Sveto pismo v enem letu

Poglavje 8

¹ Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. ² Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. ³ Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu. ⁴ Pravična zahteva postave naj bi se tako izpolnila v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu. ⁵ Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno. ⁶ Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir. ⁷ Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more. ⁸ Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. ⁹ Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. ¹⁰ Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. ¹¹ In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. ¹² Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. ¹³ Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. ¹⁴ Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. ¹⁵ Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« ¹⁶ Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. ¹⁷ In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. ¹⁸ Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. ¹⁹ Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. ²⁰ Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, ²¹ da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. ²² Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. ²³ Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. ²⁴ Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? ²⁵ Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo. ²⁶ Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. ²⁷ In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. ²⁸ Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. ²⁹ Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. ³⁰ Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal. ³¹ Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? ³² On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? ³³ Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! ³⁴ Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? ³⁵ Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ³⁶ Prav kakor je pisano:
Zaradi tebe nas ves dan pobijajo,
imajo nas za klavne ovce. ³⁷ Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. ³⁸ Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ³⁹ ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.

Poglavje 17

¹ Filistejci so zbrali svojo vojsko za boj. Zbrali so se pri Sohóju Judovem in se utaborili med Sohójem in Azéko v Efes Damímu. ² Tudi Savel in Izraelovi možje so se zbrali, se utaborili v Terebintovi dolini in se razvrstili za boj proti Filistejcem. ³ Filistejci so stali na eni strani pogorja, Izraelci so stali na drugi strani, med njimi pa je bila dolina. ⁴ Iz filistejskega tabora je stopil posredovalec, ime mu je bilo Goljat, iz Gata. Visok je bil šest komolcev in eno dlan. ⁵ Na svoji glavi je imel bronasto čelado in bil je oblečen v luskinast oklep; teža oklepa je bila pet tisoč šeklov brona. ⁶ Na svojih nogah je imel bronaste golenice in med rameni bronasto kopje. ⁷ Kopjišče njegove sulice je bilo kakor tkalsko vratilo, konica njegove sulice je bila šeststo šeklov železa. Ščitonoša pa je stopal pred njim. ⁸ Obstal je in zaklical proti Izraelovim bojnim vrstam. Rekel jim je: »Zakaj ste se prišli razvrščat za boj? Mar nisem jaz Filistejec in vi Savlovi hlapci? Izberite si koga in naj pride dol k meni! ⁹ Če se bo mogel bojevati z menoj in me bo ubil, bomo mi vaši hlapci. Če pa ga bom jaz premagal in ga ubil, boste vi naši hlapci in nam boste hlapčevali.« ¹⁰ Dalje je Filistejec rekel: »Danes sem zasramoval Izraelove bojne vrste: ›Dajte mi koga, da se bova skupaj bojevala!‹« ¹¹ Ko so Savel in ves Izrael slišali te Filistejčeve besede, so se prestrašili in se silno bali. ¹² David pa je bil sin tistega Efratejca iz Betlehema Judovega, ki mu je bilo ime Jese in je imel osem sinov. V Savlovih dneh je bil mož že prestar, da bi prihajal med može. ¹³ Šli pa so trije starejši Jesejevi sinovi za Savlom v boj. Ti trije sinovi, ki so šli v boj, so se imenovali: prvorojeni Eliáb, njegov drugorojeni Abinadáb in tretji Šamá. ¹⁴ David pa je bil najmlajši. Trije starejši so torej šli za Savlom. ¹⁵ David pa se je od Savla vračal in hodil past drobnico svojega očeta v Betlehemu. ¹⁶ Filistejec je prihajal zjutraj in zvečer in se nastavljal štirideset dni. ¹⁷ Jese je rekel svojemu sinu Davidu: »Vzemi vendar za svoje brate škaf tega praženega zrnja in teh deset hlebov in teci k svojim bratom v tabor! ¹⁸ Teh deset sirov pa nesi tisočniku! Poizvedi, kako se godi tvojim bratom, in vzemi od njih mezdo. ¹⁹ Savel in oni in vsi Izraelovi možje se bojujejo s Filistejci v Terebintovi dolini.« ²⁰ David je zjutraj zgodaj vstal, izročil drobnico čuvaju, se oprtal in šel, kakor mu je ukazal Jese. Ko je prišel do ograde, je vojska ravno odhajala v bojno vrsto in zagnala bojni krik. ²¹ Izrael in Filistejci so se razvrstili v boj, vrsta proti vrsti. ²² David je stvari predal v roko čuvaju, tekel v bojno vrsto, in ko je prišel tja, povprašal brate, kako se jim godi. ²³ Ko je govoril z njimi, glej, se povzdigne iz bojnih vrst Filistejcev posredovalec, Filistejec, Goljat po imenu, iz Gata, in govori prav tiste besede, tako da je David slišal. ²⁴ Ko so moža zagledali Izraelovi možje, so vsi zbežali pred njim in se silno bali. ²⁵ Izraelovi možje so govorili: »Ste videli tega moža, ki se povzdiguje? Zares, zato se povzdiguje, da bi zasramoval Izraela! A moža, ki ga ubije, bo kralj obogatil z velikim bogastvom in mu dal svojo hčer, hišo njegovega očeta v Izraelu pa oprostil davkov.« ²⁶ David je rekel možem, ki so stali z njim: »Kaj bodo naredili možu, ki ubije tega Filistejca in Izraelu odvzame sramoto? Kdo je vendar ta neobrezani Filistejec, da si upa zasramovati bojne vrste živega Boga?!« ²⁷ Ljudstvo mu je reklo isto besedo: »Tako in tako bodo naredili možu, ki ga ubije.« ²⁸ Ko je njegov starejši brat Eliáb slišal, kako govori možem, se je vnel njegov srd proti Davidu in je rekel: »Čemú le si prišel dol in komu si prepustil tistih nekaj ovc v puščavi? Poznam tvojo predrznost in pokvarjenost tvojega srca! Zares, zato si prišel dol, da bi gledal boj!« ²⁹ David je rekel: »Sem mar že kaj storil? Ali ni bila samo beseda?« ³⁰ In obrnil se je od njega k drugemu in rekel prav to besedo. Ljudstvo mu je vrnilo besedo, enako prejšnji besedi. ³¹ Ko so slišali besede, ki jih je govoril David, so jih povedali Savlu in ga je sprejel. ³² David je rekel Savlu: »Naj nikomur ne upade srce zaradi njega! Tvoj hlapec pojde in se bo bojeval s tem Filistejcem.« ³³ Savel je rekel Davidu: »Ne moreš se iti bojevat proti temu Filistejcu, kajti ti si mladenič, on pa je bojevnik od svoje mladosti.« ³⁴ David pa je rekel Savlu: »Tvoj hlapec je pasel drobnico svojega očeta. Če je prišel lev ali medved in odnesel jagnje iz črede, ³⁵ sem tekel za njim, ga udaril in rešil jagnje iz njegovega žrela. Če pa se je vzdignil nadme, sem ga zgrabil za grivo, ga udaril in usmrtil. ³⁶ Tvoj služabnik je pobil tako leva kot medveda in ta neobrezani Filistejec bo kakor eden izmed njiju, ker je zasmehoval bojne vrste živega Boga!« ³⁷ Potem je David rekel: »Gospod, ki me je rešil iz levjih šap in iz medvedjih šap, on me bo rešil iz roke tega Filistejca.« Savel je rekel Davidu: »Pojdi in Gospod bodi s teboj!« ³⁸ Savel je potem Davida oblekel v svojo bojno opravo, mu dal bronasto čelado na glavo in ga oblekel v oklep. ³⁹ David si je čez njegovo bojno opravo opasal njegov meč in poskusil hoditi, ker ni bil vajen. David je rekel Savlu: »Ne morem hoditi v tem, ker nisem vajen.« In David je odložil to s sebe, ⁴⁰ vzel v roko svojo palico, si izbral pet gladkih kamnov iz potoka, jih položil v svojo pastirsko torbo, ki jo je imel, v malho, v roko pa je vzel svojo fračo in šel proti Filistejcu. ⁴¹ Filistejec je prihajal vse bliže k Davidu, pred njim pa je hodil njegov ščitonoša. ⁴² Ko je Filistejec pogledal in videl Davida, je začutil do njega prezir, kajti bil je mladenič, rdečkast in lep na pogled. ⁴³ Filistejec je rekel Davidu: »Sem mar pes, da prihajaš k meni s palicami?« In preklinjal je Davida pri svojih bogovih. ⁴⁴ Potem je Filistejec rekel Davidu: »Pridi k meni, da dam tvoje meso pticam neba in živalim polja!« ⁴⁵ David pa je rekel Filistejcu: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasramoval. ⁴⁶ Danes te bo Gospod izročil meni v roko; ubil te bom in ti odsekal glavo. Še danes bom dal trupla filistejske vojske pticam neba in zverem zemlje, in vsa zemlja naj spozna, da ima Izrael Boga. ⁴⁷ In vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico, kajti boj je Gospodov, in dal vas bo nam v roke.« ⁴⁸ Ko se je Filistejec vzdignil in prihajal bliže proti Davidu, je David hitro stekel k bojni vrsti proti Filistejcu. ⁴⁹ Segel je s svojo roko v torbo, vzel iz nje kamen, ga zalučal ter zadel Filistejca v čelo. Kamen se mu je zaril v čelo in padel je z obrazom na zemljo. ⁵⁰ Tako je David premagal Filistejca s fračo in kamnom. Udaril je Filistejca in ga usmrtil, ne da bi bil meč v Davidovi roki. ⁵¹ David je pritekel, stopil k Filistejcu, vzel njegov meč, ga potegnil iz nožnice in ga usmrtil, tako da mu je z njim odsekal glavo.Ko so Filistejci videli, da je njihov junak mrtev, so zbežali. ⁵² Tedaj so se vzdignili Izraelovi in Judovi možje, zagnali bojni krik ter zasledovali Filistejce do vhoda v Gat in do ekrónskih vrat. Filistejci so ranjeni popadali na poti od Šaarájima do Gata in Ekróna. ⁵³ Potem so se Izraelovi sinovi vrnili od gonje za Filistejci ter oplenili njihov tabor. ⁵⁴ David je vzel Filistejčevo glavo in jo prinesel v Jeruzalem, njegovo orožje pa je položil v svoj šotor.

Poglavje 62

² Le k Bogu teži moja duša, da se pomiri,
od njega je moja rešitev. ³ Le on je moja skala in moja rešitev,
moja trdnjava: ne bom veliko omahoval. ⁴ Doklej se boste zaganjali v človeka,
ga morili, vi vsi,
kakor nagnjeno steno,
kakor zid, ki se maje? ⁵ Da, posvetujejo se, da ga pahnejo z njegove višine,
laž jim je v veselje.
Z usti blagoslavljajo,
v svoji notranjosti pa preklinjajo. Sela. ⁶ Le pri Bogu se umíri, moja duša,
kajti od njega je moje upanje. ⁷ Le on je moja skala in moja rešitev,
moja trdnjava: ne bom omahoval. ⁸ Pri Bogu sta moje rešenje in moja slava,
moja močna skala, moje zavetje je v Bogu. ⁹ Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo,
pred njim izlivajte svoja srca!
Bog nam je zatočišče. Sela. ¹⁰ Le dih so človeški sinovi,
slepilo so sinovi moža;
če bi stopili na tehtnico,
so vsi skupaj lažji kakor dih. ¹¹ Ne zaupajte v zatiranje,
z ropanjem se ne varajte!
Če premoženje raste,
nanj srca ne navezujte! ¹² Eno je Bog govoril,
to dvoje sem slišal:
da je moč pri Bogu, ¹³ in da je tvoja, Gospod, dobrota;
zakaj ti plačuješ
vsakemu po njegovem delu.