Sveto pismo v enem letu

Poglavje 27

¹ Ko je bilo sklenjeno, da odplovemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih jetnikov izročili stotniku Juliju iz Avgustove čete. ² Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je bila namenjena v kraje ob obali province Azije, in odpluli; spremljal nas je Aristarh, Makedonec iz Tesaloníke. ³ Drugi dan smo pristali v Sidónu. Julij je s Pavlom človeško ravnal; dovolil mu je, da obišče prijatelje, in ti so poskrbeli zanj. ⁴ Ko smo odrinili od tam, smo pluli za Ciprom, kamor so nas gnali neugodni vetrovi. ⁵ Prejadrali smo morje ob Kilikiji in Pamfiliji in prispeli v Miro v Likiji. ⁶ Tam je stotnik našel ladjo, ki je plula iz Aleksandrije v Italijo, in nas vkrcal nanjo. ⁷ Pluli smo zelo počasi in potrebovali precéj dni, tako da smo komaj prispeli do bližine Knidosa. Ker nam je veter nagajal, smo jadrali onstran Krete mimo Salmone. ⁸ Z veliko muko smo pluli vzdolž otoka, dokler nismo prispeli v kraj, ki se imenuje Dobri Pristani, nedaleč od mesta Lasája. ⁹ Izgubili smo precéj časa in plovba je postajala čedalje bolj nevarna, saj so že minili postni dnevi. Zato je Pavel svaril ¹⁰ in govoril: »Možje, vidim, da bo plovba nevarna in pogubna ne samo za tovor in za ladjo, ampak tudi za naše življenje.« ¹¹ Toda stotnik je bolj zaupal krmarju in ladijskemu lastniku kakor Pavlovim besedam. ¹² In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina sklenila, da odplujemo naprej, da bi po možnosti dospeli do Fojniksa in tam prezimili. To je pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu.

Poglavje 2

¹² Élijeva sinova pa sta bila ničvredneža; nista hotela poznati Gospoda ¹³ in ne pravice duhovnikov do ljudstva. Kadar je kdo daroval klavno daritev, je prišel duhovnikov služabnik, ko se je meso kuhalo, s trirogljatimi vilicami v roki. ¹⁴ Dregal je v kotel ali lonec, v ponev ali skledo: vse, kar je z vilicami vzdignil, je vzel duhovnik zase. Tako sta počenjala z vsemi Izraelci, ki so prihajali tja v Šilo. ¹⁵ Celo preden so zažgali tolščo, je prišel duhovnikov služabnik in rekel možu, ki je daroval: »Daj meso, da ga spečem za duhovnika! Ne bo vzel od tebe kuhanega mesa, ampak surovo.« ¹⁶ Če mu je mož rekel: »Najprej naj se sežge tolšča, potem si vzemi, kar ti duša poželi,« je rekel: »Ne, takoj daj! Sicer si vzamem s silo.« ¹⁷ Greh mladeničev je bil zelo velik pred Gospodovim obličjem, kajti ta moža sta prezirala Gospodovo daritev. ¹⁸ Samuel pa je služil pred Gospodovim obličjem, deček, opasan s platnenim efódom. ¹⁹ Njegova mati mu je vsako leto napravila majhno suknjo in mu jo prinesla, ko je prišla s svojim možem darovat praznično klavno daritev. ²⁰ Éli je blagoslavljal Elkanája in njegovo ženo, rekoč: »Gospod naj ti dá zarod od te žene namesto zaželenega, ki je bil zaželen Gospodu.« Nato sta šla v svoj kraj. ²¹ Zares, Gospod je obiskal Ano; spočela je in rodila tri sinove in dve hčeri. Deček Samuel pa je rastel pri Gospodu. ²² Éli se je zelo postaral. Slišal je vse, kar sta počenjala njegova sinova z vsem Izraelom, in da sta ležala z ženskami, ki so služile pri vhodu v shodni šotor. ²³ Rekel jima je: »Zakaj počenjata take reči? Od vseh ljudi slišim o teh vajinih hudobijah. ²⁴ Nikar, moja sinova, kajti ni dobro, kar slišim, da zavajata Gospodovo ljudstvo. ²⁵ Če se kdo pregreši proti človeku, se more zanj zavzeti Bog; če pa se kdo pregreši proti Gospodu, kdo se bo zavzel zanj?« Toda nista poslušala glasu svojega očeta, kajti Gospod ju je hotel usmrtiti. ²⁶ Deček Samuel pa je vedno bolj rastel in postajal priljubljen tako pri Gospodu kakor pri ljudeh. ²⁷ Tedaj je prišel Božji mož k Éliju in mu rekel: »Tako govori Gospod: Ali se nisem razodel hiši tvojega očeta, ko so bili v Egiptu podložni faraonovi hiši? ²⁸ Izbral sem ga izmed vseh Izraelovih rodov sebi za duhovnika, da bi se dvigal k mojemu oltarju, sežigal kadilno daritev in nosil efód pred mojim obličjem. Hiši tvojega očeta sem izročil vse žgalne daritve Izraelovih sinov. ²⁹ Zakaj torej teptate mojo klavno in jedilno daritev, ki sem ju določil za svoje prebivališče? Zakaj ceniš svoja sinova bolj kot mene, da se redite z najboljšimi deli vseh jedilnih daritev mojega ljudstva Izraela? ³⁰ Zato tako govori Gospod, Izraelov Bog: Res sem rekel: Tvoja hiša, hiša tvojega očeta, ti bodo hodili pred mojim obličjem na veke. Toda zdaj, govori Gospod, nikakor ne! Kajti tiste, ki me častijo, častim, kateri pa me zaničujejo, bodo osramočeni. ³¹ Glej, pridejo dnevi, ko bom odsekal tvojo roko in roko hiše tvojega očeta, tako da ne bo več starca v tvoji hiši. ³² Potem boš kot ljubosumen nasprotnik gledal na vse, kar se bo dobrega godilo Izraelu, a v tvoji hiši ne bo starca nikoli več. ³³ Slehernega pa ti ne bom iztrebil izpred svojega oltarja, zato da bom slabil tvoje oči in pustil medleti tvojo dušo, a večina tvoje hiše bo pomrla v moški dobi. ³⁴ To pa ti bodi znamenje, ki bo prišlo nad oba tvoja sinova, Hofníja in Pinhása: oba bosta umrla isti dan. ³⁵ Potem si povzdignem zvestega duhovnika, ki bo delal po mojem srcu in po moji duši. Sezidam mu trajno hišo, da bo vedno hodil pred mojim maziljencem. ³⁶ Kdor koli od tvoje hiše bo še ostal, se mu bo prišel klanjat za srebrn novec ali za hlebec kruha ter bo rekel: ›Pripusti me, prosim, h kaki duhovniški službi, da bom imel košček kruha za jed.‹«

Poglavje 50

² S Siona, popolne lepote,
se je Bog zasvetil. ³ Naš Bog prihaja in ne bo molčal;
ogenj pred njim vse požira,
okrog njega divja neurje. ⁴ Kliče k nebesom od zgoraj
in k zemlji, da sodi svoje ljudstvo: ⁵ »Zberite mi moje zveste,
ki so z daritvijo sklenili mojo zavezo.« ⁶ Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost,
zakaj Bog sam je sodnik. Sela. ⁷ »Poslušaj, moje ljudstvo, govoril bom,
Izrael, zoper tebe bom pričal;
Bog, tvoj Bog sem jaz. ⁸ Ne grajam te zaradi tvojih klavnih daritev,
tvoje žgalne daritve so vedno pred mano. ⁹ Nočem jemati junca iz tvoje posesti,
kozlov iz tvojih staj. ¹⁰ Zakaj moje je vse gozdno živalstvo,
živali na tisočerih gorah. ¹¹ Poznam vse gorske ptice,
kar se giblje na polju, je pred mano. ¹² Ko bi bil lačen, bi ne pravil tebi,
zakaj moj je svet in kar ga napolnjuje. ¹³ Mar naj jem meso volov,
pijem kri kozlov? ¹⁴ Daruj Bogu hvalno daritev,
izpolni Najvišjemu svoje zaobljube. ¹⁵ Potem me kliči na dan stiske,
rešil te bom in me boš častil.« ¹⁶ Krivičniku pa Bog pravi:
»Kaj ti je, da naštevaš moje zapovedi
in nosiš mojo zavezo v svojih ustih? ¹⁷ Ti vendar sovražiš opomin
in zametuješ moje besede. ¹⁸ Če vidiš tatu, tečeš z njim,
s prešuštniki imaš svoj delež. ¹⁹ Svoja usta pošiljaš v hudobijo,
svoj jezik vpregaš k prevari. ²⁰ Sediš, govoriš zoper brata,
sina svoje matere omadežuješ. ²¹ To si storil, in jaz naj bi molčal?
Si predstavljaš, da sem kakor ti?
Grajam te, pred tvojimi očmi razgrinjam obtožbo. ²² Razumite vendar to vi, ki Boga pozabljate,
sicer bom trgal, in ne bo rešitelja. ²³ Kdor daruje hvalno daritev, mi izkazuje čast,
kdor hodi pravo pot, mu pokažem Božje odrešenje.«