵ Skale je razklal v puščavi
in jim dal piti kakor iz neizmernih oceanov. ¹⁶ Iz skale je dal privreti potoke,
vode je pustil teči dol kakor reke. ¹⁷ Še vedno pa so grešili zoper njega,
da so se v pustinji upirali Najvišjemu. ¹⁸ Preizkušali so Boga v svojem srcu,
ko so zahtevali jed po želji svoje duše. ¹⁹ Govorili so zoper Boga, rekli so:
»Bo mogel Bog v puščavi pogrniti mizo? ²⁰ Res, udaril je po skali,
da so pritekle vode in so drli potoki.
Bo lahko dal tudi kruha,
bo pripravil meso za svoje ljudstvo?«