Sveto pismo v enem letu

Poglavje 13

¹ Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. ² Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? ³ Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. ⁴ Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? ⁵ Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« ⁶ In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. ⁷ Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ ⁸ Ta pa mu je odgovoril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. ⁹ Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« ¹⁰ V soboto je učil v neki shodnici. ¹¹ In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. ¹² Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« ¹³ Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. ¹⁴ Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.« ¹⁵ Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? ¹⁶ Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?« ¹⁷ Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih reči, ki jih je delal.

Poglavje 23

¹ Sarino življenje je trajalo sto sedemindvajset let. ² Potem je umrla v Kirját Arbi, to je v Hebrónu, v kánaanski deželi. Abraham je prišel, da bi opravil za Saro žalovanje in jo objokoval. ³ Ko se je Abraham vzdignil od pokojnice, je spregovoril Hetovim sinovom in rekel: ⁴ »Tujec in priseljenec sem pri vas. Dajte mi kos zemlje za grobišče pri vas, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem!« ⁵ Hetovi sinovi so odgovorili in mu rekli: ⁶ »Poslušaj nas, gospod! Božji knez si med nami; v najlepšem izmed naših grobov pokoplji pokojnico! Nobeden izmed nas ti ne bo odrekel groba, da ne bi mogel pokopati pokojnice.« ⁷ Abraham se je vzdignil in se priklonil ljudstvu dežele, Hetovim sinovom. ⁸ Potem jim je govoril in rekel: »Če vam je prav, da spravim pokojnico od doma in jo pokopljem, me poslušajte in rotite Coharjevega sina Efróna, ⁹ naj mi da votlino Mahpélo, ki jo ima na koncu svojega polja. Za polno vrednost srebra naj mi jo da sredi med vami za grobišče.« ¹⁰ Efrón pa je sedèl sredi med Hetovimi sinovi. In Hetejec Efrón je odgovoril Abrahamu vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta, in rekel: ¹¹ »Ne, gospod, poslušaj me! Dam ti polje in tudi votlino, ki je na njem, ti dam; vpričo sinov svojega ljudstva ti jo dam. Le pokoplji pokojnico!« ¹² Abraham se je priklonil pred ljudstvom dežele ¹³ in govoril Efrónu vpričo ljudstva dežele in rekel: »Ko bi me le hotel poslušati! Dam ti srebro za polje. Vzemi ga od mene, da tam pokopljem pokojnico.« ¹⁴ Efrón je odgovoril Abrahamu in mu rekel: ¹⁵ »Poslušaj me, gospod! Zemljišče za štiristo šeklov srebra, kaj je to med menoj in teboj? Le pokoplji pokojnico!« ¹⁶ Ko je Abraham slišal Efróna, mu je vpričo Hetovih sinov odtehtal srebro, ki ga je zahteval: štiristo šeklov srebra po veljavni trgovski teži. ¹⁷ Tako je prešlo Efrónovo polje, ki je v Mahpéli nasproti Mamreju, polje in votlina na njem in vse drevje, ki je bilo na polju po vsem zemljišču naokrog, ¹⁸ Abrahamu v last vpričo Hetovih sinov, vseh, ki so prihajali k vratom njegovega mesta. ¹⁹ Potem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini na polju Mahpéli nasproti Mamreju, to je Hebrónu, v kánaanski deželi. ²⁰ Tako sta polje in votlina na njem od Hetovih sinov prešla v last Abrahamu za grobišče.

Poglavje 16

² Gospodu pravim: »Ti si moj Gospod,
moja sreča, ničesar ni nad tabo,« ³ svetim, ki so v deželi:
»Moji knezi, v njih je vse moje veselje.« ⁴ Naj se množijo bolečine tistim, ki hitijo za drugim.
Ne bom jim daroval krvavih pitnih daritev,
ne bom nosil njih imen na svojih ustnicah. ⁵ Gospod, delež moje dediščine in moja čaša,
ti imaš v rokah mojo usodo. ⁶ Merilne vrvi so padle zame na ljubkih krajih,
zares, dediščina mi ugaja. ⁷ Slavim Gospoda, ki mi svetuje,
tudi ponoči me opominja moje srce. ⁸ Vedno postavljam predse Gospoda;
ker je na moji desnici, ne bom omahnil. ⁹ Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;
tudi moje meso bo prebivalo varno. ¹⁰ Zakaj moje duše ne boš prepustil podzemlju,
svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe. ¹¹ Daješ mi spoznati pot življenja;
polnost veselja je pred tvojim obličjem,
večne radosti na tvoji desnici.