Sveto pismo v enem letu

Poglavje 9

² Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. ³ Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. ⁴ In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. ⁵ Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« ⁶ Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. ⁷ Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« ⁸ Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. ⁹ In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. ¹⁰ To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. ¹¹ In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« ¹² Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? ¹³ A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.« ¹⁴ Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. ¹⁵ Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. ¹⁶ Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?« ¹⁷ Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. ¹⁸ Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.« ¹⁹ Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« ²⁰ In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. ²¹ Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let. ²² Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« ²³ Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« ²⁴ Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!« ²⁵ Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« ²⁶ Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« ²⁷ Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal. ²⁸ Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« ²⁹ Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« ³⁰ Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. ³¹ Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« ³² Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati. ³³ Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« ³⁴ Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. ³⁵ Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« ³⁶ In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: ³⁷ »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« ³⁸ Janez mu je rekel: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« ³⁹ Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. ⁴⁰ Kdor ni proti nam, je za nas. ⁴¹ Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« ⁴² »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. ⁴³ Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. ⁴⁵ Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. ⁴⁷ Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, ⁴⁸ kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne. ⁴⁹ Vsakdo bo namreč z ognjem osoljen. ⁵⁰ Sol je dobra. Če pa sol postane neslana, s čim jo boste popravili? Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!«

Poglavje 22

¹ David je govoril Gospodu besede te pesmi na dan, ko ga je Gospod rešil iz pesti vseh njegovih sovražnikov in iz Savlove pesti. ² Rekel je:
Gospod je moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, ³ moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam,
moj ščit in rog moje rešitve,
moje zavetje in moje pribežališče,
moj rešitelj; iz stiske si me rešil. ⁴ Hvaljen bodi, kličem Gospodu,
in že sem rešen svojih sovražnikov. ⁵ Zakaj obdali so me valovi smrti,
Beliálovi hudourniki so me prestrašili. ⁶ Vrvi podzemlja so me obdale,
zanke smrti so bile pred mano. ⁷ Ko mi je bilo tesno, sem klical Gospoda,
k svojemu Bogu sem klical.
Slišal je moj glas iz svojega templja,
moje vpitje je prišlo v njegova ušesa. ⁸ Tedaj se je zemlja zamajala in vztrepetala,
temelji neba so se stresli,
zamajali so se, ker se je vnela njegova jeza. ⁹ Iz njegovih nosnic se je vzdignil dim,
iz njegovih ust požirajoč ogenj,
oglje je bruhalo iz njega. ¹⁰ Nagnil je nebo in se spustil,
temen oblak je bil pod njegovimi nogami. ¹¹ Jezdil je na kerubu in letal,
prikazal se je na perutih vetra. ¹² Temo je postavil okrog sebe za šotor,
gomile vode, oblake sopar. ¹³ Iz sijaja pred njim
je zagorelo žareče oglje. ¹⁴ Gospod je zagrmel iz neba,
Najvišji se je oglasil. ¹⁵ Poslal je puščice, razkropil jih je,
blisk, podil jih je. ¹⁶ Pokazale so se struge morja,
razkrili so se temelji zemeljskega kroga
ob Gospodovi grožnji,
od puhanja njegovih nosnic. ¹⁷ Pošlje pomoč od zgoraj, vzame me,
potegne me iz velikega vodovja. ¹⁸ Reši me mojega močnega nasprotnika,
mojih sovražnikov, ki so močnejši od mene. ¹⁹ Na dan moje nesreče so prišli predme,
toda Gospod mi je bil opora. ²⁰ Odpeljal me je na prostrano polje,
otel me je, ker ima veselje nad mano. ²¹ Gospod mi plačuje po moji pravičnosti,
po čistosti mojih rok mi povrača; ²² ker sem se držal Gospodovih poti
in nisem odpadel od svojega Boga; ²³ ker so bile vse njegove sodbe pred mano
in njegovih zakonov nisem odstranil. ²⁴ Do njega sem bil popoln
in sem se varoval svoje krivde. ²⁵ Gospod mi je torej povrnil po moji pravičnosti,
po moji čistosti pred njegovimi očmi. ²⁶ Z zvestim si zvest,
s popolnim si popoln; ²⁷ z iskrenim si iskren,
s prekanjenim si prebrisan. ²⁸ Rešuješ nesrečno ljudstvo,
a tvoje oči so nad prevzetnimi, da jih ponižaš. ²⁹ Zares, ti si moja svetilka, Gospod,
Gospod mi razsvetljuje temo. ³⁰ Zares, s teboj napodim sovražna krdela,
s svojim Bogom preskočim zidovje. ³¹ To je Bog, njegova pot je popolna,
Gospodov izrek je prečiščen,
ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu. ³² Zares, kdo je Bog razen Gospoda,
kdo je skala razen našega Boga; ³³ Boga, ki me z močjo opasuje
in mi daje pot popolnosti? ³⁴ Dela mi noge kakor košutam
in me postavlja na moje višine. ³⁵ Uči moje roke za vojno,
moje lakte za napenjanje bronastega loka. ³⁶ Dal si mi ščit svoje rešitve,
tvoja skrbnost me dela velikega. ³⁷ Razširjaš moje korake pod mano,
moji členki ne klecajo. ³⁸ Zasledujem svoje sovražnike in jih uničujem,
ne vračam se, dokler jih ne pokončam. ³⁹ Pokončujem jih in razbijam, da več ne vstanejo,
padejo pod moje noge. ⁴⁰ Z močjo me opasuješ za spopad,
moje napadalce upogibaš pod mene. ⁴¹ Dal si, da mi moji nasprotniki obračajo hrbet,
svoje sovražnike utišam. ⁴² Kličejo na pomoč, a ni rešitelja,
h Gospodu, a jim ne odgovori. ⁴³ Zmeljem jih kakor prah zemlje,
zdrobim in poteptam jih kakor blato na cestah. ⁴⁴ Osvobajaš me prepira z mojim ljudstvom,
ohranjaš me za poglavarja narodov,
ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi. ⁴⁵ Sinovi tujcev se mi dobrikajo,
brž ko slišijo z ušesi, so mi pokorni. ⁴⁶ Sinovi tujcev podležejo,
prihajajo iz svojih utrdb. ⁴⁷ Naj živi Gospod, slavljena moja skala,
naj bo vzvišen Bog, skala moje rešitve, ⁴⁸ Bog, ki mi daje maščevanje,
ki je ljudstva spravil podme ⁴⁹ in me izpeljal izmed mojih sovražnikov!
Povzdiguješ me nad moje napadalce,
rešuješ me nasilnega človeka. ⁵⁰ Zato te bom slavil, Gospod, med narodi,
pel bom tvojemu imenu, ⁵¹ ki svojemu kralju naklanja velike zmage,
in izkazuje dobroto svojemu maziljencu,
Davidu in njegovemu zarodu na veke.

Poglavje 2

⁴ Pravdajte se s svojo materjo, pravdajte se,
kajti ona ni moja žena
ne jaz njen mož.
Naj odstrani vlačugarska znamenja s svojega obraza,
prešuštne znake s svojih prsi. ⁵ Če ne, jo slečem do golega
in jo postavim, kakor je bila na dan svojega rojstva,
naredim jo kakor puščavo
in jo napravim kakor izsušeno zemljo,
usmrtim jo z žejo. ⁶ Njenih otrok se ne bom usmilil,
saj so vlačugarski otroci. ⁷ Kajti njihova mati se je vlačugala,
njihova spočetnica se je osramotila.
Rekla je namreč: »Grem za svojimi ljubimci,
ki dajejo moj kruh in mojo vodo,
mojo volno in moj lan, moje olje in mojo pijačo.« ⁸ Zato, glej, ji zagradim pot s trnjem,
jo ogradim z ograjo,
da ne najde svojih steza. ⁹ Tekala bo za svojimi ljubimci,
pa jih ne bo dohitela,
iskala jih bo,
pa ne našla.
Tedaj bo rekla: »Grem
in se vrnem k svojemu prvemu možu,
saj mi je bilo takrat bolje kakor zdaj.« ¹⁰ Ona ni spoznala,
da sem ji jaz dajal
žito in vino in olje,
ji množil srebro
in zlato, ki so ga porabili za Báala. ¹¹ Zato vzamem spet nazaj
svoje žito ob njegovem času
in svoje vino ob njegovi letni dobi,
odtegnem svojo volno in svoj lan,
ki je z njima pokrivala svojo nagoto. ¹² Zdaj razodenem njeno sramoto
pred očmi njenih ljubimcev
in nihče je ne reši iz mojih rok. ¹³ Naredil bom konec vsemu njenemu veselju,
njenim praznikom in njenim mlajem, njenim sobotam
in vsem njenim shodom. ¹⁴ Opustošil bom njeno trto in njeno smokvo,
o katerih je rekla:
»To je moj zaslužek,
ki so mi ga dali moji ljubimci.«
Naredil jih bom za goščavo,
požrle jih bodo poljske živali. ¹⁵ Kaznoval bom na njej dneve Báalov,
ki jim je zažigala kadilo,
in se lišpala s svojim prstanom in nakitom
in hodila za svojimi ljubimci,
mene pa pozabljala, govori Gospod. ¹⁶ Zato, glej, jo privabim,
popeljem jo v puščavo
in ji spregovorim na srce. ¹⁷ Potem ji od tam dam njene vinograde
in dolino Ahór naredim za vrata upanja.
Tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti,
kakor na dan svojega odhoda iz egiptovske dežele. ¹⁸ Tisti dan, govori Gospod, me bo imenovala: »Moj mož,« ne bo me več imenovala: »Moj Báal.« ¹⁹ Odstranil bom imena Báalov iz njenih ust in njihovih imen se ne bo nihče več spominjal. ²⁰ Tisti dan bom zanje sklenil zavezo z živalmi polja, s pticami neba in z laznino zemlje. Lok in meč in orožje bom zdrobil v deželi in dal, da bodo varno počivali. ²¹ S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju. ²² S teboj se zaročim v resnici; in spoznala boš Gospoda. ²³ Tisti dan bom uslišal, govori Gospod,
uslišal bom nebo,
in to bo uslišalo zemljo. ²⁴ Zemlja bo uslišala žito, vino in olje,
in te reči bodo uslišale Jezreéla. ²⁵ Posejem si jo v deželi
in pomilostim Nepomiloščeno,
Ne-mojemu-ljudstvu rečem: »Ti si moje ljudstvo,«
in reklo bo: »Moj Bog.«