Sveto pismo v enem letu

Poglavje 12

¹ Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. ² Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani. ³ Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: »Jezus naj bo preklet,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. ⁴ Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. ⁵ Različne so službe, Gospod pa je isti. ⁶ Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. ⁷ Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. ⁸ Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. ⁹ Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, ¹⁰ drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. ¹¹ Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. ¹² Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. ¹³ V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. ¹⁴ Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov. ¹⁵ Če bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. ¹⁶ Če bi uho reklo: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu,« vendarle spada k telesu. ¹⁷ Kje bi bil sluh, ko bi bilo vse telo oko? Kje bi bil vonj, ko bi bilo vse telo sluh? ¹⁸ Tako pa je Bog vse posamezne telesne dele razpostavil po telesu, kakor je hotel. ¹⁹ Ko bi bilo vse skupaj en sam telesni del, kje bi bilo telo? ²⁰ Tako pa je veliko delov, telo pa je eno. ²¹ Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te,« tudi ne glava nogam: »Ne potrebujem vas.« ²² Še več, telesni deli, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, ²³ in tistim, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo še večje spoštovanje in z manj uglednimi še lepše ravnamo, ²⁴ medtem ko ugledni tega ne potrebujejo. Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, ²⁵ da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi telesni deli enako skrbeli drug za drugega. ²⁶ Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi. ²⁷ Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. ²⁸ Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. ²⁹ So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ³⁰ ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? ³¹ A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot.

Poglavje 6

¹ Preroški sinovi so rekli Elizeju: »Glej, prostor, kjer stanujemo poleg tebe, nam je pretesen. ² Naj gremo k Jordanu, si vzamemo od tam vsak po en hlod in si tam naredimo prostor, da bomo bivali v njem.« Rekel je: »Pojdite.« ³ Eden izmed njih je rekel: »Odloči se, prosim, in pojdi s svojimi služabniki!« Rekel je: »Šel bom.« ⁴ Šel je torej z njimi. Ko so prišli do Jordana, so sekali les. ⁵ Ko pa je eden izmed njih podiral deblo, mu je železno rezilo padlo v vodo. Zavpil je in rekel: »Joj, gospod! Pa še izposojeno je!« ⁶ Božji mož je rekel: »Kam je padlo?« Ko mu je pokazal mesto, je odrezal palico in jo vrgel tja, in železno rezilo je priplavalo na vrh. ⁷ Potem je rekel: »Vzemi si ga.« In mož je iztegnil roko in ga vzel. ⁸ Ko se je arámski kralj vojskoval z Izraelom, se je posvetoval s svojimi služabniki in rekel: »Na tem in tem mestu bom taboril.« ⁹ Božji mož pa je Izraelovemu kralju poslal sporočilo in rekel: »Pazi, da ne boš hodil mimo tistega kraja, kajti tam taborijo Arámci!« ¹⁰ Izraelov kralj je torej poslal oglednike na kraj, o katerem mu je rekel Božji mož, in ga tako opozarjal; tako je bil tam na preži, ne le enkrat ali dvakrat. ¹¹ Zaradi tega je srce arámskega kralja vzkipelo. Poklical je služabnike in jim rekel: »Kaj mi ne boste sporočili, kdo izmed naših drži z Izraelovim kraljem!« ¹² Eden izmed služabnikov je rekel: »Nobeden, moj gospod kralj; ampak prerok Elizej, ki je v Izraelu, sporoča Izraelovemu kralju besede, ki jih govoriš v spalnici.« ¹³ Tedaj je rekel: »Pojdite in odkrijte, kje je, da ga dam prijeti!« Sporočili so mu: »V Dotánu je.« ¹⁴ In poslal je tja konje, bojne vozove in močno posadko. Prišli so ponoči in obkolili mesto. ¹⁵ Ko je sluga Božjega moža naslednje jutro zgodaj vstal in šel iz mesta, glej, je bila okrog mesta vojska s konji in z bojnimi vozovi. Njegov služabnik mu je rekel: »Joj, gospod, kaj naj storimo?« ¹⁶ Pa je rekel: »Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.« ¹⁷ Nato je Elizej molil in rekel: »Gospod, odpri mu vendar oči, da bo videl!« In Gospod je odprl dečku oči in je videl; in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okrog Elizeja. ¹⁸ Ko so Arámci šli nadenj, je Elizej molil h Gospodu in rekel: »Udari, prosim, ta narod s slepoto!« In udaril jih je s slepoto, po Elizejevi besedi. ¹⁹ Potem jim je Elizej rekel: »To ni pot in to ni mesto; pojdite za menoj, pa vas pripeljem k možu, ki ga iščete!« In peljal jih je v Samarijo. ²⁰ Ko so prišli v Samarijo, je Elizej rekel: »Gospod, odpri jim oči, da bodo videli!« Gospod jim je odprl oči in so videli; in glej, bili so sredi Samarije. ²¹ Ko jih je Izraelov kralj videl, je rekel Elizeju: »Ali naj jih do kraja pobijem, oče?« ²² Pa je rekel: »Nikar ne pobijaj! Ali pobijaš tiste, ki si jih ujel s svojim mečem in z lokom? Polôži prednje kruha in vode, da bodo jedli in pili, potem bodo šli k svojemu gospodarju!« ²³ Pripravil jim je torej veliko gostijo. Jedli so in pili, nato pa jih je odposlal, da so šli k svojemu gospodarju. Odtlej Arámci niso več prihajali plenit v izraelsko deželo. ²⁴ Potem se je zgodilo, da je arámski kralj Ben Hadád zbral vso svojo vojsko ter šel in oblegal Samarijo. ²⁵ V Samariji je nastala velika lakota; oblegali so jo namreč tako dolgo, da je oslovska glava stala osemdeset srebrnikov, četrt peharja čebule pa pet srebrnikov. ²⁶ Ko je Izraelov kralj nekoč hodil po obzidju, je neka žena zavpila proti njemu in rekla: »Pomagaj, moj gospod kralj!« ²⁷ Rekel je: »Če ti Gospod ne pomaga, od kod naj ti pomagam jaz! Z mlatišča ali iz tlačilnice?« ²⁸ Dalje je rekel: »Kaj te muči?« Pa je rekla: »Tale žena mi je rekla: ›Daj svojega sina, da ga pojemo danes, mojega pa bomo pojedli jutri.‹ ²⁹ Skuhali smo torej mojega sina in ga pojedli. Drugi dan sem ji rekla: ›Daj svojega sina, da ga snemo,‹ pa je sina skrila.« ³⁰ Ko je kralj slišal ženino pripoved, si je pretrgal oblačila – ker je bil na obzidju, je ljudstvo lahko videlo: glej, na njegovem golem telesu je bila raševina – ³¹ in je rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako doda, če bo danes ostala glava Šafátovega sina Elizeja na njem!« ³² Elizej je sedèl v svoji hiši in starešine so sedeli pri njem, ko je kralj poslal k njemu svojega človeka; a preden je odposlanec prišel k njemu, je Elizej rekel starešinam: »Ali vidite, da ta morilski sin pošilja nekoga, da mi odseka glavo? Glejte, ko pride odposlanec, zaprite vrata in ga porinite ob vrata! Kaj ni slišati za njim korakov njegovega gospodarja?« ³³ Ko je še govoril z njimi, je prišel k njemu kralj in rekel: »Glej, ta nesreča je od Gospoda! Le kaj naj še pričakujem od Gospoda?«

Poglavje 7

¹ Elizej pa je rekel: »Poslušajte Gospodovo besedo! Tako govori Gospod: Jutri ob tem času bo pri samarijskih vratih merica bele moke po en šekel in dve merici ječmenove moke po en šekel.« ² Pribočnik, na čigar roko se je kralj opiral, pa je Božjega moža zavrnil in rekel: »Tudi če bi Gospod odprl zapornice na nebu, mar se bo to res zgodilo?« On pa je rekel: »Na svoje oči boš videl, jedel pa tistega ne boš!«

Poglavje 1

¹ Gospodova beseda se je zgodila Jonu, Amitájevemu sinu, rekoč: ² »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči proti njemu, kajti njihova hudobija se je vzdignila do mojega obličja.« ³ Jona pa je vstal, da bi zbežal v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. Spustil se je v Jafo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš, dal je plačilo zanjo in se spustil vanjo, da bi šel z njimi v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. ⁴ Gospod pa je zagnal na morje močan veter, na morju je nastal velik vihar in ladji je pretilo, da se razbije. ⁵ Mornarji so se prestrašili, vsak je vpil k svojemu bogu in metali so v morje blago, ki je bilo na ladji, da bi zmanjšali njen tovor. Jona pa se je spustil pod krov v notranjost, legel in zaspal. ⁶ Tedaj je stopil k njemu poveljnik posadke in mu rekel: »Kaj ti je, da spiš? Vstani, kliči k svojemu bogu! Morda se bo ta bog zavzel za nas, da se ne pogubimo!« ⁷ Nato so rekli drug drugemu: »Pridite, vrzimo žreb, da izvemo, zaradi koga imamo to zlo!« Vrgli so žrebe in žreb je padel na Jona. ⁸ Rekli so mu: »Povej nam, zaradi koga nas je doletelo to zlo? Kakšen je tvoj opravek in od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela in iz katerega ljudstva si?« ⁹ Rekel jim je: »Hebrejec sem. Bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno.« ¹⁰ Možje so se hudo prestrašili in mu rekli: »Kaj si takšnega naredil!« Možje so namreč vedeli, da beži pred Gospodom, ker jim je bil povedal. ¹¹ Rekli so mu: »Kaj naj storimo s teboj, da se nam morje umiri?« Morje je namreč naraščalo in divjalo. ¹² Rekel jim je: »Primite me in me vrzite v morje in morje se vam bo umirilo, saj vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami!« ¹³ Možje so še veslali, da bi dosegli kopno, a niso zmogli, ker je morje naraščalo in divjalo proti njim. ¹⁴ Nato so zaklicali h Gospodu in rekli: »O Gospod, naj se ne pogubimo zaradi življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi, kajti ti, Gospod, storiš, kar ti ugaja!« ¹⁵ Prijeli so Jona in ga vrgli v morje. In morje je nehalo besneti. ¹⁶ Možje so se hudo zbali Gospoda, darovali so klavno daritev Gospodu in naredili zaobljube.