Sveto pismo v enem letu

Poglavje 9

¹ Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu: ² v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino. ³ Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu. ⁴ Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; ⁵ njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke, amen. ⁶ Vendar pa Božja beseda ni odpovedala. Saj niso Izraelci vsi, ki so se rodili iz Izraela. ⁷ In tisti, ki so potomci Abrahama, niso vsi otroci. Ampak: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. ⁸ To se pravi: za Božje otroke ne veljajo otroci po mesu, marveč se štejejo za potomstvo otroci po obljubi. ⁹ Obljuba se namreč glasi takole: Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina. ¹⁰ Pa ne samo to, tudi Rebeka je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom. ¹¹ Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno – da bi ostal Božji načrt po izvolitvi, ¹² ker se ne opira na dela, ampak nanj, ki kliče: Starejši bo služil mlajšemu, ¹³ kakor je pisano:
Jakoba sem ljubil,
Ezava pa sovražil. ¹⁴ Kaj bomo torej rekli? Je mar pri Bogu krivica? Nikakor ne! ¹⁵ Saj pravi Mojzesu:
Usmilil se bom, kogar se usmilim,
in milosrčen bom, s komer sem milosrčen. ¹⁶ Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. ¹⁷ Saj pravi Pismo faraonu: Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji. ¹⁸ Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče. ¹⁹ Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja? Kajti kdo se more upirati njegovi volji?« ²⁰ O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?« ²¹ Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast? ²² Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje, ²³ da bi razodel bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej določil za slavo, ²⁴ se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov. ²⁵ Tako pravi tudi pri Ozeju:
Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo,
in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno. ²⁶ In zgodilo se bo: na kraju, kjer jim je bilo rečeno: »Niste moje ljudstvo,«
tam se bodo imenovali sinovi živega Boga. ²⁷ In glede Izraela kliče Izaija: Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek; ²⁸ kajti Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji. ²⁹ In kakor je napovedal Izaija:
Ko bi nam Gospod nad vojskami ne zapustil potomstva,
bi postali kakor Sódoma
in Gomóri bi bili podobni.

Poglavje 17

⁵⁵ Ko je Savel videl, kako je šel David proti Filistejcu, je rekel vojskovodju Abnêrju: »Čigav sin je ta mladenič, Abnêr?« Abnêr je odgovoril: »Kakor živi tvoja duša, o kralj, če bi vedel!« ⁵⁶ Kralj je rekel: »Povprašaj, čigav sin je ta mladi mož!« ⁵⁷ Ko se je David, potem ko je ubil Filistejca, vračal, ga je Abnêr vzel in pripeljal pred Savla, ko je še imel Filistejčevo glavo v svoji roki. ⁵⁸ Savel mu je rekel: »Čigav sin si, mladenič?« David je rekel: »Sin tvojega hlapca Jeseja, Betlehemca, sem.«

Poglavje 18

¹ Ko je David nehal govoriti Savlu, se je Jonatanova duša združila z Davidovo dušo in Jonatan ga je vzljubil kakor svojo dušo. ² Isti dan ga je Savel vzel k sebi in mu ni pustil, da bi se vrnil v hišo svojega očeta. ³ Jonatan pa je sklenil zavezo z Davidom, ker ga je ljubil kakor svojo dušo. ⁴ Jonatan je slekel plašč, ki ga je imel na sebi, in ga dal Davidu, prav tako svojo opravo s svojim mečem, s svojim lokom in s svojim pasom. ⁵ David je torej odhajal, kamor ga je pošiljal Savel, in je bil povsod uspešen. Zato ga je Savel postavil čez vojake. To je bilo dobro v očeh vsega ljudstva in tudi v očeh Savlovih služabnikov. ⁶ Ko se je David, potem ko je ubil Filistejca, vračal in so prišli domov, so šle žene iz vseh Izraelovih mest kralju Savlu naproti, pele so in rajale, z bobni, z radostnim vzklikanjem in s cimbalami. ⁷ Žene, ki so plesale, so si odgovarjale in govorile:
»Savel jih je pobil na tisoče,
David pa na desettisoče!« ⁸ Savel se je zelo razsrdil in ta beseda je bila slaba v njegovih očeh. Rekel je: »Davidu so jih prisodile desettisoče, meni pa so jih prisodile tisoče! Samo kraljestvo mu še manjka!« ⁹ Od tega dne dalje je Savel Davida gledal postrani. ¹⁰ Drugi dan je Božji zli duh planil na Savla, da je besnel po hiši. David je kakor dan za dnem brenkal s svojo roko, v Savlovi roki pa je bila sulica. ¹¹ Tedaj je Savel zalučal sulico; rekel si je: »Pribil bom Davida k steni.« David pa se mu je dvakrat umaknil. ¹² Savel se je bal Davida, kajti Gospod je bil z njim, od Savla pa se je odmaknil. ¹³ Zato ga je Savel odmaknil od sebe in si ga postavil za tisočnika. Tako je odhajal in prihajal pred ljudstvom. ¹⁴ David je bil uspešen na vseh svojih potih; Gospod je bil z njim. ¹⁵ Ko je Savel videl, kako zelo je uspešen, je trepetal pred njim, ¹⁶ ves Izrael in Juda pa so ljubili Davida, ker jih je vodil na vojsko in nazaj. ¹⁷ Savel je rekel Davidu: »Glej, tu je moja starejša hči Merába, dam ti jo za ženo. Samo izkazati se mi moraš junaka in bojevati Gospodove boje!« Savel si je namreč rekel: »Naj ga ne zadene moja roka, ampak roka Filistejcev naj ga zadene!« ¹⁸ David je rekel Savlu: »Kdo sem jaz in kaj je moja rodbina, družina mojega očeta v Izraelu, da bi postal kraljev zet?« ¹⁹ Prišel je čas, ko naj bi Savlovo hčer Merábo dali Davidu, pa je bila dana za ženo Mehólčanu Adriélu. ²⁰ Savlova hči Mihála pa je ljubila Davida. Ko so to povedali Savlu, je bilo prav v njegovih očeh. ²¹ Savel si je rekel: »Dal mu jo bom, da mu bo v zanko in ga bo zadela roka Filistejcev.« Tako je Savel drugič rekel Davidu: »Danes postaneš moj zet.« ²² Svojim služabnikom pa je Savel naročil: »Govorite Davidu na skrivnem in recite: ›Glej, kralju ugajaš in vsi njegovi služabniki te ljubijo. Postani zdaj kraljev zet!‹« ²³ Savlovi služabniki so govorili te besede Davidu na ušesa. David je rekel: »Se zdi v vaših očeh malenkost postati kraljev zet, ko sem vendar ubog in majhen človek?« ²⁴ Služabniki so Savlu sporočili in rekli: »David je govoril te besede.« ²⁵ Savel pa je rekel: »Tako recite Davidu: ›Kralj si ne želi odkupnine za nevesto, temveč sto filistejskih prednjih kožic, da se maščuje nad kraljevimi sovražniki.‹« Savel je namreč računal na to, da bo David padel po roki Filistejcev. ²⁶ Njegovi služabniki so povedali Davidu te besede. Davidu je bilo to prav, da bi postal kraljev zet. Niso se še dopolnili dnevi, ²⁷ ko se je David vzdignil, šel s svojimi možmi ter pobil med Filistejci dvesto mož. In David je prinesel njihove prednje kožice v polnem številu kralju, da bi postal kraljev zet. In Savel mu je dal svojo hčer Mihálo za ženo. ²⁸ Savel je videl in spoznal, da je bil Gospod z Davidom. Tudi Savlova hči Mihála ga je ljubila. ²⁹ Savel pa se je vedno bolj bal Davida. Tako je postal Savel za vse dni Davidov sovražnik. ³⁰ Kadar so filistejski knezi šli v boj, je bil David vedno, ko so šli v boj, uspešnejši od vseh Savlovih služabnikov, tako da je njegovo ime zelo zaslovelo.

Poglavje 63

² O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem,
po tebi žeja mojo dušo;
moje telo medli po tebi
na suhi, izčrpani zemlji brez vode. ³ Tako sem v svetišču zrl vate,
da bi videl tvojo moč in tvojo slavo; ⁴ zakaj tvoja dobrota je boljša kakor življenje,
moje ustnice te smejo slaviti. ⁵ Tako te bom slavil v svojem življenju,
v tvojem imenu bom vzdigoval svoje roke. ⁶ Kakor z maščobo in oljem se bo nasičevala moja duša,
z vriskajočimi ustnicami bodo hvalila moja usta, ⁷ ko se te bom spominjal na svojem ležišču,
v nočnih stražah premišljeval o tebi; ⁸ zakaj bil si mi pomoč,
v senci tvojih peruti vriskam. ⁹ Moja duša se te je oklepala,
podpirala me je tvoja desnica. ¹⁰ Oni pa, ki mi pogubno strežejo po življenju,
bodo prišli v globočine zemlje. ¹¹ Naj vsakega izročijo ostrini meča,
naj postanejo delež šakalov. ¹² Kralj pa se bo veselil v Bogu,
hvalil se bo vsak, ki nanj prisega;
zakaj zamašena bodo usta tistim, ki lažnivo govorijo.