Sveto pismo v enem letu

Poglavje 3

²⁰ Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. ²¹ Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. ²² Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« ²³ Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? ²⁴ Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. ²⁵ Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. ²⁶ Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. ²⁷ Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. ²⁸ Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. ²⁹ Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« ³⁰ To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.« ³¹ Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. ³² Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« ³³ Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« ³⁴ In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! ³⁵ Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

Poglavje 7

¹ Ko je kralj prebival v svoji hiši in mu je Gospod naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog, ² je kralj rekel preroku Natánu: »Glej vendar, jaz stanujem v cedrovi hiši, skrinja Božja pa stanuje sredi šotorskega pregrinjala.« ³ Natán je rekel kralju: »Pojdi, stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Gospod je s teboj!« ⁴ A še tisto noč se je Natánu zgodila Gospodova beseda, rekoč: ⁵ »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod: Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? ⁶ Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove izpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču. ⁷ Kjer koli sem hodil med vsemi Izraelovimi sinovi, sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih rodovnih poglavarjev, ki sem jih postavil za pastirje svojega ljudstva Izraela: ›Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‹ ⁸ Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil vladar mojemu ljudstvu Izraelu. ⁹ Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji. ¹⁰ Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil vanj, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga krivičneži ne bodo več stiskali kakor nekdaj, ¹¹ od dneva, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki. Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo. ¹² Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo. ¹³ Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. ¹⁴ Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Če se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in z udarci človeških sinov. ¹⁵ A svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil Savlu, ki sem ga odstranil pred teboj. ¹⁶ Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.« ¹⁷ Po vseh teh besedah in po vsem tem videnju je Natán govoril Davidu. ¹⁸ Tedaj je kralj David prišel, se usedel pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sèm? ¹⁹ A to je še premalo v tvojih očeh, Gospod Bog; govoril si o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Je to človeški zakon, Gospod Bog? ²⁰ Pa kaj naj ti David še dalje govori? Saj poznaš svojega služabnika, Gospod Bog. ²¹ Zaradi svoje besede in po svojem srcu si storil vse to veliko dejanje in ga dal spoznati svojemu služabniku. ²² Zato si velik, Gospod Bog! Kajti ni ga tebi enakega, razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi. ²³ Kdo je kakor tvoje ljudstvo Izrael, edini narod na zemlji, ki ga je Bog šel odkupit za svoje ljudstvo in si pridobil ime ter storil zanj velika in strah zbujajoča dela, ko je pred svojim ljudstvom, ki si ga je odkupil iz Egipta, pregnal narode in njihove bogove! ²⁴ Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njihov Bog. ²⁵ In zdaj, Gospod Bog, potrdi na veke besedo, ki si jo govoril o svojem služabniku in o njegovi hiši, in stori, kakor si govoril. ²⁶ Naj se poveličuje tvoje ime na veke in naj se govori: ›Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom!‹ In hiša tvojega služabnika Davida naj ostane trdna pred teboj. ²⁷ Kajti ti, Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, si razodel svojemu služabniku: ›Sezidal ti bom hišo.‹ Zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil k tebi to molitev. ²⁸ In zdaj, Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica in napovedal si svojemu služabniku te dobrine. ²⁹ In zdaj, začni blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke. Kajti ti, Gospod Bog, si govoril. Naj bo s tvojim blagoslovom blagoslovljena hiša tvojega služabnika na veke.«

Poglavje 8

¹ Zatem je David porazil Filistejce in jih podjarmil. Tako je vzel David vajeti davka iz roke Filistejcev. ² Porazil je Moábce in jih premeril z vrvjo, potem ko jih je položil na tla. Po dve vrvi jih je odmeril za smrt in po eno celo vrv za življenje. Tako so Moábci postali podložni Davidu in so prinašali davek. ³ David je porazil tudi Rehóbovega sina Hadadézerja, kralja v Cobi, ko je šel, da bi spet zagospodoval nad veletokom. ⁴ David mu je vzel tisoč sedemsto konjenikov in dvajset tisoč pešcev; David je ohromil vse konje, le za sto voz jih je pustil. ⁵ Ko pa so Arámci iz Damaska prišli na pomoč Hadadézerju, kralju v Cobi, je David pobil med Arámci dvaindvajset tisoč mož. ⁶ Nato je David postavil namestnike v Arámu na območju Damaska. Arámci so postali podložni Davidu in so prinašali davek. Tako je Gospod pomagal Davidu povsod, kamor koli je šel. ⁷ David je vzel zlate ščite, ki so jih imeli Hadadézerjevi služabniki, in jih prinesel v Jeruzalem. ⁸ Iz Hadadézerjevih mest Tebah in Berotáj pa je kralj David vzel zelo veliko brona. ⁹ Ko je Toí, kralj v Hamátu, slišal, da je David porazil vso Hadadézerjevo vojsko, ¹⁰ je Toí poslal svojega sina Joráma h kralju Davidu, da bi ga pozdravil in mu čestital, ker se je bojeval s Hadadézerjem in ga porazil; Hadadézer se je namreč venomer bojeval s Toíjem. S seboj je prinesel srebrne, zlate in bronaste posode. ¹¹ Tudi te je kralj David posvetil Gospodu, kot je posvetil srebro in zlato vseh narodov, ki jih je podjarmil, ¹² Arámcev, Moábcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Amalečanov, ter od plena Rehóbovega sina Hadadézerja, kralja v Cobi. ¹³ David si je napravil ime, ko se je vrnil, potem ko je v Ge Melahu potolkel osemnajst tisoč Arámcev. ¹⁴ V Edómu je postavil namestnike; po vsem Edómu je postavil namestnike. Tako so vsi Edómci postali podložni Davidu. Gospod je namreč pomagal Davidu, kamor koli je šel. ¹⁵ David je kraljeval nad vsem Izraelom; vsemu svojemu ljudstvu je David sodil in delil pravico. ¹⁶ Cerújin sin Joáb je bil poveljnik vojske. Ahilúdov sin Józafat je bil letopisec. ¹⁷ Ahitúbov sin Cadók in Abjatárjev sin Ahiméleh sta bila duhovnika, Serajá pa je bil pisar. ¹⁸ Jojadájev sin Benajá je bil vodja Keretéjcev in Péletovcev, Davidovi sinovi pa so bili duhovniki.

Poglavje 4

¹ Jaz, Nebukadnezar, sem bil zadovoljen v svoji hiši in uspešen v svoji palači. ² Imel sem sanje, ki so me preplašile. Prikazovanja na mojem ležišču in videnja moje glave so me zbegala. ³ Zato sem izdal ukaz, naj pripeljejo predme vse babilonske modrece in mi naznanijo pomen sanj. ⁴ Prišli so torej čarovniki, vedeževalci, kaldejci in zvezdogledi. Povedal sem pred njimi sanje, pa mi niso njihovega pomena razložili. ⁵ Nazadnje je stopil predme Daniel, z imenom Beltšacár, tako poimenovan po mojem bogu, in v njem je bil duh svetih bogov; pred njim sem povedal sanje: ⁶ »Beltšacár, prvak čarovnikov! Vem, da je v tebi duh svetih bogov in da ti nobena skrivnost ni pretežka. To so videnja mojih sanj, ki sem jih imel; povej mi njihov pomen! ⁷ Videnja moje glave na mojem ležišču, ki sem jih imel, so:
Glej, drevo je bilo sredi zemlje,
in njegova višina je bila neznanska. ⁸ Drevo je bilo veliko, postalo je močno,
njegova višina je dosegla nebo
in videli so ga do konca zemlje. ⁹ Njegovo listje je bilo lepo,
njegov sad obilen;
na njem je bilo hrane za vse
in pod njim so imele senco poljske živali;
na njegovih vejah so gnezdile ptice neba
in od njega je dobivalo hrano vse meso. ¹⁰ Medtem ko sem imel videnje svoje glave na svojem ležišču, glej, je stražnik, sveti, stopil z neba. ¹¹ Močno je zaklical in rekel takole:
›Podrite drevo in posekajte njegove veje!
Osmukajte mu listje in razmečite njegov sad!
Živali naj zbeže izpod njega
in ptice z njegovih vej. ¹² Samo štor z njegovimi koreninami pustite v zemlji,
v okovih iz železa in brona
v travi polja;
rosa neba naj ga moči
in z živalmi naj bo njegov delež
v travi zemlje. ¹³ Naj se mu spremeni njegovo človeško srce,
naj mu dajo živalsko srce;
in sedem dob naj preteče nad njim! ¹⁴ Po ukazu stražnikov je to povelje
in po besedi svetih ta odredba;
naj živi spoznajo,
da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom;
in komur hoče, ga daje,
pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj.‹ ¹⁵ Take sanje sem videl jaz, kralj Nebukadnezar. In ti, Beltšacár, mi povej pomen! Kajti nobeden izmed vseh modrecev v mojem kraljestvu mi ga ni mogel razložiti. Ti pa to moreš, kajti duh svetih bogov je v tebi.« ¹⁶ Tedaj je bil Daniel, ki mu je bilo ime Beltšacár, za trenutek zbegan in prestrašil se je svojih misli. Kralj je spregovoril in rekel: »Beltšacár, sanje in pomen naj te ne strašijo.« Beltšacár je odgovoril in rekel: »Moj gospod, sanje naj veljajo za tvoje nasprotnike in njihov pomen za tvoje sovražnike! ¹⁷ Drevo, ki si ga videl, ki je rastlo in postalo močno, njegova višina pa je dosegla nebo in so ga videli po vsej zemlji, ¹⁸ katerega listje je bilo lepo, njegov sad pa obilen, in ki je bilo na njem hrane za vse, pod katerim so prebivale poljske živali in so na njegovih vejah bivale ptice neba, ¹⁹ to si ti, o kralj! Rastel si in postal močan; tvoja veličina je rastla in dosegla nebo in tvoja oblast je do konca zemlje. ²⁰ Potem je kralj videl, da je stražnik, sveti, stopil z neba in rekel: ›Podrite drevo in mu škodite, štor z njegovimi koreninami pa pustite v zemlji, in sicer v okovih iz železa in brona, v travi polja; in rosa neba naj ga moči in s poljskimi živalmi naj bo njegov delež, dokler sedem dob ne preteče nad njim.‹ ²¹ To pa pomeni, o kralj: tak je sklep Najvišjega, ki je prišel nad mojega gospoda, kralja: ²² ›Pregnali te bodo od ljudi in pri poljskih živalih bo tvoje bivališče. Travo ti bodo dajali jesti kakor govedu in rosa neba te bo močila. Sedem dob bo preteklo nad teboj, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom ter ga daje, komur ga hoče. ²³ In da so rekli, naj se pusti štor s koreninami drevesa, pomeni: tvoje kraljestvo si bo opomoglo, brž ko spoznaš, da imajo Nebesa oblast. ²⁴ Zato, o kralj, naj ti ugaja moj nasvet: S pravičnostjo odpravi svoje grehe in z usmiljenjem do revnih svoje krivice! Tako bo tvoja blaginja trajna.‹« ²⁵ Vse to je prišlo na kralja Nebukadnezarja. ²⁶ Ob koncu dvanajstih mesecev, ko se je sprehajal po kraljevi palači v Babilonu, ²⁷ je kralj spregovoril in rekel: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva jaz sezidal za kraljevo hišo?« ²⁸ Še je bila beseda v kraljevih ustih, ko je prišel glas iz nebes: »Tebi, o kralj Nebukadnezar, se naznanja: ›Kraljestvo ti je vzeto. ²⁹ Od ljudi te bodo pregnali, pri poljskih živalih bo tvoje bivališče, travo ti bodo dajali jesti kakor govedu. Sedem dob bo preteklo nad teboj, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom in ga daje, komur ga hoče.‹« ³⁰ Še isto uro se je beseda izpolnila nad Nebukadnezarjem. Od ljudi je bil pregnan, jedel je travo kakor govedo, rosa neba je močila njegovo telo, dokler niso postali njegovi lasje kakor orlovo perje in njegovi nohti kakor ptičji kremplji. ³¹ »Ob koncu dni sem jaz, Nebukadnezar, povzdignil oči v nebo in razum se mi je povrnil.
Slavil sem Najvišjega,
hvalil in poveličeval večno Živega:
Kajti njegova oblast je večna oblast
in njegovo kraljestvo je iz roda v rod. ³² Vsi prebivalci zemlje veljajo kakor nič;
po svoji volji ravna z vojsko neba
in s prebivalci zemlje.
Ni ga, ki bi zadržal njegovo roko
ali mu rekel: ›Kaj delaš?‹ ³³ V tistem času se mi je povrnil razum. Slavi mojega kraljestva sta se povrnila moje veličastvo in moj sijaj. Moji svetovalci in velikaši so me poiskali, spet sem bil postavljen nad svoje kraljestvo in podeljena mi je bila še večja oblast. ³⁴ Zdaj jaz, Nebukadnezar, hvalim, slavim in poveličujem kralja nebes,
kajti vsa njegova dela so resnična,
njegova pota pravična.
Tiste pa, ki hodijo v prevzetnosti,
more tudi ponižati.«