Sveto pismo v enem letu

Poglavje 14

¹ Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. ² In glej, pred njim se je znašel neki človek, ki je imel vodenico. ³ Jezus je nagovoril učitelje postave in farizeje: »Ali je dovoljeno v soboto zdraviti ali ne?« ⁴ Oni pa so molčali. In prijel je bolnika, ga ozdravil in odslovil. ⁵ Njim pa je rekel: »Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?« ⁶ In na to mu niso mogli odgovoriti. ⁷ Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: ⁸ »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, ⁹ pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. ¹⁰ Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; ¹¹ kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« ¹² Tistemu, ki ga je povabil, pa je govoril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. ¹³ Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, ¹⁴ in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« ¹⁵ Ko je to slišal nekdo izmed tistih, ki so sedeli pri mizi, mu je rekel: »Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!« ¹⁶ On pa mu je rekel: »Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. ¹⁷ Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. ¹⁸ Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ ¹⁹ Drugi je dejal: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹ ²⁰ Spet drugi mu je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹ ²¹ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: ›Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.‹ ²² Služabnik je rekel gospodarju: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.‹ ²³ Tedaj je gospodar rekel služabniku: ›Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. ²⁴ Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.‹«

Poglavje 25

¹ Abraham si je spet vzel ženo. Ime ji je bilo Ketúra. ² Rodila mu je Zimrána, Jokšána, Medána, Midjána, Jišbáka in Šuaha. ³ Jokšánu pa sta se rodila Šebá in Dedán. Dedánovi sinovi so Ašuríti, Letušéjci in Leuméjci. ⁴ Midjánovi sinovi so Efá, Efer, Henoh, Abidá in Eldaá. Vsi ti so Ketúrini sinovi. ⁵ Abraham je vse svoje imetje izročil Izaku. ⁶ Sinovom stranskih žena, ki jih je imel, pa je Abraham dal darove in jih poslal, dokler je še živel, proč od sina Izaka proti vzhodu v vzhodno deželo. ⁷ To je število Abrahamovih let, ki jih je preživel: sto petinsedemdeset. ⁸ Abraham je izdihnil in umrl v visoki starosti, star in nasičen z dnevi, in bil pridružen svojim ljudem. ⁹ Sinova Izak in Izmael sta ga pokopala v votlini Mahpéli na polju Efróna, sina Hetejca Coharja, nasproti Mamreju, ¹⁰ na polju, ki ga je Abraham kupil od Hetovih sinov; tam sta bila pokopana Abraham in njegova žena Sara. ¹¹ Po Abrahamovi smrti pa je Bog blagoslovil njegovega sina Izaka. Prebival je pri vodnjaku Laháj Roí. ¹² To je rodovnik Abrahamovega sina Izmaela, ki ga je Abrahamu rodila Egipčanka Hagára, Sarina dekla. ¹³ To so imena Izmaelovih sinov, imena po redu rojstev: Izmaelov prvorojenec Nebajót, potem Kedár, Adbeél, Mibsám, ¹⁴ Mišmá, Dumá, Masá, ¹⁵ Hadád, Temá, Jetúr, Nafíš in Kedma. ¹⁶ To so Izmaelovi sinovi in to so njihova imena po naseljih in šotoriščih, dvanajst knezov po njihovih rodovih. ¹⁷ To pa so leta Izmaelovega življenja: sto sedemintrideset let. Izdihnil je in umrl ter bil pridružen svojim ljudem. ¹⁸ Prebivali so od Havíle do Šura, ki je nasproti Egiptu, in vse do Asirije. Naselil se je nasproti vsem svojim bratom. ¹⁹ To pa je rodovnik Abrahamovega sina Izaka. Abrahamu se je rodil Izak. ²⁰ Ko je bil Izak star štirideset let, je vzel za ženo Rebeko, hčer Aramejca Betuéla iz Mezopotamije, sestro Aramejca Labána. ²¹ Izak je prosil Gospoda za ženo, ker je bila nerodovitna. Gospod ga je uslišal in žena Rebeka je spočela. ²² Ko sta se otroka pehala v njenem telesu, je rekla: »Če je tako, čemu naj še živim?« Šla je vprašat za svet Gospoda. ²³ Gospod ji je rekel:
»Dva naroda sta v tvojem telesu,
dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja.
Eno bo močnejše od drugega
in starejše bo služilo mlajšemu.« ²⁴ Ko so se dopolnili dnevi, da bi rodila, glej, sta bila v njenem telesu dvojčka. ²⁵ Prišel je na svet prvi, rdečkast, ves poraščen, kakor bi imel kožuh. Zato so mu dali ime Ezav. ²⁶ Potem je prišel na svet njegov brat. Z roko je trdno držal Ezava za peto. Dali so mu ime Jakob. Ko sta se rodila, je bil Izak star šestdeset let. ²⁷ Dečka sta rastla in Ezav je postal izkušen lovec. Bil je človek polja. Jakob pa je bil miren človek in je prebival v šotorih. ²⁸ Izak je ljubil Ezava, ker je imel rad divjačino, Rebeka pa je imela rajši Jakoba. ²⁹ Ko je nekoč Jakob skuhal jed, je prišel Ezav ves onemogel s polja. ³⁰ Ezav je rekel Jakobu: »Daj mi, da pogoltnem malo rdečega, tega rdečega, kajti ves onemogel sem.« Zato je dobil ime Edóm. ³¹ Jakob je rekel: »Prej mi prodaj svojo pravico prvorojenstva!« ³² Ezav je rekel: »Vidiš, da umiram, čemu mi bo prvorojenstvo?« ³³ Jakob je rekel: »Prej mi prisezi!« In mu je prisegel in prodal pravico prvorojenstva Jakobu. ³⁴ Jakob je potem Ezavu dal kruha in kuhane leče. Jedel je in pil, nato pa je vstal in odšel. Tako malo je Ezav cenil pravico prvorojenstva.

Poglavje 18

³ Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj;
moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam,
moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje. ⁴ Hvaljen bodi, kličem Gospodu,
in že sem rešen svojih sovražnikov. ⁵ Obdale so me vrvi smrti,
Beliálovi hudourniki so me prestrašili. ⁶ Vrvi podzemlja so me obdale,
zanke smrti so bile pred mano. ⁷ Ko mi je bilo tesno, sem klical Gospoda,
k svojemu Bogu sem klical na pomoč.
Slišal je moj glas iz svojega templja,
moje vpitje je pred njegovim obličjem,
prišlo je v njegova ušesa. ⁸ Tedaj se je zemlja zamajala in vztrepetala,
temelji gora so se stresli,
zamajali so se, ker se je vnela njegova jeza. ⁹ Iz njegovih nosnic se je vzdignil dim,
iz njegovih ust požirajoč ogenj,
oglje je bruhalo iz njega. ¹⁰ Nagnil je nebo in se spustil,
temen oblak je bil pod njegovimi nogami. ¹¹ Jezdil je na kerubu in letal,
jadral je na perutih vetra. ¹² Temo je postavil za svoje skrivališče,
okrog sebe svoj šotor,
temo vode, oblake sopar. ¹³ Iz sijaja pred njim so prihajali oblaki,
toča in žareče oglje. ¹⁴ Gospod je zagrmel na nebu,
Najvišji se je oglasil
s točo in žarečim ogljem. ¹⁵ Poslal je svoje puščice, razkropil jih je,
mnogo bliskov, podil jih je. ¹⁶ Pokazale so se struge voda,
razkrili so se temelji zemeljskega kroga
od tvoje grožnje, o Gospod,
od puhanja tvojih nosnic. ¹⁷ Pošlje pomoč od zgoraj, vzame me,
potegne me iz velikega vodovja. ¹⁸ Reši me mojega močnega nasprotnika,
mojih sovražnikov, ker so močnejši od mene. ¹⁹ Na dan moje nesreče so prišli predme,
toda Gospod mi je bil opora. ²⁰ Odpeljal me je na prostrano polje,
otel me je, ker ima veselje nad mano. ²¹ Gospod mi plačuje po moji pravičnosti,
po čistosti mojih rok mi povrača; ²² ker sem se držal Gospodovih poti
in nisem odpadel od svojega Boga; ²³ ker so bile vse njegove sodbe pred mano
in njegovih zakonov nisem odstranil. ²⁴ Do njega sem bil popoln
in sem se varoval svoje krivde. ²⁵ Gospod mi je torej povrnil po moji pravičnosti,
po čistosti mojih rok pred njegovimi očmi. ²⁶ Z zvestim si zvest,
s popolnim si popoln; ²⁷ z iskrenim si iskren,
s prekanjenim si prebrisan. ²⁸ Zares, ti rešuješ nesrečno ljudstvo,
prevzetne oči pa ponižuješ. ²⁹ Zares, ti mi prižigaš svetilko, o Gospod;
moj Bog mi razsvetljuje temo. ³⁰ Zares, s teboj napodim sovražna krdela,
s svojim Bogom preskočim zidovje. ³¹ To je Bog, njegova pot je popolna,
Gospodov izrek je prečiščen,
ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu. ³² Zares, kdo je Bog razen Gospoda,
kdo je skala razen našega Boga; ³³ Boga, ki me z močjo opasuje
in mi daje pot popolnosti? ³⁴ Dela mi noge kakor košutam
in me postavlja na moje višine. ³⁵ Uči moje roke za vojno,
moje lakte za napenjanje bronastega loka. ³⁶ Dal si mi ščit svoje rešitve,
tvoja desnica me podpira,
tvoja skrbnost me dela velikega. ³⁷ Razširjaš moje korake pod mano,
moji členki ne klecajo. ³⁸ Zasledujem svoje sovražnike in jih dohitevam,
ne vračam se, dokler jih ne pokončam. ³⁹ Razbijem jih, da ne morejo več vstati,
padejo pod moje noge. ⁴⁰ Z močjo me opasuješ za spopad,
moje napadalce upogibaš pod mene. ⁴¹ Dal si, da mi moji nasprotniki obračajo hrbet,
svoje sovražnike utišam. ⁴² Kličejo na pomoč, a ni rešitelja,
h Gospodu, a jim ne odgovori. ⁴³ Zmeljem jih kakor prah pred vetrom,
poteptam jih kakor blato na cesti. ⁴⁴ Osvobajaš me prepira z ljudstvom,
postavljaš me za poglavarja narodov,
ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi. ⁴⁵ Brž ko slišijo z ušesi, so mi pokorni,
sinovi tujcev se mi dobrikajo. ⁴⁶ Sinovi tujcev podležejo,
prihajajo iz svojih utrdb. ⁴⁷ Naj živi Gospod, slavljena moja skala,
naj bo vzvišen Bog moje rešitve, ⁴⁸ Bog, ki mi daje maščevanje,
ki je ljudstva spravil podme! ⁴⁹ Osvobajaš me od mojega sovražnika,
še več, povzdiguješ me nad moje napadalce,
rešuješ me nasilnega človeka. ⁵⁰ Zato te bom slavil med narodi, o Gospod,
pel bom tvojemu imenu, ⁵¹ ki svojemu kralju naklanja velike zmage,
in izkazuje dobroto svojemu maziljencu
Davidu in njegovemu zarodu na veke.