Sveto pismo v enem letu

Poglavje 9

³⁰ Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere. ³¹ Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. ³² Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike, ³³ kakor je pisano:
Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja;
in kdor veruje vanj, ne bo osramočen.

Poglavje 10

¹ Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili. ² Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju. ³ Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti. ⁴ Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. ⁵ Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega. ⁶ Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: »Kdo se bo povzpel v nebesa?« To pomeni pripeljati dol Kristusa. ⁷ Ali: »Kdo se bo spustil v brezno?« To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih. ⁸ Kaj torej pravi?
Blizu tebe je beseda,
v tvojih ustih in v tvojem srcu;namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. ⁹ Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. ¹⁰ S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. ¹¹ Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. ¹² Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. ¹³ In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. ¹⁴ Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? ¹⁵ In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh! ¹⁶ Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju? ¹⁷ Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi. ¹⁸ Sprašujem: mar niso slišali? O, pač!
Po vsej zemlji se je razlegal njihov glas
in do koncev sveta njihove besede. ¹⁹ Vendar sprašujem: morda Izrael ni razumel? Mojzes je prvi, ki pravi:
Storil bom, da boste ljubosumni na tiste, ki niso narod,
z nespametnim narodom vas bom razjezil. ²⁰ Izaija si celo upa reči:
Našli so me tisti, ki me niso iskali,
razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni. ²¹ O Izraelu pa pravi: Ves dan sem iztegoval svoje roke proti neposlušnemu in upornemu ljudstvu.

Poglavje 19

¹ Savel je govoril svojemu sinu Jonatanu in vsem svojim služabnikom, da bo Davida dal usmrtiti. Savlovemu sinu Jonatanu pa je David zelo ugajal. ² Tako je Jonatan sporočil Davidu in rekel: »Moj oče Savel te hoče usmrtiti. Zdaj pa, jutri se varuj! Umakni se na skrivno in se skrij! ³ Jaz pa grem ven in bom stal zraven svojega očeta na polju, kjer boš ti. Govoril bom o tebi svojemu očetu, in če bom kaj videl, ti sporočim.« ⁴ Jonatan je svojemu očetu Savlu govoril dobro o Davidu. Rekel mu je: »Naj se kralj ne pregreši proti svojemu služabniku Davidu, kajti ni se pregrešil proti tebi. Zares, njegova dela so ti zelo koristna. ⁵ Svojo dušo je položil v svojo roko ter pobil Filistejca in Gospod je izvršil veliko rešitev za ves Izrael. Videl si in se veselil. Zakaj bi se torej pregrešil nad nedolžno krvjo in brez vzroka usmrtil Davida?« ⁶ Savel je poslušal Jonatanov glas in je prisegel: »Kakor živi Gospod, naj ne bo usmrčen!« ⁷ Jonatan je poklical Davida in mu povedal vse te besede. Potem je Jonatan pripeljal Davida k Savlu in bil je pred njim kakor prej. ⁸ Ko je bila spet vojna, je David šel in se bojeval proti Filistejcem. Pobil jih je in tako hudo potolkel, da so zbežali pred njim. ⁹ Prišel pa je Gospodov zli duh nad Savla. Sedèl je v svoji hiši s sulico v roki, David pa je brenkal z roko. ¹⁰ Tedaj je Savel skušal Davida s sulico pribiti k steni, pa se je umaknil pred Savlom, tako da je zabil sulico v steno, David pa je zbežal in ušel še tisto noč. ¹¹ Savel je poslal sle k Davidovi hiši, da bi ga stražili in zjutraj usmrtili. Davidu pa je to povedala njegova žena Mihála; rekla je: »Če to noč ne rešiš svoje duše, te bodo jutri usmrtili.« ¹² In Mihála je spustila Davida skoz okno. Tako je odšel, pobegnil in se rešil. ¹³ Mihála pa je vzela domačega malika, ga položila v posteljo, mu položila pletenino iz kozje dlake na glavo in ga pokrila z obleko. ¹⁴ Ko je Savel poslal sle, da bi vzeli Davida, je rekla: »Bolan je.« ¹⁵ Savel je spet poslal sle, da bi videli Davida, in rekel: »Prinesite mi ga v postelji, da ga usmrtim!« ¹⁶ Ko pa so sli prišli, glej, je bil v postelji domači malik s pletenino iz kozje dlake na glavi. ¹⁷ Tedaj je Savel rekel Miháli: »Zakaj si me tako prevarala in pustila mojega sovražnika, da se je rešil?« Mihála pa je rekla Savlu: »Rekel mi je: ›Pusti me, zakaj bi te moral ubiti!‹« ¹⁸ Ko je David pobegnil in se rešil, je prišel k Samuelu v Ramo in mu povedal vse, kar mu je storil Savel. Potem je šel s Samuelom in sta bivala v celicah. ¹⁹ Sporočili so Savlu in rekli: »Glej, David je v celicah v Rami.« ²⁰ Savel je poslal sle, da bi vzeli Davida. Ko pa so videli zbor prerokov, ki so prerokovali, in Samuela, ki jim je načeloval, je prišel nad Savlove sle Božji duh, da so tudi oni prerokovali. ²¹ Povedali so Savlu in poslal je druge sle, pa so tudi ti prerokovali. Savel je poslal še tretje sle, pa so tudi ti prerokovali. ²² Potem je šel tudi sam v Ramo in ko je prišel k velikemu vodnjaku, ki je v Sehuju, je vprašal in rekel: »Kje sta tu Samuel in David?« Rekli so: »Glej, v celicah v Rami.« ²³ In šel je tja k celicam v Rami. A tudi nadenj je prišel Božji duh, da je grede prerokoval, dokler ni prispel do celic v Rami. ²⁴ Tudi on je slekel svoja oblačila in tudi on je prerokoval pred Samuelom. In ležal je nag ves tisti dan in vso noč. Zato pravijo: »Ali je tudi Savel med preroki?«

Poglavje 64

² Poslušaj, o Bog, moj glas, kadar tožim,
strahu pred sovražnikom čuvaj moje življenje. ³ Skrij me pred krogom hudobnežev,
pred vrvežem hudodelcev, ⁴ ki brusijo svoj jezik kakor meč,
namerjajo svojo puščico, grenko besedo, ⁵ da bi na skrivnem streljali na popolnega,
nenadoma streljajo nanj in se ne bojijo. ⁶ Oklepajo se hudobnega naklepa,
pripovedujejo, kako bi prikrili zanke,
pravijo: »Kdo neki more videti?« ⁷ Iščejo izprijene reči:
»Dokončali smo iskanje iskanega,
človekova notranjost, srce je globoko.« ⁸ Bog strelja nanje s puščico,
nenadoma jih zadenejo udarci. ⁹ Hoteli so, da se spotakne:
naj bo nad njimi njihov jezik!
Z glavo majejo – vsak, ki jih vidi. ¹⁰ Vsi ljudje se bojijo,
oznanjajo Božja dejanja,
njegovo delo razumevajo. ¹¹ Pravični se veseli v Gospodu,
k njemu se zateka,
ponašajo se vsi, ki so iskreni v srcu.