Sveto pismo v enem letu

Poglavje 25

¹ Fest je tri dni po tem, ko je prevzel upravo province, odpotoval iz Cezareje v Jeruzalem. ² Véliki duhovniki in judovski prvaki so se oglasili pri njem z obtožbami zoper Pavla in ga prosili, ³ naj jim izkaže naklonjenost, tako da bi dal Pavla prepeljati v Jeruzalem; pripravljali so se namreč, da ga spotoma iz zasede umorijo. ⁴ Fest pa jim je odgovoril, da ostane Pavel zaprt v Cezareji; tja da namerava tudi sam nemudoma odpotovati. ⁵ »Vaši veljaki lahko odpotujejo z mano,« je rekel, »in če ima mož kaj slabega na vesti, ga lahko obtožijo.« ⁶ Med njimi ni ostal dlje kot osem ali deset dni, nato se je vrnil v Cezarejo. Naslednjega dne je sédel na sodni stol in ukazal, naj Pavla privedejo predenj. ⁷ Ko se je Pavel prikazal, so ga obstopili Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekli zoper njega veliko hudih obtožb, vendar jih niso mogli dokazati. ⁸ Pavel se je branil: »Z ničimer se nisem pregrešil ne zoper judovsko postavo ne zoper tempelj ne zoper cesarja.« ⁹ Fest se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavlu odgovoril z besedami: »Ali si pripravljen iti v Jeruzalem, da se tvoja zadeva razsodi tam v moji navzočnosti?« ¹⁰ Pavel je odgovoril: »Pred cesarjevim sodnim stolom stojim in tu se mora razsoditi moja zadeva. Judom nisem storil krivice, in ti to tudi prav dobro veš. ¹¹ Če sem kriv in če sem storil hudodelstvo, zaradi katerega zaslužim smrt, se ne branim umreti. Če pa so njihove obtožbe neresnične, me nihče ne more njim izročiti. Na cesarja se sklicujem!« ¹² Tedaj se je Fest pogovoril s svetovalci in odvrnil: »Na cesarja si se skliceval, pred cesarja pojdeš!« ¹³ Čez nekaj dni sta prišla kralj Agripa in Bereníka v Cezarejo na vljudnostni obisk k Festu. ¹⁴ Ko sta se več dni mudila tam, je Fest kralju razložil Pavlovo zadevo z besedami: »Feliks je pustil v ječi nekega moža. ¹⁵ Ko sem prišel v Jeruzalem, so se zaradi njega oglasili pri meni véliki duhovniki in judovski starešine in so zahtevali njegovo obsodbo. ¹⁶ Odgovoril sem jim: ›Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, preden se obtoženec ni soočil s tožitelji in dokler ni imel priložnosti, da bi se branil pred obtožbami.‹ ¹⁷ Ko so se zbrali tukaj, nisem izgubljal časa, ampak sem takoj naslednji dan sédel na sodni stol in ukazal, naj moža privedejo. ¹⁸ Tožitelji so ga obstopili, vendar niso mogli navesti nobene obtožbe zaradi hudodelstev, kakor sem pričakoval, ¹⁹ temveč so se z njim prerekali o svojih verskih vprašanjih in o nekem Jezusu, ki je umrl, Pavel pa je trdil, da živi. ²⁰ Ker nisem vedel, kako naj raziščem ta primer, sem ga vprašal, če je pripravljen odpotovati v Jeruzalem, da se o zadevi razsodi tam. ²¹ Toda Pavel je vložil priziv: dokler ne razsodi njegovo veličanstvo, hoče ostati v ječi. Zato sem ukazal, naj ga zadržijo v ječi, dokler ga ne pošljem pred cesarja.« ²² »Tega človeka bi tudi jaz rad slišal,« je rekel Agripa Festu. »Jutri ga boš slišal,« mu je ta odvrnil. ²³ Naslednjega dne sta v velikem sijaju prišla Agripa in Bereníka. Ko sta v spremstvu višjih častnikov in mestnih veljakov stopila v sprejemno dvorano, je Fest ukazal, naj pripeljejo Pavla. ²⁴ In Fest je spregovoril: »Kralj Agripa in vi vsi, ki ste z nami tu navzoči! Zdaj vidite človeka, zaradi katerega me je nadlegovala vsa judovska skupnost v Jeruzalemu in tukaj ter kričala, da ne sme več ostati živ. ²⁵ Jaz pa nisem mogel ugotoviti ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen. Ker je obtoženi vložil priziv na njegovo veličanstvo, sem odločil, da ga pošljem predenj. ²⁶ Vendar ne vem, kaj zanesljivega naj o njem poročam svojemu gospodu. Zato sem ukazal, naj ga pripeljejo sèm pred vas, zlasti predte, kralj Agripa, da bi po zaslišanju vedel, kaj naj poročam. ²⁷ Zdi se mi namreč nerazumno, da bi poslal koga kot jetnika, ne da bi navedel, kakšne obtožbe ga bremenijo.«

Poglavje 1

¹ V dneh, ko so vladali sodniki, je nastala lakota v deželi. Tako je šel neki mož iz Judovega Betlehema, da bi se s svojo ženo in z dvema sinovoma naselil v moábski deželi. ² Možu je bilo ime Eliméleh, njegovi ženi je bilo ime Naomí in njegovima sinovoma je bilo ime Mahlón in Kiljón; bili so Efratejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moábsko deželo in tam prebivali. ³ Naomí pa je umrl mož Eliméleh in ostala je sama s svojima sinovoma. ⁴ Ta dva sta si vzela za ženi Moábki; eni je bilo ime Orpa, drugi je bilo ime Ruta; prebivali so tam kakih deset let. ⁵ Pa tudi ta dva, Mahlón in Kiljón, sta umrla, in tako je ostala žena brez obeh otrok in brez moža. ⁶ Nato se je vzdignila s svojima snahama, da bi se vrnila iz moábske dežele, kajti v moábski deželi je slišala, da je Gospod obiskal svoje ljudstvo in mu dal kruha. ⁷ Odšla je iz kraja, kjer je prebivala, in z njo obe njeni snahi; napotile so se, da bi se vrnile v Judovo deželo. ⁸ Naomí pa je rekla svojima snahama: »Pojdita, vrnita se vsaka v hišo svoje matere! Gospod naj vama izkaže ljubezen, kakor sta jo vidve izkazali rajnima in meni. ⁹ Naj vama Gospod dá, da najdeta dom, vsaka v hiši svojega moža.« Nato ju je poljubila, oni dve pa sta povzdignili svoj glas in zajokali. ¹⁰ Rekli sta ji: »Ne, s teboj se vrneva k tvojemu ljudstvu.« ¹¹ Naomí pa je rekla: »Vrnita se, moji hčeri, čemú bi hodili z menoj? Mar imam še sinov v svojem telesu, da bi vama bili za moža? ¹² Vrnita se, moji hčeri, pojdita, saj sem prestara za moža. Pa tudi, če bi rekla, da imam upanje še to noč dobiti moža in celo roditi sinove, ¹³ ali bosta čakali, da odrastejo? Se bosta zaradi njih zdržali, da se ne bi omožili? Ne, moji hčeri, kajti jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je Gospodova roka obrnila proti meni.« ¹⁴ Tedaj sta spet povzdignili svoj glas in zajokali. Potem je Orpa poljubila svojo taščo in se vrnila, Ruta pa se je je držala. ¹⁵ Tedaj je rekla: »Glej, tvoja svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom. Vrni se za svojo svakinjo!« ¹⁶ Ruta pa je rekla:
»Ne sili me, naj te zapustim
in odidem od tebe.
Kamor pojdeš ti, pojdem jaz;
kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz;
tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo
in tvoj Bog bo moj Bog. ¹⁷ Kjer boš ti umrla, bom umrla jaz
in tam bom pokopana.
Tako naj mi stori Gospod
in tako doda,
če me ne bo edinole smrt ločila od tebe.« ¹⁸ Ko je videla, da se je zatrdno odločila iti z njo, ji je nehala prigovarjati. ¹⁹ Tako sta šli obe, dokler nista prišli v Betlehem. Ko sta prišli v Betlehem, se je zaradi njiju razvnelo vse mesto. Žene so govorile: »Ali ni to Naomí?« ²⁰ Ona pa jim je rekla:
»Ne imenujte me Naomí,
imenujte me Mara,
zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. ²¹ Polna sem odšla,
a Gospod me vrača prazno.
Zakaj me imenujete Naomí,
ko pa je Gospod pričal proti meni
in mi je Mogočni storil húdo.« ²² Tako se je vrnila Naomí in z njo njena snaha, Moábka Ruta, ki se je vrnila iz moábske dežele. Prišli sta v Betlehem ob začetku ječmenove žetve.

Poglavje 2

¹ Naomí pa je imela po svojem možu sorodnika, zelo bogatega moža iz Elimélehove rodbine, ki mu je bilo ime Boaz. ² Moábka Ruta je rekla Naomí: »Naj grem, prosim, na polje paberkovat med klasjem za tistim, v čigar očeh najdem milost.« Rekla ji je: »Pojdi, moja hči.« ³ Šla je tedaj in prišla ter paberkovala na polju za žanjci. Primerilo pa se je, da je bila to njiva, ki je pripadala Boazu iz Elimélehove rodbine. ⁴ In glej, Boaz je prišel iz Betlehema in rekel žanjcem: »Gospod z vami!« Rekli so mu: »Gospod te blagoslôvi!« ⁵ Nato je Boaz rekel svojemu hlapcu, ki je bil postavljen čez žanjce: »Čigava je ta mladenka?« ⁶ Hlapec, ki je bil postavljen čez žanjce, je odgovoril in rekel: »To je mlada Moábka, ki se je vrnila z Naomí iz moábske dežele. ⁷ Rekla je: ›Prosim, naj paberkujem in zbiram med snopjem za žanjci.‹ Prišla je in ostala od ranega jutra do zdaj; niti malo ni počivala.« ⁸ Tedaj je Boaz rekel Ruti: »Poslušaj, moja hči, ne hodi na drugo polje paberkovat in ne oddaljuj se od tukaj, ampak se drži mojih dekel! ⁹ Imej oči na njivi, ki jo bodo žele, in hodi za njimi! Mar nisem zapovedal hlapcem, naj te ne nadlegujejo? Kadar boš žejna, pojdi k posodam in pij od tega, kar bodo hlapci zajeli.« ¹⁰ Padla je na obraz in se priklonila do zemlje. Rekla mu je: »Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da si se ozrl name, ko sem vendar tujka?« ¹¹ Boaz ji je odgovoril: »Natanko so mi povedali vse, kar si storila svoji tašči po smrti svojega moža, kako si zapustila svojega očeta in svojo mater in svojo rojstno deželo ter šla k ljudstvu, ki ga prej nisi poznala. ¹² Gospod naj ti poplača tvoje dejanje! Popolno plačilo naj ti pride od Gospoda, Izraelovega Boga, pod čigar peruti si prišla iskat zavetje!« ¹³ Rekla je: »Naj vedno najdem milost v tvojih očeh, moj gospod, kajti potolažil si me, ker si govoril na srce svoji dekli, čeprav nisem niti kakor katera tvojih dekel.« ¹⁴ Ko je bil čas za jed, ji je Boaz rekel: »Pridi sem jest kruh in pomakaj svoj grižljaj v kis!« Sedla je tedaj poleg žanjcev in ponudil ji je opraženega zrnja. Jedla je in se nasitila in ji je še ostalo. ¹⁵ Ko je vstala, da bi spet paberkovala, je Boaz zapovedal svojim hlapcem: »Naj paberkuje tudi med snopjem. Nič žalega ji ne storite! ¹⁶ Še celo pustite, da pade kaj iz svežnjev, in ji dajte, naj pobere, in je ne karajte.« ¹⁷ Tako je paberkovala na polju do večera. Ko je otepla, kar je nabrala, je bilo ječmena skoraj za škaf. ¹⁸ Vzela ga je in šla v mesto. Njena tašča je videla, koliko je nabrala. Potem je vzela in ji dala, kar ji je ostalo, ko se je nasitila. ¹⁹ Njena tašča ji je rekla: »Kje si danes paberkovala? Pri kom si delala? Naj bo blagoslovljen, kdor se je ozrl nate!« In povedala je svoji tašči, pri kom je delala. Rekla je: »Mož, pri katerem sem danes delala, se imenuje Boaz.« ²⁰ Naomí pa je rekla svoji snahi: »Naj bo blagoslovljen od Gospoda, ki ni odtegnil svoje milosti ne živim ne mrtvim!« Naomí ji je še rekla: »Ta mož je najin sorodnik; je izmed naših odkupiteljev.« ²¹ Moábka Ruta pa je rekla: »Rekel mi je tudi: ›Drži se mojih hlapcev, dokler ne dokončajo vse moje žetve.‹« ²² Naomí je rekla svoji snahi Ruti: »Dobro je, moja hči, če greš ven z njegovimi deklami, da te ne bodo nadlegovali na drugem polju.« ²³ Tako se je pri paberkovanju držala Boazovih dekel, dokler ni bila končana ječmenova in pšenična žetev. Potem je ostala pri svoji tašči.

Poglavje 47

² Vsa ljudstva, ploskajte z rokami,
vzklikajte Bogu z glasom vriskanja! ³ Zakaj Gospod, Najvišji, je strašen,
velik kralj nad vso zemljo. ⁴ Pod nas spravlja ljudstva,
narode pod naše noge. ⁵ Izbira nam našo dediščino,
ponos Jakoba, ki ga ljubi. Sela. ⁶ Bog se je vzdignil med vzklikanjem,
Gospod med donenjem roga. ⁷ Prepevajte Bogu, prepevajte,
prepevajte našemu kralju, prepevajte. ⁸ Zakaj Bog je kralj vse zemlje;
pojte pesem pouka. ⁹ Bog kraljuje nad narodi,
Bog sedi na prestolu svoje svetosti. ¹⁰ Knezi ljudstev se zbirajo,
ljudstvo Abrahamovega Boga;
zakaj ščiti zemlje pripadajo Bogu,
nad vse je povzdignjen.