Sveto pismo v enem letu

Poglavje 13

¹⁸ Tedaj je govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? ¹⁹ Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu. Zrastlo je in se razvilo v drevo in ptice neba so gnezdile na njegovih vejah.« ²⁰ In spet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? ²¹ Podobno je kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« ²² Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. ²³ Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: ²⁴ »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. ²⁵ Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ ²⁶ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ ²⁷ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ ²⁸ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. ²⁹ Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. ³⁰ In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« ³¹ Tisto uro je pristopilo nekaj farizejev in so mu rekli: »Odidi in pojdi od tod, kajti Herod te hoče umoriti.« ³² Rekel jim je: »Pojdite in recite temu lisjaku: Glej, izganjam demone in ozdravljam še danes in jutri, in tretji dan bom dosegel cilj. ³³ Vendar moram danes, jutri in pojutrišnjem nadaljevati pot, ker ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema. ³⁴ Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! ³⁵ Glejte, vaša hiša je zapuščena. In povem vam: Ne boste me videli, dokler ne porečete: ›Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!‹«

Poglavje 24

¹ Abraham je bil star, že močno v letih in Gospod ga je v vsem blagoslovil. ² Abraham je rekel najstarejšemu služabniku svoje hiše, ki je upravljal vse njegovo imetje: »Polôži roko pod moja ledja, ³ da te zaprisežem pri Gospodu, Bogu neba in Bogu zemlje, da ne vzameš žene mojemu sinu izmed hčera Kánaancev, med katerimi prebivam, ⁴ ampak da pojdeš v mojo deželo, k mojemu sorodstvu, in dobiš ženo za mojega sina Izaka.« ⁵ Služabnik pa mu je rekel: »Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj v to deželo? Ali naj popeljem tvojega sina nazaj v deželo, iz katere si prišel?« ⁶ Abraham mu je rekel: »Varuj se tega, da bi odpeljal mojega sina tjakaj! ⁷ Gospod, Bog neba, ki me je vzel iz hiše mojega očeta in iz dežele moje rodbine, ta, ki mi je govoril, mi prisegel in rekel: ›Tvojemu potomstvu bom dal to deželo,‹ bo poslal svojega angela pred teboj, da boš od tam dobil ženo mojemu sinu. ⁸ Če pa ženska ne bi hotela iti s teboj, si prost te moje prisege. Samo nikar ne vôdi mojega sina tjakaj!« ⁹ Služabnik je tedaj položil roko pod ledja svojega gospoda Abrahama in mu prisegel glede te zadeve. ¹⁰ Služabnik je vzel deset kamel izmed kamel svojega gospoda in odšel. S seboj je vzel tudi vseh vrst blago, najdragocenejše stvari svojega gospoda. Odpravil se je na pot in šel proti Mezopotamiji v Nahórjevo mesto. ¹¹ Ustavil je kamele, da bi se spočile zunaj mesta pri vodnjaku. Bilo je proti večeru ob času, ko hodijo ženske zajemat vodo. ¹² Tedaj je rekel: »Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, pomagaj mi, da se mi danes posreči, in izkaži dobroto mojemu gospodu Abrahamu! ¹³ Glej, stojim pri studencu in hčere mož tega mesta prihajajo zajemat vodo. ¹⁴ Dekle, ki ji bom rekel: ›Nagni, prosim, vrč, da bom pil!‹ in ki bo rekla: ›Pij! Pa tudi tvoje kamele bom napojila,‹ naj bo tista, ki si jo določil za svojega služabnika Izaka, in po tem bom spoznal, da si izkazal dobroto mojemu gospodu.« ¹⁵ Še preden je to do kraja izgovoril, je prišla Rebeka, ki se je rodila Betuélu, sinu Milke, žene Abrahamovega brata Nahórja, z vrčem na rami. ¹⁶ Bila je zelo lepega videza, devica, ki je še ni spoznal moški. Stopila je k studencu, napolnila vrč in prišla gor. ¹⁷ Tedaj ji je služabnik pritekel naproti in rekel: »Daj mi, prosim, piti malo vode iz vrča!« ¹⁸ Rekla je: »Pij, gospod!« Hitro je spustila vrč na roko in mu dala piti. ¹⁹ In ko ga je napojila, je rekla: »Tudi tvojim kamelam grem zajemat vodo, dokler se ne napijejo.« ²⁰ Urno je spraznila vrč v korito in spet stekla k vodnjaku zajemat. Tako je zajela vsem njegovim kamelam. ²¹ Medtem jo je mož molče opazoval, da bi spoznal, ali je Gospod njegovo pot naredil uspešno ali ne. ²² Ko so se kamele napile, je vzel zlat obroček, težak pol šekla, in dve zlati zapestnici, težki deset šeklov, za njeni roki. ²³ Rekel je: »Čigava hči si? Povej mi, ali je v hiši tvojega očeta kaj prostora, kjer bi mi prenočili!« ²⁴ Rekla mu je: »Sem hči Betuéla, Milkinega sina, ki ga je rodila Nahórju.« ²⁵ Rekla mu je še: »Imamo veliko slame in krme in tudi prostora za prenočevanje.« ²⁶ Mož je pokleknil in se priklonil Gospodu. ²⁷ Rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ki ni odrekel svoje dobrote in zvestobe mojemu gospodu! Gospod me je vodil po poti, ki me je pripeljala do hiše brata mojega gospoda.« ²⁸ Dekle je stekla in povedala hiši svoje matere, kaj se je zgodilo. ²⁹ Rebeka je imela brata, ki mu je bilo ime Labán. In Labán je tekel ven k možu pri studencu. ³⁰ Ko je videl obroček in zapestnici na rokah svoje sestre in slišal besede sestre Rebeke, kako je rekla: »Tako mi je rekel mož,« je šel k možu. Ta je stal pri kamelah ob studencu. ³¹ Rekel je: »Pridi, blagoslovljen od Gospoda! Kaj bi stal zunaj! Pospravil sem hišo in naredil prostor za kamele.« ³² Mož je stopil v hišo, Labán pa je razsedlal kamele, jim dal slame in krme, njemu in možem, ki so bili z njim, pa vode, da bi si umili noge. ³³ Ko je predenj postavil jedi, je ta rekel: »Ne bom jedel, dokler ne povem svoje zadeve.« Labán je rekel: »Govôri!« ³⁴ Rekel je: »Abrahamov služabnik sem. ³⁵ Gospod je silno blagoslovil mojega gospoda, tako da je obogatel. Dal mu je drobnice in goveda, srebra in zlata, hlapcev in dekel, kamel in oslov. ³⁶ Sara, žena mojega gospoda, mu je rodila sina, potem ko je ostarela. Temu je izročil vse imetje. ³⁷ Moj gospod me je zaprisegel in rekel: ›Ne jemlji mojemu sinu žene izmed hčera Kánaancev, v katerih deželi prebivam, ³⁸ temveč pojdi do hiše mojega očeta, k moji rodbini, in dôbi ženo mojemu sinu!‹ ³⁹ Rekel sem svojemu gospodu: ›Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj?‹ ⁴⁰ Pa mi je rekel: ›Gospod, pred čigar obličjem hodim, bo poslal svojega angela s teboj in bo storil, da bo tvoja pot uspešna in da boš dobil ženo mojemu sinu iz moje rodbine, iz hiše mojega očeta. ⁴¹ Le tedaj te prisega, ki si mi jo izrekel, ne bo več vezala, če boš prišel k moji rodbini in ti je ne bodo hoteli dati, tedaj si prost prisege.‹ ⁴² Tako sem danes prišel k studencu in govoril: ›Gospod, Bog mojega gospoda Abrahama, ko bi vendar hotel narediti uspešno to pot, po kateri hodim! ⁴³ Glej, stojim pri studencu; ko pride dekle zajemat, ji bom rekel: Daj mi piti malo vode iz svojega vrča! ⁴⁴ Če mi bo rekla: Pij, pa tudi za tvoje kamele bom zajela, je to tista ženska, ki jo je Gospod določil za sina mojega gospoda.‹ ⁴⁵ Še preden sem to izgovoril v svojem srcu, je prišla Rebeka z vrčem na rami in stopila dol k studencu zajemat. Pa sem ji rekel: ›Daj mi, prosim, piti!‹ ⁴⁶ Hitro je spustila vrč z rame in rekla: ›Pij, pa tudi tvoje kamele bom napojila.‹ Pil sem torej in tudi kamele je napojila. ⁴⁷ Vprašal sem jo: ›Čigava hči si?‹ Rekla je: ›Sem hči Betuéla, Nahórjevega sina, ki mu ga je rodila Milka.‹ Tedaj sem ji dal obroček na nos in zapestnici na roke. ⁴⁸ Potem sem pokleknil in se priklonil Gospodu in hvalil Gospoda, Boga svojega gospoda Abrahama, ki me je vodil po pravi poti, da bi vzel hčer brata svojega gospoda za njegovega sina. ⁴⁹ Če ste torej pripravljeni izkazati dobroto in zvestobo mojemu gospodu, mi povejte! In če ne, mi povejte, da se obrnem na desno ali na levo!« ⁵⁰ Labán in Betuél sta odgovorila: »Od Gospoda je prišla ta stvar, ne moreva ti reči o tem ne dobro ne slabo. ⁵¹ Tu imaš Rebeko; vzemi jo in pojdi in naj bo žena sinu tvojega gospoda, kakor je govoril Gospod!« ⁵² Ko je Abrahamov služabnik slišal te besede, se je do tal priklonil Gospodu. ⁵³ In služabnik je potegnil na dan srebrne in zlate posode in oblačila ter dal to Rebeki. Tudi njenemu bratu in materi je dal dragocena darila. ⁵⁴ Potem so jedli in pili, on in možje, ki so bili z njim, in prenočili. Ko pa so zjutraj vstali, je rekel: »Odpustite me k mojemu gospodu!« ⁵⁵ Njen brat in njena mati sta rekla: »Naj dekle ostane pri nas še nekaj časa, kakih deset dni, potem bo šla.« ⁵⁶ Rekel jima je: »Ne zadržujta me! Gospod je mojo pot kronal z uspehom. Odpustita me, naj odidem k svojemu gospodu!« ⁵⁷ Rekla sta: »Pokličimo dekle in jo vprašajmo, kaj meni!« ⁵⁸ Poklicala sta Rebeko in ji rekla: »Ali bi hotela oditi s tem možem?« Rekla je: »Pojdem.« ⁵⁹ Odpustili so torej svojo sestro Rebeko, njeno dojiljo, Abrahamovega služabnika in njegove može. ⁶⁰ Blagoslovili so Rebeko in ji rekli:
»O sestra naša,
namnôži se v tisoče desettisočev!
Tvoj zarod naj zavzame
vrata svojih sovražnikov!« ⁶¹ Rebeka in njene služabnice so se vzdignile, sedle na kamele in šle za možem. Tako je služabnik vzel Rebeko in odšel. ⁶² Tisti čas se je Izak vrnil od vodnjaka v Laháj Roí in prebival v pokrajini Negeb. ⁶³ Proti večeru se je šel sprehajat na polje. Ko je vzdignil oči, je zagledal, da se bližajo kamele. ⁶⁴ Tudi Rebeka je vzdignila oči in zagledala Izaka. Spustila se je s kamele. ⁶⁵ Rekla je služabniku: »Kdo je človek, ki nam prihaja naproti po polju?« Služabnik je rekel: »To je moj gospod.« Tedaj je vzela tančico in se zakrila. ⁶⁶ Služabnik je Izaku poročal o vsem, kar je storil. ⁶⁷ Izak jo je popeljal v šotor svoje matere Sare. Vzel je Rebeko, da je postala njegova žena. Izak jo je ljubil in se potolažil po materini smrti.

Poglavje 17

² Od tebe naj pride moja sodba,
tvoje oči gledajo na iskrenost. ³ Preizkusil si moje srce, obiskal si me ponoči,
pretopil si me, ničesar nisi našel;
moje misli ne gredo skozi moja usta. ⁴ Ob človeških dejanjih, po besedi tvojih ustnic,
sem se varoval nasilnikovih poti. ⁵ Moji koraki se držijo tvojih steza,
moje noge ne omahujejo. ⁶ Jaz sem te klical, saj me boš uslišal, o Bog;
nagni k meni svoje uho, usliši moj izrek. ⁷ Pokaži svoje čudovite dobrote, rešitelj tistih, ki se zatekajo
pred tvojimi nasprotniki k tvoji desnici. ⁸ Varuj me kakor zenico v očesu,
skrij me v senci svojih peruti, ⁹ pred krivičniki, ki počenjajo nasilje nad mano,
mojimi smrtnimi sovražniki, ki me obdajajo. ¹⁰ Svoje brezčutno srce so zaprli,
njihova usta govorijo prevzetno. ¹¹ Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo,
svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla. ¹² Njegova podoba je kakor podoba leva, ki hlepi, da bi trgal,
kakor mlad lev, ki preži v skrivališču. ¹³ Vstani, Gospod, stopi pred njegov obraz, spravi ga na kolena,
osvobodi me krivičnika s svojim mečem, ¹⁴ s svojo roko smrtnikov, o Gospod,
smrtnikov, katerih delež je v posvetnem življenju.
S svojo zalogo jim napolni trebuh;
naj se nasitijo njihovi sinovi
in pustijo ostanek še svojim otrokom. ¹⁵ Jaz pa bom v pravičnosti gledal tvoje obličje,
ko se prebudim, se bom sitil ob tvoji podobi.