Sveto pismo v enem letu

Poglavje 14

¹ Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke. ² Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje. ³ Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel. ⁴ Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi. ⁵ Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu. ⁶ Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu. ⁷ Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. ⁸ Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. ⁹ Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim. ¹⁰ In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol. ¹¹ Kajti pisano je:
Kakor jaz živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno
in vsak jezik bo slavil Boga. ¹² Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi. ¹³ Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje. ¹⁴ Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto. ¹⁵ Če je torej tvoj brat užaloščen zaradi tega, kar ješ, ne ravnaš več v skladu z ljubeznijo. Nikar ne pogubljaj s svojo jedjo človeka, za katerega je Kristus umrl! ¹⁶ Naj se torej nikakor ne jemlje čast dobrini, ki vam je dana. ¹⁷ Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. ¹⁸ Kdor namreč v tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh. ¹⁹ Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid míru in medsebojnemu izgrajevanju. ²⁰ Nikar ne razdiraj Božjega dela zaradi jedi! Vse stvari so sicer čiste, vendar pa je slabo za človeka, če z jedjo koga pohujšuje. ²¹ Zato je dobro ne jesti mesa niti piti vina niti delati kar koli, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati. ²² Vero, ki jo imaš, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil. ²³ Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz vere. Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh.

Poglavje 26

¹ Tedaj so prišli Zífovci k Savlu v Gíbeo in rekli: »Mar se ne skriva David na griču Hahíla pred puščavo?« ² Savel je vstal in šel v Zifsko puščavo, z njim pa tri tisoč mož, izbranih Izraelcev, da bi poiskali Davida v Zifski puščavi. ³ Savel se je utaboril na griču Hahíla, ki je pred puščavo ob poti, David pa je bival v puščavi. Ko je David videl, da je Savel prišel za njim v puščavo, ⁴ je poslal oglednike in izvedel, da je Savel prav tedaj prišel. ⁵ Tedaj je David vstal in prišel na kraj, kjer je taboril Savel. David je videl mesto, kjer sta ležala Savel in Nerov sin Abnêr, poveljnik njegove vojske. Savel je ležal v vozni pregradi, ljudstvo pa je taborilo okoli njega. ⁶ Tedaj je David spregovoril in rekel Hetejcu Ahimélehu in Cerújinemu sinu Abišáju, Joábovemu bratu: »Kdo pojde z mano k Savlu v tabor?« Abišáj je rekel: »Jaz pojdem s tabo.« ⁷ David in Abišáj sta prišla ponoči k ljudstvu, in glej, Savel je spal, ležeč v vozni pregradi, njegova sulica je bila zasajena v zemljo pri njegovem vzglavju, Abnêr in ljudstvo pa so ležali okrog njega. ⁸ Tedaj je Abišáj rekel Davidu: »Danes ti je Bog izročil tvojega sovražnika v roko. Dovôli zdaj, da ga enkrat s sulico pribijem k zemlji – drugič ga ne bo treba!« ⁹ David pa je rekel Abišáju: »Nikar ga ne ubij! Kajti kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan? ¹⁰ Kakor živi Gospod,« je dalje rekel David, »da, Gospod ga bo udaril: ali pride njegov dan in umre ali pojde v boj in bo pokončan. ¹¹ Gospod me obvaruj, da bi iztegnil svojo roko zoper Gospodovega maziljenca! Zdaj torej vzemi sulico, ki je pri njegovem vzglavju, in vrč za vodo, pa pojdiva!« ¹² David je vzel sulico in vrč za vodo od Savlovega vzglavja. Potem sta odšla, ne da bi ju kdo videl, ne da bi kdo zaznal, ne da bi se kdo zbudil, kajti vsi so spali, ker je prišlo nanje trdno spanje od Gospoda. ¹³ David pa je prišel na nasprotno stran in se od daleč postavil na vrh gore, tako da je bila velika razdalja med njimi. ¹⁴ David je zavpil proti ljudstvu in proti Nerovemu sinu Abnêrju: »Ali ne boš odgovoril, Abnêr?« Abnêr je odgovoril in rekel: »Kdo si ti, ki vpiješ proti kralju?« ¹⁵ David je rekel Abnêrju: »Mar nisi mož? Kdo je kakor ti v Izraelu? Zakaj torej nisi varoval svojega gospoda kralja? Zakaj nekdo iz ljudstva je prišel, da bi umoril kralja, tvojega gospoda. ¹⁶ Ni dobro to, kar si storil. Kakor živi Gospod, zares, smrt zaslužite, ker niste varovali svojega gospoda, maziljenca Gospodovega! Le poglej, kje sta kraljeva sulica in vrč za vodo, ki sta bila pri njegovem vzglavju!« ¹⁷ Savel je prepoznal Davidov glas in rekel: »Je to tvoj glas, moj sin David?« David je rekel: »Moj glas je, moj gospod kralj.« ¹⁸ Potem je rekel: »Zakaj moj gospod preganja svojega hlapca? Zares, kaj sem storil? Kaj je hudega v moji roki? ¹⁹ Zdaj torej prosim, naj moj gospod kralj posluša besede svojega hlapca. Če te Gospod izziva zoper mene, naj se pomiri z jedilno daritvijo. Če pa so človeški sinovi, naj bodo prekleti pred Gospodovim obličjem, ker so me danes izgnali, da ne bi imel deleža pri Gospodovi dediščini, ko pravijo: ›Pojdi, služi drugim bogovom!‹ ²⁰ In zdaj, naj moja kri ne pade na zemljo daleč od Gospodovega obličja! Kajti Izraelov kralj je šel iskat navadno bolho, kakor lovijo jerebico po gorovju.« ²¹ Savel je rekel: »Grešil sem. Vrni se, moj sin David! Ne bom ti več storil žalega, ker je bila ta dan moja duša dragocena v tvojih očeh. Brezumno sem ravnal in se zelo motil.« ²² David je odgovoril in rekel: »Glej, tu je kraljeva sulica. Naj pride čez kateri izmed mladeničev in jo vzame. ²³ Gospod pa naj vsakemu povrne po njegovi pravičnosti in zvestobi. Kajti danes te je Gospod dal meni v roko, pa nisem hotel iztegniti svoje roke zoper Gospodovega maziljenca. ²⁴ Glej, kakor je bila ta dan tvoja duša dragocena v mojih očeh, tako naj bo moja duša dragocena v Gospodovih očeh, da me reši iz vsake stiske!« ²⁵ Savel pa je rekel Davidu: »Bodi blagoslovljen, moj sin David! Zagotovo boš storil velike stvari in zagotovo boš zmogel.«Potem je šel David svojo pot, Savel pa se je vrnil v svoj kraj.

Poglavje 69

² Reši me, o Bog,
kajti voda mi sega že do grla. ³ Pogreznil sem se globoko v blato
in ni trdnih tal;
prišel sem v globine vode,
odplavlja me vrtinec. ⁴ Utrudil sem se z vpitjem,
moje grlo je hripavo;
oči mi pešajo,
ko svojega Boga pričakujem. ⁵ Več jih je kakor las na moji glavi,
ki me sovražijo brez vzroka;
močni so tisti, ki me hočejo utišati,
moji lažnivi sovražniki;
česar nisem naropal,
naj bi zdaj vračal. ⁶ O Bog, ti poznaš mojo nespamet,
moje krivde ti niso prikrite. ⁷ Naj ne bodo osramočeni zaradi mene, kateri upajo vate,
o Gospod, Bog nad vojskami;
naj ne bodo zasramovani zaradi mene, kateri te iščejo,
o Izraelov Bog. ⁸ Zakaj zaradi tebe prenašam sramotenje,
obraz mi pokriva zasramovanje. ⁹ Tujec sem postal svojim bratom,
neznanec sinovom svoje matere. ¹⁰ Zakaj gorečnost za tvojo hišo me použiva,
sramotenja tvojih sramotilcev so padla name. ¹¹ Če sem v postu izjokal svojo dušo,
mi je bilo v sramotenje. ¹² Če sem si za obleko nadel raševino,
sem pri njih prišel v pregovor. ¹³ O meni govoričijo tisti, ki sedijo ob vratih,
pobrenkavajo si tisti, ki pijejo opojno pijačo. ¹⁴ Jaz pa svojo molitev naslavljam nate, o Gospod,
v času dobrohotnosti, o Bog.
V obilju svoje dobrote me usliši,
v zvestobi svoje rešitve! ¹⁵ Reši me iz blata, da se ne pogreznem,
naj se rešim svojih sovražnikov
in iz globočin vodovja! ¹⁶ Naj me ne odplavi tok vode,
naj me ne pogoltne globina,
naj vodnjak ne zapre svojega žrela nad mano! ¹⁷ Usliši me, Gospod, zakaj tvoja dobrota je obilna,
po svojem velikem usmiljenju se obrni k meni! ¹⁸ Ne skrivaj svojega obličja pred svojim služabnikom,
zakaj tesno mi je, hitro me usliši! ¹⁹ Približaj se moji duši, odkupi jo,
zaradi mojih sovražnikov me reši! ²⁰ Ti poznaš mojo nečast, sramoto in zasramovanje,
pred teboj so vsi moji nasprotniki. ²¹ Sramotenje mi je strlo srce, da sem neozdravljiv;
pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo,
tolažnikov, a jih nisem našel. ²² V hrano so mi dali strupa,
za mojo žejo so me napajali s kisom. ²³ Njihova miza naj postane pred njimi zanka,
ko so v miru, naj postane past. ²⁴ Naj jim otemnijo oči, da ne bodo videli,
daj, da jim bodo ledja vedno majava. ²⁵ Izlij nanje svojo togoto,
tvoja srdita jeza naj jih zajame. ²⁶ Njihov tabor naj postane pustinja,
v njihovih šotorih naj nihče ne prebiva. ²⁷ Zakaj tistega, ki si ga ti udaril, preganjajo,
pripovedujejo si o ranah tvojih prebodenih. ²⁸ Nalagaj jim krivdo na krivdo
in naj ne bodo deležni tvoje pravičnosti. ²⁹ Naj bodo izbrisani iz knjige življenja,
naj ne bodo zapisani med pravične. ³⁰ Jaz pa sem nesrečen in prenašam bolečine,
tvoja pomoč, o Bog, naj me povzdigne. ³¹ Hvalil bom Božje ime s pesmijo,
poveličeval ga bom z zahvalo. ³² Gospodu to bolj ugaja kakor vol,
bik z rogovi in parklji. ³³ Ponižni vidijo, veselijo se;
vi, ki iščete Boga, naj oživi vaše srce. ³⁴ Zakaj Gospod posluša uboge,
svojih jetnikov ne zaničuje. ³⁵ Naj ga hvalijo nebesa in zemlja,
morja in vse, kar se v njih giblje. ³⁶ Zakaj Bog bo rešil Sion
in pozidal mesta Judove dežele,
da bodo prebivali tam in jo podedovali. ³⁷ Zarod njegovih služabnikov jo bo podedoval,
kateri njegovo ime ljubijo, bodo v njej prebivali.