Sveto pismo v enem letu

Poglavje 21

¹ Ko smo se od njih odtrgali in odrinili, smo pluli po najkrajši poti na Kos, naslednji dan na Rodos in od tam v Pátaro. ² Tam smo našli ladjo za Fenikijo, se nanjo vkrcali in odpluli. ³ Zagledali smo Ciper, ga objadrali ob južni obali in pluli v Sirijo. Pristali smo v Tiru, kamor je bil namenjen ladijski tovor. ⁴ Tam smo našli učence in pri njih smo ostali teden dni. Ti so Pavla v môči Duha svarili, naj ne hodi v Jeruzalem. ⁵ Toda ko so se dnevi iztekli, smo potovali naprej. Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili. ⁶ Nato smo se poslovili drug od drugega in se vkrcali na ladjo, oni pa so se vrnili na svoje domove. ⁷ Pluli smo naprej in iz Tira prišli v Ptolemáido. Tam smo pozdravili brate in ostali en dan pri njih. ⁸ Naslednji dan smo šli naprej in prispeli v Cezarejo. Stopili smo v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali pri njem. ⁹ Imel je štiri neporočene hčere, ki so imele dar prerokovanja. ¹⁰ Tam smo ostali več dni. Tedaj je prišel iz Judeje prerok z imenom Agab. ¹¹ Stopil je k nam, vzel Pavlov pas, si z njim zvezal noge in roke ter rekel: »To govori Sveti Duh: Takó bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moža, ki nosi ta pas, in ga izročili poganom.« ¹² Ko smo to slišali, smo z domačini vred Pavlu prigovarjali, naj ne hodi v Jeruzalem. ¹³ Pavel pa je odvrnil: »Kaj počnete? Zakaj jokate? Zakaj mi trgate srce? Pripravljen sem ne samo biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.« ¹⁴ Ker se ni dal pregovoriti, smo odnehali in rekli: »Zgôdi se Gospodova volja!« ¹⁵ Po teh dneh smo se pripravili in odpotovali v Jeruzalem. ¹⁶ Spremljalo nas je tudi nekaj učencev iz Cezareje. Peljali so nas k nekemu Mnazonu, pri katerem naj bi prenočevali; bil je s Cipra in učenec iz prvih časov. ¹⁷ V Jeruzalemu so nas bratje prisrčno sprejeli. ¹⁸ Naslednji dan je šel Pavel z nami k Jakobu; tam so se zbrali tudi vsi starešine. ¹⁹ Pozdravil jih je in jim izčrpno poročal, kaj je Bog po njegovi službi naredil med pogani. ²⁰ Ko so ga slišali, so slavili Boga in mu rekli: »Ali vidiš, brat, koliko deset tisočev Judov je sprejelo vero? In vsi so vneti privrženci postave. ²¹ O tebi pa so slišali, da učiš Jude, ki živijo med pogani, naj odpadejo od Mojzesa; govoriš jim, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se ne držijo starodavnih šeg. ²² In kaj zdaj? Gotovo bodo izvedeli, da si tu. ²³ Stôri, kar ti pravimo. Med nami so štirje možje, ki so se zaobljubili. ²⁴ Vzemi jih s sabo in opravi z njimi očiščevalne obrede! Plačaj zanje, da se bodo ostrigli! Tako bodo vsi spoznali, da ni res, kar govorijo o tebi, ampak da si na pravi poti in se držiš postave. ²⁵ Glede tistih iz vrst poganov, ki so sprejeli vero, pa smo že odločili in jim pisali, naj se vzdržijo živali, ki so bile žrtvovane malikom, in krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja.« ²⁶ Tedaj je Pavel vzel može s sabo. Naslednjega dne je šel z njimi v tempelj k očiščevanju. Sporočil je, kdaj se jim dopolnijo dnevi očiščevanja, ko naj se za vsakega izmed njih opravi daritev. ²⁷ Ko se je že skoraj izteklo sedem dni, so ga Judje iz province Azije opazili v templju. Nahujskali so množico, navalili nanj ²⁸ in kričali: »Možje Izraelci! Na pomoč! Tu je človek, ki vsepovsod vse ljudi uči proti ljudstvu, zoper postavo in zoper ta kraj. Zdaj je celó Grke pripeljal v tempelj in onečastil ta sveti prostor!« ²⁹ Malo poprej so namreč v mestu videli v njegovi družbi Efežana Trofima, pa so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj. ³⁰ Vse mesto je bilo na nogah, ljudje so drli skupaj. Zgrabili so Pavla, ga vlekli iz templja in takoj zaprli tempeljska vrata. ³¹ Že so ga nameravali ubiti, tedaj pa je poveljnik čete izvedel, da je po vsem Jeruzalemu izbruhnil nemir. ³² Takoj je vzel s sabo vojake in stotnike in odhitel nadnje. Ko pa so ljudje zagledali poveljnika in vojake, so Pavla nehali pretepati. ³³ Tedaj se mu je poveljnik približal, ga dal prijeti in ga ukazal vkleniti z dvojnimi verigami. Vprašal je: »Kdo je ta človek? Kaj je naredil?« ³⁴ V množici so vpili eden to, drugi drugo, tako da poveljnik zaradi zmešnjave ni mogel ugotoviti nič zanesljivega; zato ga je dal odgnati v vojašnico. ³⁵ Ko so bili na stopnicah, so ga morali vojaki nesti, da bi ga zavarovali pred nasiljem drhali, ³⁶ ki jih je spremljala in kričala: »Proč z njim!«

Poglavje 16

¹ Samson je šel v Gazo. Tam je videl vlačugo in stopil k njej. ² Gažánom so rekli: »Samson je prišel semkaj.« Tedaj so ga obkolili in pri mestnih vratih vso noč pazili nanj. Vso noč so prebili mirno, rekoč: »Ob jutranjem svitu ga bomo ubili.« ³ Samson pa je spal do polnoči; opolnoči je vstal, zgrabil krili mestnih vrat in oba podboja ter jih izdrl skupaj s pregrado. Potem si jih je naložil na rame in jih odnesel na vrh gore, ki je nasproti Hebróna. ⁴ Po teh dogodkih je vzljubil žensko v dolini Sorék; ime ji je bilo Dalíla. ⁵ Filistejski knezi so prišli k njej in ji rekli: »Prepričaj ga in poizvedi, v čem je njegova velika moč in s čim bi ga mogli premagati ali ukrotiti. Dali ti bomo sleherni tisoč in sto srebrnikov.« ⁶ Dalíla je tedaj rekla Samsonu: »Povej mi, prosim, v čem je tvoja velika moč in s čim bi te morali zvezati, da te ukrotimo.« ⁷ Samson ji je rekel: »Če bi me zvezali s sedmimi svežimi vrvmi, ki se še niso posušile, bi oslabel in postal kakor kateri koli človek.« ⁸ Filistejski knezi so ji tako prinesli sedem svežih vrvi, ki se še niso posušile, da ga je zvezala z njimi. ⁹ Zalezovalci pa so sedeli pri njej v izbi. Tedaj je rekla: »Filistejci nadte, Samson.« In pretrgal je vrvi, kakor se pretrga spredena nit, ki jo je osmodil ogenj. Nihče ni mogel izvedeti, od kod njegova moč. ¹⁰ Dalíla je znova rekla Samsonu: »Glej, norčeval si se iz mene in mi govoril laž. Zdaj mi povej, prosim, s čim te je treba zvezati!« ¹¹ Rekel ji je: »Če bi me dobro zvezali z novimi vrvmi, ki jih še niso uporabili pri delu, bi oslabel in postal kakor kateri koli človek.« ¹² Tedaj je Dalíla vzela nove vrvi in ga zvezala z njimi. Potem mu je rekla: »Filistejci nadte, Samson;« zasledovalci so sedeli v izbi. Vendar je strgal vrvi s svojih rok kakor nit. ¹³ Dalíla je spet rekla Samsonu: »Do kdaj me boš varal in mi govoril laži? Povej mi, s čim naj te zvežejo.« Rekel ji je: »Spleti sedem kodrov moje glave s tkalčevim vlaknom.« ¹⁴ Pritrdila mu jih je s sponko in rekla: »Filistejci nadte, Samson.« Prebudil se je iz svojega spanja in izdrl tkalčev klin ter vlakno. ¹⁵ Tedaj mu je rekla: »Kako še moreš reči: ›Ljubim te‹, tvoje srce pa ni z menoj. Že trikrat si me ukanil in mi nisi povedal, v čem je tvoja velika moč.« ¹⁶ Ko je tako vse dni pritiskala nanj in ga morila s svojimi besedami, se je njegova duša naveličala do smrti. ¹⁷ Razodel ji je vse svoje srce in ji rekel: »Britev ni prišla na mojo glavo, kajti Božji nazirec sem od telesa svoje matere. Če bi me ostrigla, bi me moja moč zapustila, oslabel bi in bi postal kakor vsak človek.« ¹⁸ Ko je Dalíla videla, da ji je razodel vse svoje srce, je poslala po filistejske kneze in vzkliknila: »Pridite tokrat, kajti razodel mi je vse svoje srce.« Filistejski knezi so tedaj prišli k njej in prinesli srebra v svojih rokah. ¹⁹ Pustila je Samsona, da je zaspal na njenih kolenih, potem je poklicala moža in dala ostriči sedem kodrov na njegovi glavi. Tako ga je oslabila in moč ga je zapustila. ²⁰ Nato je rekla: »Filistejci nadte, Samson.« Prebudil se je iz svojega spanja in rekel: »Ušel bom kakor vedno in se izmuznil.« Ni namreč vedel, da se je Gospod umaknil od njega. ²¹ Filistejci so ga tedaj zgrabili in mu iztaknili oči. Nato so ga odpeljali v Gazo, vklenili v dve bronasti verigi in jim je v ječi gonil mlin. ²² Lasje na njegovi glavi, ki so bili ostriženi, pa so mu začeli spet rasti. ²³ Tedaj so se zbrali filistejski knezi, da bi v veselju darovali svojemu bogu Dagónu veliko klavno daritev. Rekli so: »Naš bog nam je dal v roke Samsona, našega sovražnika.« ²⁴ Ljudstvo ga je videlo in hvalili so svojega boga, kajti rekli so: »Naš bog nam je dal v roke našega sovražnika; njega, ki je pustošil našo deželo in ki nam je pomnožil število pobitih.« ²⁵ Ko so bili tako dobre volje, so rekli: »Pokličite Samsona, da nam bo rajal.« Tedaj so poklicali Samsona iz ječe, da je rajal pred njimi. Postavili so ga med stebrovje, ²⁶ Samson pa je rekel dečku, ki ga je vodil za njegovo roko: »Pusti me, da se dotaknem stebrov, na katerih sloni hiša, in se oprem nanje.« ²⁷ Hiša pa je bila polna mož in žena. Bili so tam tudi vsi filistejski knezi in na strehi je bilo kakih tri tisoč mož in žena, ki so gledali Samsonovo rajanje. ²⁸ Samson pa je zaklical h Gospodu in rekel: »Gospod Bog, spomni se me, prosim, in mi samo še tokrat nakloni svojo moč. O Bog, naj se maščujem nad Filistejci vsaj za eno od svojih očes.« ²⁹ In Samson je zgrabil oba središčna stebra, na katerih je slonela hiša, se oprl nanju, na enega s svojo desnico in na drugega s svojo levico. ³⁰ In Samson je rekel: »Naj umre moja duša s Filistejci!« Oprl se je z vso močjo in hiša je padla na kneze in na vse ljudstvo, ki je bilo v njej. Mrtvih, ki jih je usmrtil pri svoji smrti, je bilo več kakor teh, ki jih je usmrtil, dokler je bil še živ. ³¹ Nato so prišli njegovi bratje in vsa hiša njegovega očeta. Dvignili so ga in odnesli ter ga pokopali med Coro in Eštaólom v grobnico njegovega očeta Manóaha.Izraelu je sodil dvajset let.

Poglavje 42

² Kakor hrepeni jelen
po potokih voda,
tako hrepeni moja duša
po tebi, o Bog. ³ Mojo dušo žeja po Bogu,
po živem Bogu.
Kdaj bom prišel in se pojavil
pred Božjim obličjem? ⁴ Moje solze so mi postale kruh
podnevi in ponoči,
ko mi ves dan govorijo:
»Kje je tvoj Bog?« ⁵ Tega se bom spominjal
in izlival svojo dušo:
kako sem šel s trumo,
da bi prišel do Božje hiše,
z glasom vriskanja in hvale
v vrvenju praznične množice. ⁶ Zakaj si potrta, moja duša,
in se vznemirjaš v meni?
Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil,
svojega rešitelja ⁷ in svojega Boga.
Moja duša v meni je vsa pobita,
zato se te spominjam:
od jórdanske dežele sem in vrhov Hermona,
od gore Micár. ⁸ Brezno kliče breznu,
glasu tvojih slapov;
vsa tvoja butanja in tvoji valovi
so šli čez mene. ⁹ Podnevi ukazuje Gospod svojo dobroto,
ponoči je njegova pesem z mano,
molitev k Bogu mojega življenja. ¹⁰ Pravim Bogu, svoji skali:
»Zakaj si me pozabil?
Zakaj hodim mračen,
ko me stiska sovražnik?« ¹¹ Z morilskim udarcem v moje ude
me sramotijo moji nasprotniki,
ko mi ves dan govorijo:
»Kje je tvoj Bog?« ¹² Zakaj si potrta, moja duša,
zakaj se vznemirjaš v meni?
Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil,
rešitve njegovega obličja, mojega Boga.