Sveto pismo v enem letu

Poglavje 5

¹⁹ Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. ²⁰ Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. ²¹ Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. ²² Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, ²³ da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal. ²⁴ Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. ²⁵ Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. ²⁶ Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. ²⁷ Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. ²⁸ Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. ²⁹ In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. ³⁰ Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« ³¹ »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično; ³² drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. ³³ Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. ³⁴ Jaz pa ne jemljem pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. ³⁵ On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. ³⁶ Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. ³⁷ In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega lika. ³⁸ In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal. ³⁹ Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. ⁴⁰ Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. ⁴¹ Ne sprejemam slave od ljudi; ⁴² sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni. ⁴³ Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. ⁴⁴ Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? ⁴⁵ Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; vaš tožnik je Mojzes, v katerega upate. ⁴⁶ Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. ⁴⁷ Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?«

Poglavje 20

¹ Ob času, ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je Joáb peljal vojsko v boj in opustošil deželo Amóncev. Potem je prišel in oblegal Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu. Ko je Joáb Rabo dotolkel in jo razdejal, ² je David vzel njihovemu kralju krono z glave in ugotovil, da tehta talent zlata; na njej je bil dragocen kamen. Položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta. ³ Ljudi, ki so bili v njem, je odpeljal in jih postavil k žagam, železnim klinom in sekiram. Tako je David storil vsem amónskim mestom. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem. ⁴ Potem je izbruhnila vojna s Filistejci v Gezerju. Takrat je Hušán Sibeháj ubil Sipája, ki je bil iz rodu Rafájevcev; tako so bili ponižani. ⁵ Spet je izbruhnila vojna s Filistejci. Jaírov sin Elhanán je ubil Lahmíja, brata Gačana Goljata, čigar kopjišče je bilo kakor tkalsko vratilo. ⁶ Ko je bila spet vojna v Gatu, je bil tam velik mož, ki je imel po šest in šest prstov: štiriindvajset. Tudi ta je bil Rafájev potomec. ⁷ Ko je sramotil Izraela, ga je ubil Jonatan, sin Davidovega brata Šimája. ⁸ Ti so bili Rafájevi potomci v Gatu in so padli od Davidove roke in od rok njegovih služabnikov.

Poglavje 21

¹ Tedaj je Satan vstal proti Izraelcem in spodbodel Davida, naj prešteje Izraela. ² In David je rekel Joábu in vojskovodjem: »Pojdite in preštejte Izraelce od Beeršébe do Dana in mi sporočite, da bom vedel njihovo število!« ³ Joáb pa je rekel: »Gospod naj pomnoži svoje ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kolikor jih je! Ali niso, moj gospod in kralj, vsi ti služabniki mojega gospoda? Čemu to zahteva moj gospod? Zakaj naj si Izrael nakopava krivdo?« ⁴ Toda kraljeva beseda je Joába primorala. Joáb je torej odšel, obhodil ves Izrael in se vrnil v Jeruzalem. ⁵ Izročil je Davidu število preštetega ljudstva; v vsem Izraelu je bilo milijon sto tisoč z mečem oboroženih mož, v Judu pa štiristo sedemdeset tisoč z mečem oboroženih mož. ⁶ Levija in Benjamina pa ni prištel mednje, kajti kraljevo povelje se je Joábu upiralo. ⁷ Tudi v Božjih očeh je bila ta stvar huda, zato je udaril Izraela. ⁸ David je rekel Bogu: »Zelo sem grešil, da sem napravil to stvar. A zdaj odpusti, prosim, krivdo svojemu služabniku, saj sem ravnal zelo neumno!« ⁹ In Gospod je govoril Gadu, Davidovemu vidcu, in rekel: ¹⁰ »Pojdi in Davidu povej: Tako govori Gospod: ›Tri stvari ti predlagam; izberi si eno izmed njih, da ti jo storim!‹« ¹¹ Gad je prišel k Davidu in mu rekel: »Tako govori Gospod: Izberi si ¹² ali tri leta lakote, ali da tri mesece bežiš pred svojimi nasprotniki, dokler te ne doseže meč tvojih sovražnikov, ali da bo tri dni Gospodov meč, kuga, v deželi in bo Gospodov angel pokončeval po vsem Izraelovem ozemlju. Zdaj se torej odloči, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal!« ¹³ David je rekel Gadu: »V veliki stiski sem. Naj padem Gospodu v roke, ker je njegovo usmiljenje zelo veliko; v človekove roke pa ne bi rad padel.« ¹⁴ Tako je Gospod poslal kugo nad Izraela in umrlo je izmed Izraela sedemdeset tisoč mož. ¹⁵ Tudi nad Jeruzalem je Bog poslal angela, da bi ga pokončal. Ko pa ga je pokončeval, se je Gospod ozrl in mu je bilo žal zaradi hudega, zato je rekel angelu, ki je pokončeval: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Gospodov angel je tedaj stal pri mlatišču Jebusejca Arávna. ¹⁶ Ko je David povzdignil oči, je videl Gospodovega angela stati med zemljo in nebom z golim mečem v roki, ki je bil iztegnjen proti Jeruzalemu. Tedaj so padli David in starešine, oblečeni v raševino, na obraz. ¹⁷ David pa je rekel Bogu: »Ali nisem jaz ukazal prešteti ljudstva? Jaz sem se pregrešil in zakrivil to gorje; ti pa, ovce, kaj so storili? Gospod, moj Bog, tvoja roka bodi, prosim, proti meni in proti hiši mojega očeta, ne pa v pogubo tvojemu ljudstvu!« ¹⁸ Tedaj je Gospodov angel ukazal Gadu, da reče Davidu, naj gre in postavi oltar Gospodu na mlatišču Jebusejca Arávna. ¹⁹ David je šel gor po Gadovi besedi, ki jo je govoril v Gospodovem imenu. ²⁰ Arávna pa se je obrnil in videl angela; njegovi štirje sinovi pri njem so se skrili, Arávna pa je mlatil pšenico. ²¹ Ko je David prišel k Arávnu, se je Arávna ozrl in zagledal Davida. Stopil je z mlatišča in se priklonil Davidu z obrazom do tal. ²² David je rekel Arávnu: »Daj mi prostor tega mlatišča, da bom na njem sezidal oltar Gospodu! Prepusti mi ga za polno ceno, da preneha kuga med vsem ljudstvom!« ²³ Arávna pa je rekel Davidu: »Vzemi si ga! Moj gospod kralj naj stori, kar je dobro v njegovih očeh. Glej, dam ti vole za žgalno daritev, mlatilni vitel za drva in pšenico za jedilno daritev; vse to dam.« ²⁴ Kralj David pa je rekel Arávnu: »Nikakor, ampak kupiti hočem to za polno ceno. Kajti nočem vzeti, kar je tvojega, za Gospoda, da bi daroval žgalno daritev, ki me nič ne stane!« ²⁵ Dal je tedaj Arávnu šeststo zlatih šeklov v teži za prostor. ²⁶ Nato je David tam sezidal oltar Gospodu ter daroval žgalne in mirovne daritve. Ko je klical h Gospodu, mu je ta odgovoril z ognjem, ki je prišel iz nebes na žgalni oltar. ²⁷ In Gospod je ukazal angelu, naj vtakne meč v nožnico. ²⁸ V tistem času, ko je David videl, da mu je Gospod odgovoril na mlatišču Jebusejca Arávna, je tam opravljal daritve. ²⁹ Gospodov šotor, ki ga je naredil Mojzes v puščavi, in žgalni oltar pa sta bila tačàs na višini v Gibeónu. ³⁰ Toda David ni mogel iti predenj povprašat Boga, ker se je bal meča Gospodovega angela.

Poglavje 22

¹ Tedaj je David rekel: »Tu naj bo hiša Gospoda Boga in tu žgalni oltar za Izraela.«

Poglavje 8

¹ Zgodila se mi je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: ² Tako govori Gospod nad vojskami: V silnem ognju gorim za Sion, v silnem žaru gorim zanj. ³ Tako govori Gospod: Vrnem se na Sion in prebival bom sredi Jeruzalema. Jeruzalem se bo imenoval zvesto mesto in gora Gospoda nad vojskami sveta gora. ⁴ Tako govori Gospod nad vojskami: Še bodo posedali starčki in starke po jeruzalemskih trgih, vsak s svojo palico v roki zaradi visoke starosti, ⁵ in trgi mesta bodo polni dečkov in deklic, ki se bodo igrali na njegovih trgih. ⁶ Tako govori Gospod nad vojskami: Če se bo to zdelo čudežno v očeh ostanka tega ljudstva v tistih dneh, mar bo čudežno tudi v mojih očeh, govori Gospod nad vojskami. ⁷ Tako govori Gospod nad vojskami: Glej, rešil bom svoje ljudstvo iz dežele vzhajajočega sonca in iz dežele zahajajočega sonca. ⁸ Pripeljem jih nazaj, da bodo spet prebivali v Jeruzalemu. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog v resnici in pravičnosti. ⁹ Tako govori Gospod nad vojskami: Utrdite si roke, vi, ki ste v teh dneh slišali te besede iz ust prerokov, na dan, ko je bila utemeljena hiša Gospoda nad vojskami, da bi bil tempelj pozidan! ¹⁰ Kajti pred temi dnevi ni bilo plačila za ljudi in nikakršnega plačila za živino. Naj je kdo odhajal ali prihajal, ni bil varen pred sovražnikom, kajti pustil sem vsem ljudem, da so bili drug proti drugemu. ¹¹ Proti ostanku tega ljudstva pa odslej ne bom več tak, kakor sem bil v prejšnjih dneh, govori Gospod nad vojskami. ¹² Kajti setev bo v miru, vinska trta bo dajala svoj sad, zemlja bo dajala svoj pridelek, nebo bo dajalo svojo roso. Vse to izročim v dedno last ostanku tega ljudstva. ¹³ Kakor ste bili prekletstvo med narodi, o Judova hiša in Izraelova hiša, tako vas rešim, da boste blagoslov. Ne bojte se, vaše roke naj bodo močne! ¹⁴ Kajti tako govori Gospod nad vojskami: Kakor sem sklenil, da vam storim húdo, ko so me togotili vaši očetje, govori Gospod nad vojskami, in se nisem potolažil, ¹⁵ tako sem se v teh dneh premislil in sklenil, da storim dobro Jeruzalemu in Judovi hiši; ne bojte se! ¹⁶ To so stvari, ki jih opravljajte: drug z drugim govorite resnico, pri vaših mestnih vratih sodite po resnici in pravici za mir. ¹⁷ Nihče naj v svojem srcu ne snuje zlega zoper svojega bližnjega in ne dajte se zavesti h krivi prisegi, kajti vse to sovražim, govori Gospod! ¹⁸ Zgodila se mi je beseda Gospoda nad vojskami, rekoč: ¹⁹ Tako govori Gospod nad vojskami: Post četrtega in post petega, post sedmega in post desetega meseca bo za Judovo hišo postal veselje, radost in vedro praznovanje, toda ljubite resnico in mir! ²⁰ Tako govori Gospod nad vojskami: Še bodo prišla ljudstva in prebivalci številnih mest. ²¹ Prebivalci enega mesta pojdejo k prebivalcem drugega in porečejo: »Pa pojdimo prosit Gospodovo obličje in iskat Gospoda nad vojskami; tudi jaz pojdem!« ²² In prišla bodo številna ljudstva in močni narodi, da bi iskali Gospoda nad vojskami v Jeruzalemu in prosili Gospodovo obličje. ²³ Tako govori Gospod nad vojskami: Tiste dni bo deset mož iz vseh jezikov narodov prijelo judovskega moža za rob suknje in reklo: »Z vami pojdemo, kajti slišali smo, da je Bog z vami!«